»Upam, da bom spodbudil ljudi, naj sanjajo in tvegajo. Če si bogat, še ne pomeni, da lahko porabljaš material. Če si reven, še ne pomeni, da ti ni treba ustvariti nečesa kakovostnega. Vsakdo si zasluži kakovost, razkošje in udobje. Vsi smo povezani, tudi v skrbi za podnebje, demokracijo in revščino,« je prepričan 51. dobitnik Pritzkerjeve nagrade, 56-letni Diébédo Francis Kéré, prvi temnopolti lavreat in prvi afriški arhitekt, ki ga je pred trinajstimi leti od blizu spoznalo tudi občinstvo na Piranskih dnevih arhitekture.

Francis Kéré, prvi temnopolti lavreat

Njegova prva zgrajena stavba je bila šola leta 2001 v njegovem rodnem kraju Gando v Burkina Fasu, tri leta zatem – pri svojih poznih 39 letih – je šele diplomiral iz arhitekture na tehniški univerzi v Berlinu. A nič zato; bil je gostujoči profesor na Harvard University Graduate School of Design in Yale School of Architecture, zadnjih pet let je profesor na tehniški univerzi v Münchnu pa tudi častni član kanadskega kraljevega arhitekturnega inštituta (od 2018.), ameriškega inštituta arhitektov (od 2012.) in kraljevega inštituta britanskih arhitektov (2009.). Poleg številnih nagrad, začenši z nagrado Age Kana leta 2004 za njegov prvi projekt, ki jo od leta 1977 podeljujejo v državah z večinskim muslimanskim prebivalstvom, letos slavi še kot arhitekturni »nobelovec«. »Srečen sem in prevzet, a nagrada prinaša tudi velik čut odgovornosti. Moje življenje ne bo lažje,« je povedal v pogovoru za britanski Guardian iz svojega berlinskega biroja. A hkrati upa, da ga bodo mladi v Afriki videli in spoznali, da je to mogoča pot tudi zanje, je še dodal.

Zadnjih pet let je profesor na tehniški univerzi v Münchnu. FOTO Odd Andersen/Afp

Pionir trajnostne arhitekture

Kot so zapisali v obrazložitvi Pritzkerjeve nagrade, je Kéré pionir trajnostne arhitekture, prijazne tako do planeta kot njihovih prebivalcev, in to v državah ekstremnega pomanjkanja. Da je arhitekt in obenem služabnik, ki izboljšuje življenja in izkušnje številnih prebivalcev v pozabljenih delih sveta, da se v sebi zaveda, da arhitektura ni povezana z objektom, ampak s ciljem; ne z izdelkom, temveč procesom. »Opus Francisa Kéréja nam kaže moč materialnosti, ki je zakoreninjena v posameznem kraju. Njegove stavbe za skupnost in zgrajene skupaj z njo so tudi zares njihove: tako z vidika izdelave in materialov kot njihovih programov in edinstvenih značajev,« je dodala žirija.

Prav zato se šole, zdravstvene ustanove ter druge javne stavbe in prostori, ki jih je zasnoval, tudi načrtovani nacionalni skupščini Burkina Fasa v Ouagadougouju in Benina v Porto-Novu, harmonično stapljajo s pokrajino in so prijazne za uporabo tamkajšnjih prebivalcev. Toda pot do tega, da je svoje rojake prepričal, naj gradijo iz tega, kar že imajo in zelo dobro poznajo, ni bila lahka, je zaupal tudi slovenskim poslušalcem. V svojih ilovnatih hišah, ki jih morajo nenehno obnavljati, saj srkajo vlago, jih uničuje dež, slamnato kritino pa hitro ujame ogenj, ne vidijo presežka. »Imajo vse, kar potrebujejo, želijo pa si tisto, kar imate vi,« je povedal. Zato nekritično prenašajo zahodnjaški model pa tudi kitajske vzore, za kar pa nimajo ne denarja, ne znanja in ne izkušenj.

Kirurška klinika in zdravstveni center Léo v Burkina Fasu FOTO Francis Kéré

V Nemčijo s štipendijo za mizarja

Kot domačin ima prednost, saj ve, kako delujejo tamkajšnje lokalne skupnosti, za katere načrtuje izboljšave. To si je obljubil že kot šolar. Rodil se je kot najstarejši sin vaškega poglavarja – ta privilegirani status se še vedno kaže na njegovem obrazu kot plemensko znamenje v obliki sončnih žarkov – in je bil prvi v svoji skupnosti, ki se je podal v šolo. A ker njegov rojstni kraj Gando ni imel šole, je moral pri sedmih letih zapustiti družino in oditi v Tenkodogo.

Razred, ki ga je obiskoval, je bil majhen in zgrajen iz betonskih blokov, v njem sta bila pomanjkljivo prezračevanje in osvetlitev, v ekstremno vročem podnebju pa je bilo v njem po cele ure nagnetenih sto otrok. Že kot študent arhitekture v Nemčiji, kamor se je podal leta 1985 z mizarsko štipendijo in ob učenju izdelave streh in pohištva končal večerno srednjo šolo, je čutil dolžnost do svoje skupnosti. In v svojem rodnem Gandu zasnoval povsem drugačno šolo, popreproščeno do svojega bistva in z minimalnimi sredstvi, ki jih je zbiral sam. Šolsko poslopje je naposled postavil za približno 23.000 evrov, a je moral o ustreznosti tradicionalnih rešitev, dopolnjenih s tehničnimi izboljšavami, najprej prepričati (naj)starejše predstavnike skupnosti, ki so v tem delu sveta spoštovani in oproščeni dela. S tem je prišla tudi podpora vasi, ki je projekt uresničila, zgradila. Otroci so nabirali kamne za temelje, ženske so prinašale vodo za izdelavo ilovnate opeke, kar je postal model, ki ga rad prakticira vse od tedaj.

