Dvajsetletnik, ki se mu dogajajo nore reči

Avanturist z veliko (ne)sreče: Čeprav je Dylan McWilliams doživel boleča srečanja z živalmi, jih tako kot vso preostalo divjo naravo še vedno ljubi
Fotografija: Zdaj se kot nekoč Indijanci potika po gorah v Oklahomi. Foto facebook
Odpri galerijo
Zdaj se kot nekoč Indijanci potika po gorah v Oklahomi. Foto facebook

Verjetnost, da v treh letih doživite napad morskega psa, medveda in kače, je 1 proti 893,35 kvadrilijona, so izračunali v National Geographicu. A kljub temu se je vse to zgodilo 20-letnemu Američanu Dylanu McWilliamsu, ki je v zadnjih mesecih prava medijska zvezda.

Čeprav je obljubil, da bo odgovoril na nekaj vprašanj za Delo, odgovorov (še) nismo prejeli. Na facebooku je razkril, da je bil konec meseca (verjetno je še vedno) – kje drugje kot v divjini. Tokrat je odkrival hribovje v Oklahomi, ki so ga nekoč naseljevali Indijanci plemena Cherokee, ter območja ob reki v južnem delu Kansasa. Na učne ure preživetja v naravi, tako za začetnike, nadaljevalce kot precej izurjene, je v začetku junija vabil s pozivom v poletni cerkveni tabor Dora v Misuriju, namenjen otrokom med 9. in 18. letom. »Dobrodošli so tudi odrasli, če pripeljejo s sabo otroka. Strošek je 120 dolarjev za otroka na teden. To je krasen kraj, kjer se bomo prepuščali lokostrelstvu, rokodelstvu, plezanju, se učili preživetja, lovljenja, se sabljali in podali na pot s kanuji in tubami. Sporočite, če pridete.« Prvih preživetvenih tehnik v divjini ga je naučil ded, ko je imel komaj tri, štiri leta. Tedaj se je, kot je poudaril, rodila tudi njegova velika ljubezen do narave.

Trenutna oprema divjega avanturista Foto facebook
Trenutna oprema divjega avanturista Foto facebook

 

Ugriz za sedem šivov


Dvajsetletnik, doma iz Grand Junctiona v zahodnem delu ameriške zvezne države Kolorado, ki v zadnjih letih z nahrbtnikom pohajkuje po ZDA in Kanadi ter stroške svojih avantur pokriva s priložnostnimi deli na rančih ali kot inštruktor preživetvenih tehnik v naravi, se je pred meseci znašel v središču pozornosti tudi največjih svetovnih medijev. Tedaj je uspešno ubežal morskemu psu. Ko je ob obali havajskega otoka Kauai z desko užival na valovih Tihega oceana, je začutil, da je nekaj zadelo njegovo nogo, pod sabo pa zagledal morskega psa. »Začel sem ga brcati – vem, da sem ga zadel vsaj enkrat – in odplaval proti obali, kakor hitro sem mogel,« je povedal za BBC. Skrbela ga je krvava sled, ki jo je puščal za sabo, saj bi lahko bil ob polovico noge ali kaj podobno groznega. Po ugrizu, ki je zahteval sedem šivov, je to bil verjetno kakšna dva metra dolg tigrasti morski pes.

Zaradi ugriza morskega psa je dobil sedem šivov. Foto facebook
Zaradi ugriza morskega psa je dobil sedem šivov. Foto facebook


To je bilo njegovo tretje srečanje z nevarno živaljo, ki bi se lahko končalo usodno. Pred letom, lanskega julija, ko je delal v poletnem taboru v Koloradu, se je nekega zgodnjega jutra, okoli 4. ure, med spanjem na prostem prebudil z glavo v medvedjem gobcu. Črni medved ga je prijel za glavo, McWilliams se mu je upiral, vmes so se prebudili še njegovi kolegi, ki so ga skušali pregnati. Ko je napadeni sunil medveda v oko, je naposled le odšel. Upravniki parka so medveda ujeli naslednje jutro, analize pa so pokazale, da so na šapah 136-kilogramskega kosmatinca zares sledi Dylanove krvi. To srečanje je na McWilliamsovi glavi pustilo devet brazgotin, ki ga ob dotiku še vedno bolijo. A to ni zmanjšalo njegove ljubezni do narave in kampiranja.
 

Na napačnem kraju ob napačnem času


Pred tremi leti je bil na pohodu po ameriški zvezni državi Utah. Mračilo se je že, ko se je spuščal po poti. Mislil je, da je zadel ob kaktus, potem pa zagledal zvito kačo. Ker je vedel, da je 60 odstotkov ugrizov klopotač suhih, torej da v rano ne spustijo strupa, in ker se mu je zdelo, da je takšen tudi ta, se je odločil, da ne bo odšel v bolnišnico. Zaradi manjše količine strupa, ki je vendarle prodrl v njegovo telo, je večkrat bruhal in bil nekaj dni bolan.

Za BBC je poudaril, da je vedno imel rad živali in je z njimi preživljal toliko časa, kolikor je bilo mogoče. Tudi vsa ta srečno-nesrečna naključja je pojasnil z besedami, da se je znašel na napačnem kraju ob napačnem času. »Ne krivim ne morskega psa, ne medveda, ne kače. Spoštovati je treba meje živali, toda menim, da nisem izzval nobenega napada, temveč so se pač zgodili.« Vse skupaj se mu zdi mešanica srečnih in nesrečnih dogodkov. Tudi poslej vsakogar spodbuja, naj izkusi naravo, in obljublja, da bo še vedno hodil naokoli, lovil kače in se kopal v oceanu. Ko so ga vprašali, ali misli, da se mu bo v prihodnje pripetilo še kaj podobnega, je dejal: »Upam, da ne, toda ker preživljam večino časa zunaj, se najbrž lahko pripeti karkoli.«

V National Geographicu so vse njegove nesreče pretopili v verjetnostne izračune. Verjetnost, da te v ameriških teritorialnih vodah ugrizne morski pes, je 1 proti 11,5 milijona. McWilliams, ki je v zadnjih letih z nahrbtnikom obredel ZDA in Kanado, je ujel še verjetnost 1 proti 2,1 milijona, da te poškoduje medved. Da te v ZDA ugrizne strupena kača, pa so možnosti 1 proti 37.500. Veliko večja je verjetnost, da ima Američan prometno nesrečo (1 proti 112) ali da ga enkrat v življenju zadene strela (1 proti 5000). Na vprašanje voditeljice oddaje Good Morning Britain, ali ljudje verjamejo, da se mu je vse to zgodilo, je odgovoril, da včasih tudi ne. »Potem jim rečem, poglejte na internet, vse to je bilo v novicah. In ko si jih ogledajo, rečejo: Pa saj to je noro!«

Komentarji: