Bil je prva slovenska kuharska TV-zvezda
Letos spomladi je minilo sto let od njegovega rojstva in v rodnih krajih – rodil se je 28. marca 1921 na Zdolah pri Krškem, umrl 20. marca 1984 v Radovljici –, natančneje v Posavskem muzeju Brežice, so o njem pripravili posebno razstavo z naslovom Prva slovenska kuharska TV-zvezda. Na njej izvemo, da se je z ljubeznijo do kuhanja srečal doma, saj je mati zelo dobro pekla pecivo, izkušnje pa si je nabrala tudi kot pomočnica kuharice v gostilni. Starši so sicer želeli, da postane duhovnik, a je sam odšel k sorodnikom v Zagreb, kjer se je šolal na tamkajšnji gostinski šoli za kuharje, znanje slaščičarstva nadgrajeval v Opatiji (mimogrede, tam je prvič poskusil marcipan), a ga je potem odneslo v drugačne kuharske izkušnje.
Leta 1955 je opravil strokovni izpit za kuharja in kasneje pridobil naziv mojster kuharstva in kulinarike. Po vojni je kuhal v Dobrni, Rogaški Slatini, ljubljanskem hotelu Bellevue, na Pohorju. Tri leta je bil šef kuhinje v hotelu Korotan na Jezerskem. Kuhal je tudi za predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita in najrazličnejše obiske državnikov v Vili Bled, na Brdu pri Kranju in Brionih. V Gostinskem šolskem centru v Ljubljani je poučeval strokovne predmete – tehniko kuhanja, kulinariko, živilsko tehnologijo, kuhal po različnih restavracijah po Evropi ter vodil promocijske tedne slovenske in jugoslovanske kuhinje pod okriljem Zveze kuharjev Slovenije. Kot tehnolog je delal v Gostinskem podjetju Ljubljana in nato do upokojitve leta 1979 v Podjetju za turizem, transport in gostinstvo v Ljubljani.
Prototip kuharja
A pod žaromete slave so ga dobesedno postavile televizijske kamere. Kako je do tega prišlo, se je pred leti spominjal režiser prvih oddaj Boris Kuhar. Ivačiča so menda izbrali zato, ker je takrat veljal za najboljšega in najbolj jezičnega kuharja pri nas, bil pa je tudi velik praktik in humorist. V vsaki oddaji je namreč potem povedal tudi kakšen vic. Tako je nastala skoraj enourna oddaja, v kateri se je vse dogajalo v živo. Ivačič je rezal, lupil, kuhal, pekel, cvrl, in medtem ko so jedi nastajale in je bilo treba potrpežljivo čakati na rezultat, pa je gospodinjam, ki so doma pred tv-zasloni sedele z beležkami in svinčniki v rokah, dajal raznorazne nasvete.
A Ivačič v televizijskem studiu ni bil samo iznajdljiv, temveč tudi šarmanten, markanten in duhovit kuhar. Ko se je sredi snemanja vžgala ponev in je iz nje hušknilo goreče olje, je obdržal mirne živce, pogledal v kamero, rekel »jebemtiš«, potem pa mirno nadaljeval: »Poglejte, drage gospodinje, vsakemu se to lahko zgodi.« Nekoč so oddajo snemali zunaj, na pikniku. Povedal je, da kisla smetana in malo vina nobene jedi ne moreta pokvariti, pri tem pa si izdelal kozarček iz papirja in malo vina tudi popil. Bil je televizijski kuhar, ki je vzgojil generacije jedcev in kuharskih mojstrov. Na koncu vsake oddaje je jed poskusil, potem pa gledalce in gledalke do naslednjič pozdravil z visoko dvignjeno roko in iztegnjenimi tremi prsti. Ko so ga nekoč novinarji vprašali, kaj pravzaprav to pomeni, je povedal, da so v življenju pomembne tri reči: hrana, pijača in ljubezen. Da televizijci niso mogli dočakati konca snemanja, je bilo splošno znano dejstvo, saj je ekipa na koncu skuhano in spečeno tudi pojedla.
Tisti, ki se oddaj še spominjajo, vedo povedati, da je imel naraven talent za nastopanje, scenarijem je sledil ohlapno, kakšno začimbo je kdaj pozabil uporabiti ali celo omeniti, prav takšni pa so bili tudi zapisani recepti. Kot se spominja njegov sin iz prvega zakona Peter Ivačič, je imel doma ogromno literature, tekoče je govoril nemško, tudi na avstrijski televiziji je nekajkrat nastopil, predvsem pa je slovenskim gospodinjam razložil marsikateri kuharski pojem. Recimo, kaj pomeni gratinirati, blanširati ... Slovenski kuhinji je približal francoske tehnike kuhanja, a tudi madžarske in ruske recepte. Skratka, svetovno kuhinjo je prilagodil slovenskemu okusu, saj je veliko potoval in delal po vsej Evropi. »Zelo ga je zanimala živilska tehnologija, sodeloval je pri prvi jušni kocki, a bil odločno proti konzervansom in kemiji v prehrani,« pravi Peter Ivačič, ki se še dobro spominja, da je oče hodil tudi k vinarjem v Goriška brda in sodeloval pri preizkusih, kako vino izdelati s čim manj dodane kemije.
