Kamor ni stopil niti Kristus

Deželi na jugu Italije najpogosteje nista na vrhu seznamov turistov, ki prvič obiščejo Apeninski polotok, čeprav skrivata številna presenečenja.
Fotografija: V obmorskem kraju Polignano a Mare se je rodil slavni kantavtor Domenico Modugno, ki je konec petdesetih let obnorel Italijo s pesmijo Volare. FOTO: Jan Klokočovnik 
Odpri galerijo
V obmorskem kraju Polignano a Mare se je rodil slavni kantavtor Domenico Modugno, ki je konec petdesetih let obnorel Italijo s pesmijo Volare. FOTO: Jan Klokočovnik 

»V te kraje Kristus nikoli ni prišel, tako kot niso prišli Rimljani, ki so potovali le po dobro znanih cestah in so se izogibali tukajšnjim goram in gozdovom, niti Grki, ki so cveteli ob Tarantskem zalivu, si sem niso upali.« Tako je slavni italijanski pisec, slikar in zdravnik Carlo Levi v romanu Kristus se je ustavil v Eboliju (1945) opisal pokrajino Lukanija na skrajnem jugu italijanskega polotoka, kamor so ga zaradi političnega aktivizma pred drugo svetovno vojno izgnale fašistične oblasti.

Lukanija je starodavno ime za območje, ki v grobem obsega današnjo italijansko deželo Bazilikata. Zaradi velike revščine in gospodarske nerazvitosti je veljala za primeren kraj za izgnanstvo nasprotnikov režima, podobno kot Sibirija v Sovjetski zvezi ali že prej v carski Rusiji. ​Po Leviju se je Kristus ustavil v Eboliju (mesto v sosednji deželi Kampanji), kajti v tej brezbožni, sušni pokrajini nima kaj iskati. Pisatelj je Lukanijo opisal kot kraj, kjer živijo izmučeni ljudje z dolgimi temnimi obrazi, ki se na svojih mulah vzpenjajo proti vasicam na vrhu skalnatih gričev, kjer brijejo saharski vetrovi, kot pokrajino, kjer ni zamrla vera v čarodejstvo in duhove ...

Četudi so se gospodarske razmere po vojni znatno izboljšale, Bazilikata in sosednja pokrajina Apulija ostajata dve od manj razvitih italijanskih dežel, a ju vsako leto, zaradi narodnih parkov, prelestnih obal in mističnih ruševin antičnih mest, obišče čedalje več ljudi. Samo avgusta lani je Apulijo obiskalo več kot 1,1 milijona turistov, kar jo je uvrščalo na šesto mesto med najbolj obiskanimi deželami v Italiji. V vsej Italiji je avgusta 2019 sicer počitnikovalo 18 milijonov turistov, ki so ustvarili 79 milijonov prenočitev (40 odstotkov tuji gostje). Letos bo, kakor se zavedajo turistični delavci, povsem drugače, zato že zdaj zavzeto nagovarjajo domače turiste.

Nekateri arheologi menijo, da je Matera najstarejši naseljeni kraj na svetu. FOTO: Jan Klokočovnik 
Nekateri arheologi menijo, da je Matera najstarejši naseljeni kraj na svetu. FOTO: Jan Klokočovnik 


Mesto duhov


Za bisera Bazilikate veljata zapuščeni Craco in znamenito mestece Matera. Prvo leži kakšnih štirideset kilometrov severno od obljudenih plaž ob Jonskem morju. Od utrjenega mesta so ostale osupljive ruševine – skupek praznih lupin poslopij in temnih oken, med katerimi se dviguje srednjeveški stolp –, ki so na robu skalnatega previsa visoko nad dolino reke Cavone.
Od tod se razprostira pogled na pusto pokrajino, kanjone in soteske, ki jih v italijanščini imenujejo calanchi.

Craco ima dolgo zgodovino, najverjetneje so ga poselili že stari Grki v 8. stoletju pr. n. št. Preživel je kugo in osvajalske pohode tujih vojsk, šele v 19. stoletju pa je število tamkajšnjih prebivalcev začelo zares upadati. Zaradi hude lakote se je med letoma 1892 in 1922 v Severno Ameriko preselilo več kot 1300 prebivalcev, mestu so močno škodili tudi zemeljski plazovi in erozija. Zadnji prebivalci so odšli po potresu leta 1980. Staro mestno jedro si je danes mogoče ogledati le z vodstvom in ustrezno zaščitno opremo.
 

Od največje sramote do državnega ponosa


Nekoč največja sramota Italije, kot so še do nedavnega imenovali Matero, mesto, ki leži na vzhodu Bazilikate skoraj ob meji z Apulijo, danes velja za eno največjih italijanskih zanimivosti in neusahljiv vir navdiha tako za pesnike kot za filmarje. Razdeljena je na dva dela: sodobni predel, ki se na prvi pogled ne razlikuje od stotine preostalih italijanskih predmestij, in zgodovinski del. Ta se v italijanščini imenuje sassi (kamenje), označuje pa jamska bivališča, v katerih so ljudje neprekinjeno bivali več kot 9000 let, po nekaterih ocenah od paleolitika pa vse do konca druge svetovne vojne.

