Velikolaška s posebnimi učinki
Cilj je bil povsem drugačen – še zadnje počitniško kopanje, tokrat v Krki. A ko pade odločitev, da bi šli po stari cesti, se pot, prav po nedeljsko počasna, rada podaljša. Tokrat sta bila na poti grad Turjak in Trubarjeva domačija, glavni znamenitosti koščka Slovenije, ki si pravi Velikolaška dežela.
Slovenija ima precej gradov, a Turjak je posebnež med njimi, v zadnjih letih tudi zato, ker je delno prenovljen, pa čeprav je bil več let zaprt. V njegovo, več kot tisočletno zgodovino so se poglobili na ZRC SAZU in izdali temu primerno obsežno monografijo. K njegovi slavi so, kot je pred časom v pogovoru za Delo povedal sourednik knjige dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, odločilno prispevali njegovi Auerspergi, »ki so z gradom živeli in umirali od njegovih srednjeveških začetkov do druge svetovne vojne, kar je nedvomno fenomen v širšem evropskem prostoru«.
Največji pečat so člani omenjene rodbine pustili v 16. stoletju s podpiranjem slovenskih protestantov, brez česar protestantizem na Kranjskem po Preinfalkovih besedah ne bi bil tako uspešen. Turjak je bil tako nekakšno simbolno središče protestantizma na Slovenskem, zlasti v povezavi z župnijo Škocjan, v kateri so Auerspergi kot patroni nastavljali predikante, med njimi enega najvidnejših slovenskih protestantov Jurija Dalmatina – ki pa, kot je dejal zgodovinar, ni na skrivaj prevajal Biblije na Turjaku, kot pravi legenda.
Pomemben del njihove zapuščine so bili boji proti Turkom; slavna sta zlasti Herbard Turjaški s Turjaka in njegov sorodnik Andrej Turjaški z žužemberškega gradu. Znameniti odsekani glavi Herbarda, glavarja vojvodine Kranjske in poveljnika hrvaške Vojne krajine, in njegovega tovariša Friderika Višnjegorskega sta bili relikviji, ki so ju Auerspergi do druge svetovne vojne radi kazali obiskovalcem. Slavo pa je gradu navsezadnje prinesel tudi France Prešern s Turjaško Rozamundo.
Ni za občutljive
Vse to je na svoj način tudi del razstave, ki jo je na gradu ustvaril najemnik Jože Zalar s podjetjem Delo osvobaja. Ob obisku ga je mogoče srečati v grajski krčmi, na grajskem dvorišču je opaziti rekvizite, ki ustvarjajo razpoloženje ob dogodkih s srednjeveškim pridihom, in tudi vsebina gradu govori predvsem o krvavi in kruti preteklosti. Najprej z obsežno zbirko orožja in oklepov, nato s celo galerijo nagačenih živali (in navsezadnje omenjenih replik odsekanih glav) ter na koncu z grajsko ječo. Da ni za občutljive, zlasti otroke, pred začetkom ogleda opozorijo ob prodaji vstopnic, precej nazorne pa so že vislice ob vhodu – in to je šele začetek ... Posebno razpoloženje so ustvarili tudi v kapelici, v kateri je po legendi Dalmatin prevajal Biblijo: z meniškimi kutami in temu primerno glasbo.
Kot je povedal Jože Zalar, ki je sicer iz Ljubljane, a so mu ti kraji zaradi zgodovine od nekdaj ljubi, je grad najel na podlagi razpisa pred tremi leti, od takrat ga ves čas urejajo, dodajajo vsebine in dokupujejo orožje. Načrte jim je nekoliko prekrižalo zaprtje zaradi pandemije, ki pa jim je hkrati dalo čas, da so se temeljiteje lotili dela. Pri razstavah so črpali ideje iz različnih virov, sicer pa se poskušajo držati rdeče niti, to je srednji vek. Pri tem jim, kot je med smehom dejal Zalar, pomaga tudi domišljija, ki je imajo v podjetju, ki se ukvarja z ustvarjanjem posebnih učinkov, vedno dovolj. Odziv obiskovalcev je po njegovih besedah pozitiven; največ jih pride od maja do septembra, gostijo tudi šolske skupine, pomemben del ponudbe so prav tako poroke in drugi dogodki. Ne zanika, da pridejo do njega pripombe glede ureditve, a v takih primerih se Zalar odzove s povabilom, naj se ljudje oglasijo in predlagajo, kako bi to sicer z lastnimi sredstvi uredili.
Tudi med tistimi, ki so se poglabljali v zgodovino gradu, je slišati mnenje, da je vendarle bolje, da ima neko vsebino, kakor pa da prazen propada.
Skupna vstopnica
Grad Turjak ima skupno vstopnico s Trubarjevo domačijo v Rašici, ki se je dobro prijela, je povedala Barbara Pečnik iz Javnega zavoda Trubarjeva domačija. V jesenskih dneh bo ta še posebej obiskana, saj imajo med gosti kar 90 odstotkov šolskih skupin. Sezona na domačiji, kjer se je leta 1508 rodil avtor prve slovenske knjige, ima tako dva vrhunca, pomladnega in jesenskega, zlasti v oktobru, mesecu reformacije.
Letos so našteli že okoli 14.000 gostov, povečuje se število individualnih. Ti pridejo kajpak zaradi Trubarja, v zadnjih mesecih pa tudi zaradi zadnje pridobitve, informacijskega centra Mišja dolina. V njem se – tudi po zaslugi animatorjev – za kar nekaj časa zataknejo otroci in razkrivajo naravne znamenitosti teh krajev. Trubarjevo domačijo, ki je bila v zadnjih poletnih dneh potopljena v zeleno idilo, oplemeniteno s knjižnico pod krošnjami, sestavljajo hiša s spominsko sobo Primoža Trubarja, mlin in žaga venecijanka ter gospodarsko poslopje, v katerem so med drugim krčma in galerija Skedenj ter nad njo čitalnica.