Njegovih oddaj se dobro spominja tudi etnolog Janez Bogataj in priznava, da je bil Ivačič markanten tip, tako rekoč prototip kuharja. »Znal je nastopati, bil je duhovit. Bil je prvi jugoslovanski televizijski kuhar.« Stevo Karapandža, s katerim sta se poznala, je s svojo oddajo Male skrivnosti velikih kuharskih mojstrov prišel kasneje.« Bogataj pravi, da je Ivačičeva značilnost slovenska kuhinja, priprava tradicionalnih jedi slovenske prehrambne dediščine. Njegova knjiga iz leta 1965 je rezultat takratnega stanja gastronomije v Jugoslaviji. Seveda je dodajal tudi tuje recepte, to je v našem genetskem zapisu, da radi kopiramo reči, še dodaja Bogataj, ki sicer meni, da je na prvem mestu med slovenskimi kuharskimi knjigami po nakladah zagotovo še vedno kuharica Felicite Kalinšek oziroma, bolje rečeno, kuharica Magdalene Pleiweis, ki jo je preuredila Kalinškova.
A je posebnost Ivačičeve kuharice tudi ta, da je, kot je sam poudarjal, kuharica za nevešče kuharje. Želel je, da bi gospodinje kuhale z veseljem, da bi navdušil tudi tiste, ki niso najbolj spretni. Še danes tako knjiga predstavlja osnove domačega kuhanja. Tisto, za kar rečemo, da bi moral vsak imeti doma. Poleg tega je pogumno uporabljal smetano in maslo, olje namesto svinjske masti in tudi jušno kocko, pri nastajanju katere je sodeloval. Vendar pa Bogataj poudarja, da brez televizije tudi Ivačiča ne bi bilo.
Kuharska knjiga Ivana Ivačiča je prvič izšla leta 1965 pod okriljem Mohorjeve družbe, kasneje jo je pod streho vzela mariborska založba Obzorja, zadnja leta pa založba Pivec. Knjiga pa ni samo polna receptov, temveč ima številna zanimiva poglavja. Doslej je izšla že v desetih izdajah. V kuharici je, poleg kakih 850 receptov legendarnega kuharja, tudi poglavje o druženju, okušanju vina in hrane, ki sta ga napisala Anton Vodovnik in Tadeja Vodovnik Plevnik.
Če mene vprašate ...
Med Ivačičevimi najbolj znanimi, tako rekoč ikoničnimi recepti je zdolska gobova juha, ki jo je poimenoval po svojem rojstnem kraju Zdole na Kozjanskem. Bil je ljubitelj narave, navdušen gobar. Ko je v neki pariški restavraciji kuhal za zvezdnika Elizabeth Taylor in Richarda Burtona in ju vprašal, kaj bi želela za večerjo, je slavna igralka rekla, naj skuha to, kar mu je pripravila mama v otroštvu. In je serviral na mizo gobovo juho z ajdovimi žganci. Bila sta navdušena.
In česa se še spomni sin? Da je v njegovi delovni knjižici zapisanih sedemnajst delovnih mest, poleg tega pa je velikokrat kuhal za politike, vodil kuharske tečaje, sodeloval pri raznih radijskih in televizijskih oddajah in posnel celo reklamo za majonezo. »Če mene vprašate, je najboljša thomy,« je rekel.
Bil je gurman, a mogoče še bolj kot jedec je bil rajši kuhar, pravi Peter Ivačič. Ni bil ljubitelj sladic, je pa najraje pripravljal ribe, školjke, rake in divjačino. Ko je nekoč na Brdu pri Kranju za politični vrh na lovu, kjer je bil tudi Tito, moral pripraviti divjačino, ta pa se še ni odmrznila, se je hitro znašel in pri prvem mesarju kupil govedino, odstranil kosti in pripravil zrezke, za katere je potem slovenski funkcionar Stane Dolanc rekel, da še ni jedel boljšega jelena. Izmislil si je tudi pletersko viljamovko s hruško v steklenici, nabiral zelišča za »ivačkov« čaj. Sicer pa je bil tisti, ki je vedno držal družbo pokonci. Ko ga je sin včasih moral poiskati v kakem večjem hotelu, je takoj vedel, kam mora iti: proti sobi, iz katere se je slišal huronski smeh. In to predvsem ženskih glasov.
