Ženska, ki je tožila Trumpa zaradi spolne zlorabe in zmagala

E. Jean Carroll je znana po svoji dolgi in bogati novinarski karieri. Od leta 1993 do 2019 je pisala kolumno z nasveti v reviji Elle, ki je bila ena od najdlje trajajočih tovrstnih kolumn v ZDA. Toda v zgodovino se je zapisala kot ženska, ki je tožila predsednika zaradi spolne zlorabe in zmagala. Carrollova je Donalda Trumpa obtožila, da jo je pred desetletji napadel v garderobi luksuzne veleblagovnice Bergdorf Goodman na Manhattnu, za kar ga je leta 2023 zvezna porota kaznovala s petimi milijoni dolarjev odškodnine.

Ker jo je po obsodbi še naprej žalil in lagal, ga je ponovno tožila in zahtevala odškodnino. »Medtem ko spim, ima Trump svojo občinsko zasedanje na CNN in vse nasmeji s šalami o spolnem napadu ter ponavlja prav vsako stvar, za katero je zvezna porota pravkar soglasno odločila, da mi mora plačati 5 milijonov dolarjev. In ko se zbudim? Ga spet tožim,« je zapisala v pravkar izdani knjigi Not my Type (Ni moj tip) s podnaslovom Ena ženska proti predsedniku. Z besedami »ni moj tip« se je Trump namreč branil pred njenimi obtožbami o spolnem nadlegovanju, potem pa je samega sebe ustrelil v koleno, ko jo je med pričanjem zamenjal za svojo nekdanjo ženo Marlo Maples.

Porota je na lanskem novem sojenju Trumpu naložila plačilo 83 milijonov dolarjev odškodnine, a doslej ni 81-letna E. Jean Carroll videla niti centa. V knjigi odgovarja tudi na vprašanje, kaj bo naredila s sto milijoni dolarjev (znesek je medtem namreč zaradi obresti še narasel). »Jaz, E. Jean Carroll, obljubljam, da bom Trumpa zelo, zelo razjezila, tako da bom večino od teh stotih milijonov dolarjev podarila v namene, ki jih Trump sovraži. Kar prezira – za to bom dala denar.«

Na prvem sojenju je porota sicer ugotovila, da Trump ni posilil Carrollove, ker je ni penetriral s penisom. Sodnik Kaplan je nato 7. avgusta 2023 ugotovil, da je obtožba o posilstvu »v bistvu resnična«, na podlagi njegove razsodbe pa po novi definiciji posilstvo vključuje analni, oralni in vaginalni spolni stik brez privolitve.

Kot je v oceni knjige Not my Type za Guardian zapisal Lloyd Green, Carrollova »Trumpa z veseljem mahne s sekiro, njegovo pravno ekipo pa zbrca z visokimi petami«. Njeno prozo opiše kot barvito in nepozabno, čeprav se ne boji uporabiti preprostih besed, kot sta »star« in »debel« za opis aktualnega ameriškega predsednika. Greena je posebej navdušil stavek, v katerem opisuje, čemu so bili priča porotniki, ki so odločali v primeru: »Nekateri nosijo maske, vsi sedijo vzravnano in nikakor – ne glede na to, ali Trumpa ljubijo ali sovražijo – ne želijo zamuditi priložnosti, da bi svojim otrokom in vnukom pripovedovali, kako so videli slavnega starca s pavje modro kravato, ki mu je poskakovala pred srajco, in lasmi, ki so se mu vrtinčili na čelo kot Bette Davis v filmu Na razpotju, kako dviguje svojo malo desnico in prisega, da bo govoril resnico.«