Nova Gorica in Gorica: točke za nepozaben izlet, ki jih poznajo le domačini

Dve mesti, ločeni, a povezani, dve priložnostni vodnici: Marjana Grčman, urednica oddaje Na lepše na Televiziji Slovenija in predsednica Društva turističnih novinarjev Slovenije, in Manca Istinič, domačinka: rojena v Novi Gorici, zdaj živi streljaj stran – a hkrati v drugi državi, v stari Gorici – in je asistentka naše najbolj izpostavljene šefinje kuhinje v Hiši Franko.

Marjana Grčman FOTO: Stojan Femec

Na vprašanje, ali je v obeh Goricah sploh še kaj znamenitosti, ki jih drugi ne poznamo dovolj, veselijo pa tukajšnje ljudi, Manca Istinič sprva podvomi – ti kraji niso nepopisan list. Potem pa se med pogovorom pokaže, da vseeno so nekatere točke, ki domačinom morda pomenijo – malce več.

Recimo: prva je nenavadna in življenjsko ljubka. V nekdanjem železniškem predoru pod novogoriško Kostanjevico, ki je danes namenjen pešcem, je visoko na vlažni kamniti steni južnega vhoda morda najlepša spominska plošča na svetu z napisom Tukaj sva se ljubila, ti in jaz, popolnoma gola. Nihče ne ve, kdo in kdaj jo je postavil, pripoveduje sogovornica, še manj, ali sta bila vpletena res gola. Domačini pa jo obožujejo od nekdaj, o njej spletajo legende in se nasmehnejo vsakič, ko gredo mimo. Vstopi se z Erjavčeve ceste, predor pelje vzporedno z zdajšnjim tirom železnice, na drugi strani griča pa pot vodi naprej natanko ob meji.

Znamenitost, ki jo poznajo le domačini: najlepša spominska tabla na svetu. FOTO: Voranc Vogel

Manca Istinič FOTO: João Wengorovius

Kostanjevica in gradič Spessa

»Vedno me s svojo lepoto navdihne Kostanjevica, poznana tudi kot Kapela, saj na vrhu griča stoji frančiškanski samostan. Z ene strani se odpira pogled na staro in z druge na Novo Gorico. Je hkrati verski objekt in zgodovinska točka, kajti tu je pokopan – to je sicer dobro poznano – zadnji francoski kralj iz dinastije Burbonov,« pravi Manca Istinič. Ta kraj ima zato še eno neuradno ime: mali Saint-Denis.

Poleg kralja Karla X. v kripti samostana, ki sega v 17. stoletje, ležijo posmrt­ni ostanki še nekaterih drugih članov francoske kraljeve rodbine, ki so jo ob revoluciji pregnali iz domovine. Po Škotski in Pragi so zatočišče našli pri grofu Coroniniju v Gorici. »Zanimiva je tudi knjižnica Stanislava Škrabca, ki hrani 10.000 knjig, med drugim nekaj deset inkunabul. Nepozabna pa je zbirka starinskih vrtnic burbonk, ki zacvetijo v pozni pomladi,« nadaljuje Istiničeva.

Na vrtu frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici je nasad vrtnic burbonk, eden največjih v Evropi. FOTO: Marko Feist

Tu v bližini je še en grad: le nekaj kilometrov od Goric, na poti proti Krminu, tam, kjer bi se vozili, če bi šli na primer v Vipolže, je gradič Spessa. Marjana Grčman, ki ga je omenila, začne s sodobnimi privlačnostmi, češ da imajo čudovito igrišče za golf. »V zadnjem času sem se dvakrat vrnila sem. Res spodobno: spiješ penino, nekaj poješ, se sprehodiš po parku. Cene niti ne tako visoke. Lepo, grajsko okolje.

Tu je nekaj časa živel tudi Giacomo Casanova.« Na vprašanje, kaj je tu počel, sogovornica teatralično zavpije: »Kaj pa misliš, da je počel?! Najbrž preučeval algebro? … Haral je babe tudi tu, to je počel.« In res: najbrž malo romantizirana zgodovina pripoveduje, da je Casanova od septembra 1773 tu živel nekaj mesecev, dokler se nista z gostiteljem, tedanjim lastnikom, hudo stepla zaradi čedne vdove, ki je klonila – in to vsako noč – pred čari prvega. Resnici na ljubo pa je bilo v znamenitem ljubimcu tudi precej učenjaka, tako da se je tu v miru predajal razmišljanju o raznih aktualnih temah. Bivanju v tem dvorcu je posvetil nekaj strani v svojem najznamenitejšem delu Zgodba mojega življenja.