Jamska bivališča so navdihnila režiserje, kot sta Pier Paolo Pasolini in Mel Gibson, ki sta v Materi poustvarila antični Jeruzalem. FOTO: Jan Klokočovnik 
Jamska bivališča so navdihnila režiserje, kot sta Pier Paolo Pasolini in Mel Gibson, ki sta v Materi poustvarila antični Jeruzalem. FOTO: Jan Klokočovnik 


Starejši predel mesta je pravzaprav zrasel v goli apnenčasti skali, ki se spušča po strmem pobočju do reke Gravine. V jamah so nastala bivališča, kjer so ljudje pogosto živeli skupaj z živalmi, cerkve in javna poslopja. Po vojni so oblasti začele seliti družine, ki so v kamnitih prostorih bivale v obupnih razmerah: večina prebivalcev je bila nepismena, zaradi utesnjenih prostorov so bili pogosti spolni odnosi med sorodniki, vladali sta lakota in malarija.​

Tudi Carlo Levi je v knjigi Kristus se je ustavil v Eboliju opisal ogorčenje njegove sestre, ki se je med potovanjem iz Torina ustavila v Materi – po ozkih, tlakovanih ulicah so ji vsepovsod sledili goli otroci s trebuhi, nabreklimi od lakote, in jo prosili za kinin, zdravilo proti malariji. Prazgodovinska podoba mesta pa je navdihnila številne sodobne filmarje, ki so v potezah Matere pravzaprav videli podobnost s sveto deželo in Palestino, kot je bila v antičnih časih.

Matera je že od leta 1993 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. FOTO: Jan Klokočovnik 
Matera je že od leta 1993 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. FOTO: Jan Klokočovnik 


V Materi je italijanski filmar Pier Paolo Pasolini snemal svojo biblično pripoved Il Vangelo secondo Matteo (Evangelij po svetem Mateju), navdušila pa je tudi Mela Gibsona, ki je tam poustvaril ulice starega Jeruzalema za film Kristusov pasijon. Nazadnje je v Materi ameriški režiser Cary Fukunaga posnel No Time to Die, najnovejši film o tajnem agentu 007 Jamesu Bondu. Danes so številna jamska bivališča spremenili v butične hotele in restavracije. Matera je bila lani evropska prestolnica kulture, že od leta 1993 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine.


Obarvano v modro


Matera je odlično izhodišče za raziskovanje dežele Apulije, ki je prav na peti Apeninskega polotoka. Dežela, ki je ujeta med modrino Jadranskega in Jonskega morja, je pravzaprav velik oljčni gaj (je tudi največja proizvajalka oljčnega olja v Italiji), saj kamor seže pogled, rastejo orjaške, hrastom podobne oljke, nad katerimi se vsake toliko dvigajo hribi in se bleščijo nebeško bela naselja. Med lepše kraje sodi Polignano a Mare na kamniti jadranski obali, ki leži približno trideset kilometrov južneje od Barija, največjega mesta v Apuliji.

Polignano je slikovito letovišče, prepoznavno po visokih skalnatih stenah, kjer vsako leto poteka Redbullovo tekmovanje v skokih z velike višine v vodo. Tekmovanje pritegne na tisoče obiskovalcev z vsega sveta. V obmorskem kraju se je rodil tudi slavni kantavtor Domenico Modugno, ki je konec petdesetih let obnorel Italijo s pesmijo Volare. Nel blu, dipinto di blu (V modrem, obarvanem v modro) je najbolj znana fraza iz pesmi, s katero je morda še najlažje opisati mesto, o katerem se zdi, da je izgubljeno v škrlatnem obzorju med nebom in Jadranskim morjem.

Zaradi koničastih hišic ima Alberobello pravljično podobo. FOTO: Jan Klokočovnik 
Zaradi koničastih hišic ima Alberobello pravljično podobo. FOTO: Jan Klokočovnik 


Od Polignana ni daleč Alberobello, mestece, ki je znano po kamnitih hišicah, imenovanih trulli. Bivališča s koničastimi strehami so zgradili za shranjevanje orodja in začasna zavetišča pred vremenskimi nevšečnostmi, a so se apulijski kmetje sčasoma začeli naseljevati v te drobne hiše. Med najbolj priljubljenimi teorijami je, da so se tamkajšnji prebivalci odločili za pravljične trulle, da jim ne bi bilo treba plačevati davkov. Ker so bile kamnite plošče vezane brez malte, so jih lahko dokaj hitro podrli, ko so bili na območju davčni inšpektorji.

Med drugimi so v Apuliji obvezne postojanke tudi mestece Lecce, ki se ga je zaradi številnih baročnih arhitekturnih biserov prijel vzdevek južne Firence, Gallipoli na Jonski obali, Otranto, po katerem je britanski pisec Horace Walpole ​poimenoval svoj gotski roman Otrantski grad, in Leuca na skrajnem jugu Salentinskega polotoka. Ta je znana predvsem po ikoničnem belem svetilniku in rajskih plažah.
------------------
Avtor je zaposlen v Delovnici.

Preberite še:

Komentarji: