Čarobna piščal velja za eno najbolj znanih in največkrat uprizorjenih oper na svetu. Arija Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen (Peklensko maščevanje vre v mojem srcu) in nekatere druge iz te mojstrovine Wolfganga Amadeusa Mozarta so splošno znane tudi ljudem, ki sicer ne obiskujejo opere. Zdaj je dobila še eno filmsko različico.

Po uradnih premierah v Münchnu in Salzburgu je Čarobna piščal (The Magic Flute) na sporedu v kinematografih od včerajšnjega dne. Izvršni producent filma, ki je stal dobrih deset milijonov evrov, je znani hollywoodski režiser Roland Emmerich, režiser pa Florian Sigl.

Prva uprizoritev pred več kot 230 leti

Čarobna piščal je sodobna adaptacija Mozartove opere, katere besedilo je napisal Emanuel Schikaneder, ki je bil pred več kot dvema stoletjema igralec in lastnik dunajskega gledališča. Z Mozartom se je prvič srečal leta 1780 v njegovem rojstnem mestu Salzburg, potem je z njim sodeloval na Dunaju. Občinstvo si je Čarobno piščal prvič ogledalo v tamkajšnjem Wiednertheatru 30. septembra leta 1791. Gledališče, znano tudi kot Freihaustheater, je bilo v takratnem predmestju Wieden, danes četrtem dunajskem mestnem okrožju. Še vedno je ohranjen gledališčni letak, ki je napovedoval praizvedbo te »velike opere v dveh dejanjih«; na njem piše, da je avtor Čarobne piščali Emanuel Schikaneder, njen skladatelj in tudi dirigent v praizvedbi pa Wolfgang Amadeus Mozart. Schikaneder je igral Papagena, eno glavnih vlog, čeprav ni bil prav dober pevec.

Ohranjena je tudi lesena hišica, v kateri je Mozart skladal to slovito opero. Prav to jesen so jo z Dunaja prepeljali v Salzburg. Stoji na dvorišču Mozartove rojstne hiše, ki je že dolgo muzej slavnega skladatelja; prav zdaj jo obnavljajo. Strokovnjaki za dendrokronologijo so potrdili, da je precejšen del njene lesene konstrukcije res star dobrih 230 let, torej izhaja še iz časa, ko je Mozart v njej skladal Čarobno piščal.

»Da, občinstvu je bila opera všeč. Bila bi še uspešnejša, če Mozart ne bi 'fušal',« je menda po premieri dejal Schikaneder. Opera je bila izjemno uspešna, ne samo v Schikanederjevem gledališču. Mozart tega ni doživel. Umrl je dva meseca po prvi izvedbi. V naslednjih desetih letih so jo v dunajskem gledališču igrali kar 223-krat. Že leta 1792 je imela premiero v Pragi, nato pa na številnih odrih v Nemčiji in Avstriji, pa tudi v Varšavi, Sankt Peterburgu, Parizu, Londonu ... Slavni nemški pisatelj Goethe jo je osebno uprizoril v svojem gledališču v Weimarju, kjer so jo igrali od januarja leta 1794. Beethoven in mnogi intelektualci, kot sta pisatelj Herder in filozof Hegel, so jo občudovali. Opera je sicer polna prostozidarskih simbolov. Tako Mozart kot Schikaneder sta bila namreč člana prostozidarske lože.

Na Salzburškem poletnem festivalu so jo prvič izvedli leta 1928, v letih 1955 in 1956 je scenografijo ustvaril sloviti slikar Oskar Kokoschka. Od leta 1952 je Čarobna piščal na repertoarju lutkovnega gledališča v Salzburgu, ki jo je doslej uprizorilo že več kot 10.000-krat na svojih odrih pa tudi na številnih gostovanjih po svetu. Leta 1965 pa je bila prvič izvedena na Mozartovih tednih, prav tako tradicionalnem glasbenem festivalu v rojstnem mestu tega slovitega skladatelja.

Internat v gradu, knjižnica v dvorcu

V Salzburgu in na nekaterih lokacijah nedaleč od mesta so snemali tudi številne prizore novega filma Čarobna piščal. Mladenič Tim, glavni junak, se odpravlja na študij petja v šolo in internat visoko v gorah. Ta je v gradu Hohenwerfen, priljubljeni turistični destinaciji v deželi Salzburg. Znan je po demonstracijah letalnih sposobnosti ujed, ki jih v poletni sezoni vsak dan prikazujejo občinstvu. Pred več kot petimi desetletji so v tem gradu snemali vojni film Orlovsko gnezdo (Where Eagles Dare, 1968) z Richardom Burtonom in Clintom Eastwoodom, skoraj pet desetletij pozneje pa tudi Amazonovo serijo The Man in the High Castle (2015).

Prizore iz knjižnice in številne druge v filmu Čarobna piščal so posneli v dvorcu Leopoldskron v predmestju Salzburga, ki ga je v prvi polovici 18. stoletja kot svojo poletno rezidenco dal zgraditi knez nadškof Salzburga. Takrat je bil Salzburg država, kneževina z nadškofom kot vladarjem.

Leta 1918 je Leopoldskron kupil slavni režiser Max Reinhardt, eden od ustanoviteljev Salzburškega poletnega festivala, ki je od ustanovitve leta 1920 najbolj znan scenski festival na svetu. Reinhardt je leta 1937 emigriral v Združene države Amerike, nacisti pa so kmalu zatem vkorakali v Avstrijo. Pridružila se je Hitlerjevi Nemčiji, ki si je prilastila Leopoldskron, saj je bil Reinhardt judovskega rodu. Po vojni so grad vrnili njegovim dedičem, ti so ga nato prodali.

Čarobna piščal ni prvi film, posnet v Leopoldskronu. Tam so pred skoraj šestimi desetletji snemali tudi veliko kinematografsko uspešnico, muzikal Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, 1965) z Julie Andrews, Christopherjem Plummerjem in drugimi znanimi igralci.

V fantastičnem svetu glavnega junaka

Čarobna piščal režiserja Floriana Sigla po scenariju Andrewa Loweryja (in istoimenske opere Mozarta in Schikanederja) se dogaja v sodobni Evropi. Sedemnajstletni Tim Walker (igra ga Jack Wolfe) obišče neozdravljivo bolnega očeta v bolnišnici. Ta mu podari knjigo z notami Čarobne piščali, ki jo je ukradel iz knjižnice Mozartovega internata, in ga prosi, naj jo tja vrne. Tim, ki sanja o tem, da bi postal pevec, je sprejet v internat v gradu v Alpah, ki ga je nekoč obiskoval tudi njegov oče. Direktorja internata igra F. Murray Abraham, ki mu je pred skoraj štirimi desetletji drug film o Mozartu prinesel oskarja in zlati globus – za vlogo Antonia Salierija v slovitem filmu Amadeus Miloša Formana iz leta 1984.

Ko Tim vrne knjigo na njeno mesto v knjižnici, se mu odprejo vrata v fantastični svet Čarobne piščali. V njem je princ Tamino, ki poskuša skupaj s Papagenom (Iwan Rheon) osvoboditi princeso Pamino (Asha Banks) iz ujetništva zlobnega Sarastra (Morris Robinson). Tim večkrat zapusti internat, torej resnični svet, in prehaja v fantazijski svet – in obratno.

Režiser Sigl je pred premiero v Salzburgu poudaril, da si želi s sodobno filmsko adaptacijo slavne opere pritegniti mlajše občinstvo v svet Mozartove glasbe in opere. Film je simpatičen, a vprašanje je, ali mu bo to res uspelo.