V gradiču Spessa, ki stoji le nekaj minut od obeh Goric, se potopimo v ljubezenske intrige znamenitega Casanove. Ali pa igramo golf, kaj malega prigriznemo ... FOTO: arhiv Castella di Spessa

Muzej na meji: šverc in razdeljeno pokopališče

»Izbrala bi tudi muzejsko zbirko, ki je na ogled v nekdanji carinarnici na Pristavi in je posvečena drobnemu švercu, pri čemer ta ni prikazan kot kakšna kriminalna dejavnost – in tudi ljudje ga niso razumeli tako –, ampak kot potreba in del normalnega vsakdanjega življenja prebivalcev v krajih, ki jih je meja umetno razdelila. Slovenci so v Italijo tihotapili v glavnem meso, jajca, mlečne izdelke, nazaj pa prinašali predvsem kavo. Ta je bila tisti čas v Jugoslaviji namreč obremenjena z visokim davkom in zato dražja,« pojasni Manca Istinič.

Muzej na meji s svojimi štirimi stalnimi zbirkami priča o vsakdanu ljudi, ki so živeli tik ob meji. Trgovske žilice ta ni ustavila. FOTO: Karina Cunder Reščič

Tudi Marjana Grčman izpostavi razstavo Na šverc, omeni pa še eno, ki ob tej in še dveh drugih spada med stalne zbirke Goriškega muzeja, imenovane Muzej na meji: Miren. Gre za izjemno zgodbo pokopališča, ki ga je meja leta 1947 presekala in razdelila med Jugoslavijo in Italijo. Kot so zapisali v Goriškem muzeju: »V večni mir pokopališča je vnesla nemir.« »Si predstavljate? Pokojnik je imel nenadoma noge v eni in glavo v drugi državi!« vzklikne Marjana Grčman. V pojasnilo: ta nenavadna ženska, polna življenja, je v resnici zbiralka narodnega blaga, povezanega s tem, kako v naši kulturi obravnavamo smrt.

Pokopališče v Mirnu, ki ga je meja presekala na dva dela. Nekateri pokojniki so bili z glavo v eni, z nogami v drugi državi. FOTO: Blaž Samec

Lani je v Pivki organizirala izjemen koncert Pesmi slovesa – večer mrtvaških napevov. Ob vsakem drugem človeku bi bilo to morbidno, ob tej živahni ženski pa deluje tako, kot v resnici je – del celotne zgodbe, ki ga navadno odrinemo stran.

Zato omeni še eno svojo željo: »Rada bi šla z gospodom Blažem Kosovelom po pokopališčih obeh Goric.« Gre za raziskovalca, ki se je ukvarjal z vprašanjem nekdanjega velikega pokopališča, ki je služilo stari Gorici in bilo napoti, ko je začela rasti Nova Gorica. Pokojni, ki niso imeli svojcev, da bi jih prekopali, so ostali tam, dokler niso postali žrtve tega ali onega gradbišča. V središču Nove Gorice še vedno stojijo trije nagrobniki, ki so najmanj pozabljeni, ker so bili – najbolj pozabljeni.

Boštjan Napotnik o glasbi v naših lokalih: ne zaostajamo le na področju strežbe

Kje jesti

Kaj pa naj utrujen popotnik poje, ko pride v te kraje? Manca Istinič in Marjana Grčman obe priporočita gostilno Alla Luna, v stari Gorici. Takole smo se pred časom lotili opisovanja v Odprti kuhinji: »Središče Gorice je Piazza della vittoria. Slovenci mu še danes rečejo Travnik, kajti pred dolgimi leti je bil trg ravno to, preprosta travnata površina.

V bližnji ulici so leta 1876 odprli gostilno Alla Luna (Pri Luni), zadnjih sedem desetletij pa jo z veliko spoštovanja do tradicije in starih receptov vodi družina Pintar. Zdaj sta na čelu Lune dve dami: mama Celestina in hčerka Elena.« Poglejte fotografijo: če vas ne bosta navdušila vinska karta, ki jo sestavlja glavni somelje Felix Jermann iz slavne vinarske družine, in eklektičen nabor jedi – zagotovo nihče ne ostane ravnodušen ob notranji opremi tega lokala.