V rodnem Gandu je zasnoval povsem drugačno šolo, popreproščeno do svojega bistva in z minimalnimi sredstvi, ki jih je zbiral sam. FOTO Erik-Jan Owerkerk

Stavbo iz ilovnate opeke je ojačal z betonskimi prečnimi gredmi, ker prevoz velikih kosov za strešno kritino od daleč ni bil mogoč, prav tako ni bilo denarja za velike stroje, kot je žerjav, je določil valovito kovinsko streho, osnovano na konstrukciji iz jeklenih cevi. Vse, kar je vaščane moral naučiti, je bila uporaba žage lisičji rep in majhnega varilnika. V strehi, poveznjeni čez stavbo kot klobuk s širokimi krajci, je omogočil izhajanje toplega zraka in zagotovil prijeten hlad v šoli in pred njo. Odprtine tudi naravno osvetljujejo šolske table. Šola iz zemlje še vedno stoji, še več: zaradi njene izgradnje in nagrade Age Kana so začela deževati vabila na plačane konference, z zaslužkom od katerih je financiral in vlagal v nove projekte v domovini. Šolo je razširil še s poslopjem za učitelje, nato pa jo leta 2008 razširil ter jo pred sedmimi leti dogradil še s knjižnico.

Za vzor si je vzel bivališča termitov

Poleg drugih projektov v Afriki je Kéré v domovini nadaljeval eksperimentiranje z različnimi materiali pa tudi alternativami za klimatske naprave. Za srednjo šolo v Koudougouju leta 2016 je uporabil lokalni lateritni kamen, ki podnevi absorbira vročino, ponoči pa jo oddaja, stavbi pa dodal še eno, zračno fasado iz evkaliptusovega lesa, ki zdaj ustvarja zasenčen zunanji prostor šole, kjer lahko dijaki preživljajo odmore. Za tehnološki kampus v Keniji, dokončan lani, je način hlajenja našel z vetrnimi stolpi po vzoru termitskih bivališč.

Nacionalno skupščino si je zamislil s terasasto streho, zasajeno z rastlinami, kjer bi ljudje lahko sedeli in uživali v razgledih na mesto ter se hkrati simbolično vzpenjali nad politiki. FOTO Kéré Architecture

S svojo ekipo gradi na štirih celinah, navaja njegova spletna stran, ki izpostavlja nacionalno skupščino, srednješolski licej Schorge ter kirurško kliniko in zdravstveni center Léo v Burkina Fasu, paviljon Serpentine (2017) v londonskih Kensingtonskih vrtovih in Xylem, nedavno odprt leseni paviljon umetniškega centra Tippet Rise v Montani. A izgradnja nove skupščinske stavbe v njegovi domovini je v negotovosti, potem ko je bil januarja izveden državni udar in so oblast prevzeli uporniški vojaki. Arhitekturna zamisel pa je nadvse navdušujoča: s terasasto streho, zasajeno z rastlinami, kjer bi ljudje lahko sedeli in uživali v razgledih na mesto ter se hkrati simbolično vzpenjali nad politiki.

Pred njimi so šele največji in najpomembnejši projekti, pri Guardianu izpostavljajo Goethejev inštitut v Senegalu, muzej v Ruandi, središče univerzitetnega kampusa v Münchnu ter njegov največji projekt doslej – nacionalno skupščino Benina, ki ima obliko drevesa, pod katerim tradicionalno razpravlja in sprejema odločitve vaška skupnost, in jo trenutno že gradijo v glavnem mestu Porto-Novo.

Paviljon Serpentine v londonskih Kensingtonskih vrtovih FOTO Iwan Baan

»Stoji ob botaničnem vrtu, zato smo predlagali, da bi razširili vrt in postavili največje drevo v središče z dvorano za razpravljanje pod figurativno krošnjo, kar naj bi odsevalo demokracijo v Zahodni Afriki,« je svojo zamisel opisal arhitekt. Ob nominaciji je poudaril, da je odrasel v skupnosti, kjer ni bilo vrtca in je bila vsa skupnost družina, da je vsakdo skrbel za vsakogar in celotna vas je bilo igrišče. »Moj vsakdan se je vrtel okoli preskrbe z vodo in hrano, a šlo je preprosto tudi za to, da smo bili skupaj, se pogovarjali, zidali hiše skupaj. Spominjam se sobe, v kateri je moja stara mama sedela in pripovedovala zgodbe, v njej je bilo malo svetlobe, mi pa smo se stiskali drug k drugemu, njen glas nas je objel, vse skupaj je ustvarjalo varen prostor. To je bilo moje prvo občutje arhitekture,« je še povedal Diébédo Francis Kéré.