Sprehod z duhovi
Irski igralec Gabriel Byrne v spominih razkriva, kako se je spopadel s spolno zlorabo.
Odpri galerijo
Gabriel Byrne pravi, da vseh stvari v življenju preprosto ni mogoče rešiti. FOTO: Danny Moloshok/Reuters
Zvezdnik filmov Osumljenih pet, Stigmata, Začetek konca, Millerjevo križišče in Človek z železno masko Gabriel Byrne (70) v avtobiografiji Walking with Ghosts razkriva, da je pred devetnajstimi leti navezal stik z duhovnikom, ki ga je kot otroka spolno zlorabil.
Irski igralec piše, da duhovnik ni vedel, s kom govori, na koncu pa se mu je zahvalil za klic. »Hotel sem ga ozmerjati in povedati, da ne verjamem v pekel, ampak upam, da verjame on, ker želim, da ga je groza in da gori v večnem ognju. Toda na koncu nisem rekel nič. Del mene ni želel prizadeti starega moža s prijaznim glasom, ujetega v domu upokojencev, ki se ni spomnil ne mene ne stvari, ki jih je počel,« je zapisal.
Duhovnik ga je zlorabil pri enajstih letih in igralec v spominih opisuje, kako se je spopadal s tem. »Še mnogo let kasneje imam občutek, da je tista noč kot prekrita s cementom. Po njem vse odtlej kopljem z buciko, bojim se uporabiti kladivo, ker me je strah stvari, ki so zakopane spodaj,« piše.
Prejšnji teden je v intervjuju za The New York Times razkril, da je duhovnik že dolgo mrtev. »Radi mislimo, da za takšne stvari obstaja rešitev, da se s travmo opravi na način: soočil sem se z njim, stvari sem predelal in se premaknil naprej. Toda to ni nujno res. Spoznal sem, da za vsako stvar ni rešitve,« je Dublinčan povedal v intervjuju.
Da je bil v angleškem semenišču spolno zlorabljen, je Byrne prvič razkril leta 2010 v oddaji The Meaning of Life na irski televiziji RTÉ. »Znano in preverjeno življenjsko dejstvo je bilo, da z določenim moškim nisi želel sam ostati v slačilnici. Veliko let sem potreboval, da sem se sprijaznil s tem, kar se mi je zgodilo, da sem oprostil dejanja, ki so me globoko poškodovala,« je takrat dejal in dodal, da ga je krajši čas nadlegoval še en duhovnik, v obdobju, ko je bil zelo ranljiv.
»Takrat si nisem mislil, da me je tako zaznamovalo. Toda ko razmišljam o svojem kasnejšem življenju in o težavah, ki sem jih imel, vidim, kako pomembni so bili dogodki iz otroštva.«
Knjiga Walking with Ghosts, ki jo kritiki označujejo za lirično literarno mojstrovino, je izšla konec novembra v založbi Picador. Byrne je kot najstarejši izmed šestih otrok odraščal v pobožni delavski irski družini v predmestju Dublina, pri enajstih pa je šel v semenišče v Anglijo.
Štiri leta kasneje so ga iz semenišča izključili in vrnil se je v rojstno mesto, kjer je opravljal številna priložnostna dela, med drugim je delal kot kurir, vodovodni inštalater in tovarniški delavec. »Počutil sem se zguba, zguba kot duhovnik in zguba kot vodovodar,« piše v spominih.
V kinu, ki ga je obiskoval v prostem času, se je hkrati počutil sam in del skupine, prav tu se je prvič zavedel, da obstaja življenje tudi zunaj sive Irske v 60. letih.
Prijatelji so mu predlagali, naj se pridruži amaterski gledališki skupini, kar je za vedno spremenilo tok njegovega življenja. Spominja se, kako je zjutraj po celonočnih vajah za Hamleta na avtobusni postaji prišel do pomembnega spoznanja: »Bil sem tako osamljen, takrat pa me je preplavil povsem nov občutek, da nekam spadam.«
Irski igralec piše, da duhovnik ni vedel, s kom govori, na koncu pa se mu je zahvalil za klic. »Hotel sem ga ozmerjati in povedati, da ne verjamem v pekel, ampak upam, da verjame on, ker želim, da ga je groza in da gori v večnem ognju. Toda na koncu nisem rekel nič. Del mene ni želel prizadeti starega moža s prijaznim glasom, ujetega v domu upokojencev, ki se ni spomnil ne mene ne stvari, ki jih je počel,« je zapisal.
Duhovnik ga je zlorabil pri enajstih letih in igralec v spominih opisuje, kako se je spopadal s tem. »Še mnogo let kasneje imam občutek, da je tista noč kot prekrita s cementom. Po njem vse odtlej kopljem z buciko, bojim se uporabiti kladivo, ker me je strah stvari, ki so zakopane spodaj,« piše.
Prejšnji teden je v intervjuju za The New York Times razkril, da je duhovnik že dolgo mrtev. »Radi mislimo, da za takšne stvari obstaja rešitev, da se s travmo opravi na način: soočil sem se z njim, stvari sem predelal in se premaknil naprej. Toda to ni nujno res. Spoznal sem, da za vsako stvar ni rešitve,« je Dublinčan povedal v intervjuju.
Da je bil v angleškem semenišču spolno zlorabljen, je Byrne prvič razkril leta 2010 v oddaji The Meaning of Life na irski televiziji RTÉ. »Znano in preverjeno življenjsko dejstvo je bilo, da z določenim moškim nisi želel sam ostati v slačilnici. Veliko let sem potreboval, da sem se sprijaznil s tem, kar se mi je zgodilo, da sem oprostil dejanja, ki so me globoko poškodovala,« je takrat dejal in dodal, da ga je krajši čas nadlegoval še en duhovnik, v obdobju, ko je bil zelo ranljiv.
Naslovnica avtobiografije Sprehod z duhovi FOTO: Picador
»Takrat si nisem mislil, da me je tako zaznamovalo. Toda ko razmišljam o svojem kasnejšem življenju in o težavah, ki sem jih imel, vidim, kako pomembni so bili dogodki iz otroštva.«
Knjiga Walking with Ghosts, ki jo kritiki označujejo za lirično literarno mojstrovino, je izšla konec novembra v založbi Picador. Byrne je kot najstarejši izmed šestih otrok odraščal v pobožni delavski irski družini v predmestju Dublina, pri enajstih pa je šel v semenišče v Anglijo.
Štiri leta kasneje so ga iz semenišča izključili in vrnil se je v rojstno mesto, kjer je opravljal številna priložnostna dela, med drugim je delal kot kurir, vodovodni inštalater in tovarniški delavec. »Počutil sem se zguba, zguba kot duhovnik in zguba kot vodovodar,« piše v spominih.
V kinu, ki ga je obiskoval v prostem času, se je hkrati počutil sam in del skupine, prav tu se je prvič zavedel, da obstaja življenje tudi zunaj sive Irske v 60. letih.
Prijatelji so mu predlagali, naj se pridruži amaterski gledališki skupini, kar je za vedno spremenilo tok njegovega življenja. Spominja se, kako je zjutraj po celonočnih vajah za Hamleta na avtobusni postaji prišel do pomembnega spoznanja: »Bil sem tako osamljen, takrat pa me je preplavil povsem nov občutek, da nekam spadam.«
