Po očetu podedovane gozdove je podarila študentom
Na površini 552 hektarov od reke Drave pri Vuhredu do pohorskega vrha Velika Kopa se razprostira gozdna posest, za katero skrbi istoimenska ustanova. Ta po volji dedinje Vide Pahernik, poročene Ribnikar, z izkupičkom od sečnje že leta financira študente gozdarstva in gozdarsko raziskovalno delo. Ustanova – vodi jo profesor Jurij Diaci z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani – z gozdovi gospodari sonaravno, tako kot je to nekoč počel Vidin oče Franjo Pahernik in pri tem oral ledino.
Pahernikovi so bili pomembni in premožni veleposestniki. V lasti so imeli obsežne gozdove na Pohorju. Ukvarjali so se z žagarstvom, lesno industrijo, prevozom lesa s splavi in šajkami po Dravi, električno oskrbo, pa tudi s hmeljarstvom in sadjarstvom,« pove Alenka Verdinek iz radeljske enote Koroškega pokrajinskega muzeja, kjer je na ogled stalna razstava z naslovom Spominska soba rodbine Pahernik. Razstavo spremlja katalog, za katerega je sogovornica več let raziskovala in zbirala gradivo. Muzej Radlje ob Dravi je zato več kot primerno izhodišče za spoznavanje Pahernikove družine in njegove dediščine.
Franjo Pahernik je imel rad gozdove že, ko je bil otrok. Študiral je na Dunaju, gozdarstvo. Po vrnitvi domov je prevzel očetovo gozdno posest in jo z dokupi tudi širil. Narodno zavedno družino je najbolj prizadela druga svetovna vojna, ko so jim Nemci zaplenili premoženje in jih izselili na Hrvaško. Tam je nekaj dni pred koncem vojne v taborišču Jasenovac umrl njihov sin Vojko. Po vojni sta se zakonca Marija in Franjo Pahernik vrnila v Vuhred. Ostala sta brez imetja, saj so ju na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji razlastili, zapustila ju je tudi hčerka, ki je z možem morala emigrirati v Združene države Amerike.
Franjo si je našel službo na takratni gozdni upravi v Radljah, kjer je – kakšna igre usode – kot državni uslužbenec skrbel tudi za svoje gozdove. Alenka Verdinek: »Zakonca Pahernik sta kljub vsemu, kar se je zgodilo po vojni, ohranila vitalnost in energijo ter se s pogumom in vztrajnostjo spopadala s tegobami.«
Premoženje so jim vrnili po osamosvojitvi
Čeprav so njegovi gozdovi postali državna lastnina, si je Franjo Pahernik prizadeval, da bi v njih ohranil sonaravni razvoj, za kar je imel tudi številne somišljenike in podpornike. Med njimi je bil zdaj že pokojni Maks Sušek, dolgoletni direktor gozdnega obrata v Radljah, ki ga je Marija Pahernik izbrala za upravitelja gozdov, potem ko so družini po osamosvojitvi Slovenije z zakonom o denacionalizaciji premoženje vrnili.
»Po materini smrti leta 1998 je lastnica vsega imetja postala hčerka Vida. Ker z možem nista imela otrok, je razmišljala, kaj storiti z gozdovi. Odločila se je, da ustanovi posebno ustanovo, ki bo nosila družinsko ime, ter podari podedovane gozdove,« opisuje Alenka Verdinek. Akt o ustanovitvi je podpisala septembra 2005, Pahernikova ustanova je začela uradno delovati pet let pozneje.
»Ustanova je v teh dvanajstih letih dodelila 80 enoletnih štipendij in sofinancirala 155 projektov za spodbujanje sonaravnega gozdarstva ter podelila več donacij v lokalnem okolju. Tesno sodeluje z občino Radlje ob Dravi, Koroškim pokrajinskim muzejem in Zavodom za gozdove Slovenije. Rezultat tega sta dve stalni razstavi, v načrtu je razvoj Centra za sonaravno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi. V gozdove Pahernikove ustanove vsako leto vodijo številne ekskurzije dijakov in študentov, obiskujejo jih strokovna združenja ter ljubitelji gozdov iz Slovenije in tujine. Jeseni leta 2021 je prišla na ogled tudi visoka delegacija direktoratov za okolje in kmetijstvo evropske komisije,« je povedal prof. dr. Jurij Diaci.
Najdebelejša smreka
Dokaz skrbnega gospodarjenja s Pahernikovimi gozdovi so izjemna drevesa. In teh je veliko. Predvsem smrek. »Najdebelejša med njimi je Pahernikova smreka, ki raste na nadmorski višini 915 metrov,« pravi Alenka Verdinek. V premeru meri 1,3 metra, v višino 48,2 metra. Njena starost je ocenjena na 270 let. Drevo še vedno raste.
Do njega pridemo, če se iz Vuhreda peljemo v smeri proti Ribnici na Pohorju. Desno zavijemo pri drugem odcepu za kraj Hudi Kot in nadaljujemo v smeri Bolfenka. Pri Bolfenkovi kapelici z lokalne ceste zavijemo na gozdno in prispemo do spomenika Pahernikovi smreki. Od tod je po lepo shojeni stezi kakšnih deset minut hoje do velikanke. Jerneja Čoderl, vodja radeljske krajevne enote Zavoda za gozdove, pravi, da se je mogoče pri njih dogovoriti tudi za strokovno vodstvo.
Lokalna skupnost izjemno spoštuje Pahernikovo dediščino. Ob radeljskem dvorcu s pomočjo evropskih sredstev gradijo center sonaravnega in trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki so ga poimenovali Dom gozdne kulture. Začetek njegovega delovanja predstavlja dvojezična stalna razstava, ki na poljuden način predstavi značilnosti takega gospodarjenja z gozdovi, njegove začetke ter razvoj po svetu in pri nas.
Sonaravno tudi na področju turizma
»Sonaravno gozdarstvo temelji na načrtnem gospodarjenju, ki posnema naravo in naravne zakonitosti ter odločno odklanja goloseke, torej posek vseh dreves naenkrat. V sonaravnih gozdovih živijo tudi številne redke živalske vrste, saj temelji na ohranjanju gozdnega ekosistema. Sonaravno gozdarstvo je ekonomsko primerljivo ali celo boljše od običajnega, ker izkoristimo naravni potencial gozda. Hkrati so sonaravni gozdovi najboljša oblika varovanja pred nevarnostmi. Izkušnje in raziskave dokazujejo, da so odpornejši proti okoljskim spremembam in po ujmah najhitreje okrevajo. In ne nazadnje, sonaravni gozdovi so lepi, odlični za zdravje, sprostitev, rekreacijo, so za navdih in umetniško ustvarjanje,« so ob razstavi zapisali v radeljskem muzeju.
Na takšen način želijo razvijati tudi vso občino, še posebno področje turizma, na katerem izstopajo že s prvim biološkim kopalnim bazenom v državi. V njem za čistost in kakovost vode skrbijo rastline. Vodni park Radlje, ki je v bližini reke Drave, v tem času res še ne sprejema kopalcev, a si ga kljub vsemu velja ogledati. Pot do njega je dobro označena. Park ima tudi postajališče za avtodome in manjši glamping z lesenimi hiškami, ki spominjajo na stare lesene mline, kakršni so nekoč obratovali na reki Dravi.