Gostilna Alla Luna v Gorici se samo vzpenja po priljubljenosti, na obeh straneh meje. FOTO: Črt Piksi

Gostilno Alla Luna vodi družina Pintar, goste pa sprejemata mati in hči, Celestina (na fotografiji) in Elena. FOTO: Črt Piksi

Na slovenski strani je lokal prijaznih ljudi Ošterija Žogica, malo zunaj Nove Gorice, v Solkanu. Za tiste, ki boste prišli na fine dining, je tu Dam, na italijanski strani, nekoliko naprej, v Krminu, pa znamenita Trattoria al cacciatore. Ampak zadnji dve sta mišelinki in bolj za namenski izlet, ne na primer za to – ali vsaj zelo težko –, da bi ju stlačili v en dan še s kako kulturno prireditvijo in turističnim ogledom mesta.

Vsi, ki se boste v prihodnjih nekaj mesecih udeležili katere od prireditev, povezanih z evropsko prestolnico kulture, pa boste zagotovo kje malce čakali, se morda oddahnili po dolgi poti, s kako kavo. Manca Istinič pove, da sama v Novi Gorici to najpogosteje opravi v Fabriki – ki je hkrati bistro, kjer se lahko kaj poje. Na italijanski strani, pripoveduje, se kultura nagiba bolj k takemu obiskovanju lokalov, da se ne pije samo kava, ampak se malo povprek guštira.

Še en prostor gostoljubja na slovenski strani: Ošterija Žogica v Solkanu. FOTO: Voranc Vogel

»V nedeljo dopoldne so že vsi na aperitivu: aperol, campari, beli špricerji. Vsi jedo obložene kruhke, picete, toaste. V tem smislu lahko priporočim lokal Atmosfera Stua, kjer imajo za moje pojme najboljše fokače. Obožujem kombinacijo mortadele, burate in pistacijevega namaza. Najdete ga nasproti hotela Entourage, ki je v palači, v kateri je stanovala cesarica Sissi, ko je prihajala na počitnice, na Piazzi s. Antonio – s spremstvom kakih stotih dvorjanov, od tod ime,« povzame Manca Istinič.

Kje piti

Obe pa končata s temo, ki je s temi kraji neločljivo povezana: vinom. Manca Istinič opozori na novejšo pridobitev: Nema je neke vrste vinski bar s hrano, morda lahko rečemo kmečki turizem, nekaj kilometrov od Goric, blizu vasice Gardisciuta, na italijanski strani. Slovenske korenine prisotne. Gre namreč za izpostavo tudi pri nas dobro znane vinske kleti Franca Terpina, Nemo pa vodi njegova hčerka. Komur je všeč način, kako v Kobaridu Valter Kramar vodi Polonko, bo zanesljivo užival tudi tu. V ospredju so seveda t. i. naravna vina, se pa najde marsikaj slovenskega, tudi pivo.

Marjana Grčman pa sklene z zgodbo, ki morda še najbolje ilustrira kraje, o katerih sama pravi, da so zaznamovani z ljudmi, ki imajo v laseh Sredozemlje. »Všeč so mi gostilne, kjer so še oštirji, ki jim – zavestno – prodaš košček svoje duše. Taki, ki te tako razumejo, da pred tebe postavijo hrano, ne da bi te vprašali, kaj. Jaz kar vse dajem skupaj: kavarne, gostilne, beznice ... Zame so to prostori gostoljubja.

Željni kave? Prav v središču Nove Gorice gredo domačini radi v Fabriko. FOTO: Voranc Vogel

In eden takih, gostilna, ki to ni, je kamnolom na obrobju Solkana, kamor je po požaru na Krasu vinar Marinko Pintar prestavil svoje sode. Ko smo prišli snemat, nam je sredi kamnoloma, sredi grobega industrijskega okolja, z belim prtom pogrnil okroglo mizo. Prinesel je cel kolut sira iz Posočja, ga pred nami razrezal na pol. Na mizo je dal gosposke kozarce, vanje nalil svoje krasno vino. Bil je ponedeljek, ampak za nas je bila nenadoma največja nedelja vseh časov.

Marinko Pintar ima v sebi gosposkost, ki jo pogosto pogrešam pri mladih turističnih delavcih. V njem se prepletajo spoštljivost, optimizem in prijaznost do življenja.« Pintar je razmeroma pozno spoznal, kako zelo si želi delati vino – ampak nikoli ni prepozno. V tem duhu se je tudi lotil: grozdje je začel pobirati in reševati iz vinogradov, ki so jih drugi opustili. Nastala je znamka Uou, to pomenil vol, vina so skrajno ugledna tudi v enološki srenji. Gosposko je edina prava beseda, res.

Marinko Pintar (Vina Uou) je človek, ki zna iz ponedeljka narediti nedeljo. FOTO: Stojan Femec