Kakšno bi bilo vino z ljubljanskega barja

Z vseh koncev Slovenije ta čas prihajajo novice o trgatvah – letos z zamudo in skoraj povsod s preštevanjem, kašne posledice so na trti pustile poletne ujme. Hkrati pa je ta čas tudi vedno znova opomin na to, da je Slovenija na zahodnem in vzhodnem delu posejana z vinorodnimi okoliši, združenimi v tri dežele: Primorsko na eni strani ter Podravje in Posavje na drugi.

Kako bi se tujcu, ki bi bil na obisku pri nas in ga vino zanima, lotil pojasnjevati, kaj vse pri nas je, ko gre za enološko področje, vredno pozornosti, je vprašanje za Valentina Bufolina, državnega someljejskega prvaka, ki nas do konca leta vodi po kulturi pitja vina. Kako predstaviti naše vinorodne dežele in okoliše?

»Če bi hotel biti čim bolj učinkovit, bi gosta peljal v kako zadružno klet,« osupne z odgovorom. Presenečenje je pričakoval, kajti nadaljuje: »Teh se iz starih časov, ko je bila pomembna masovna proizvodnja, drži čuden sloves – ampak okoliščine so se spremenile, kar je mogoče dokazati tudi z nagradami, ki jih velike kleti prejemajo v zadnjem času. V zadružni kleti bi na enem mestu lahko poskusil široko paleto tega, kar lahko posamezna vinorodna dežela ponudi. Od tam pa bi gosta verjetno dobro znali usmeriti naprej, k manjšemu vinarju, ki bi ga morda podrobneje zanimal. V tujini je to pravzaprav ustaljen način popotovanja po vinskih področjih,« utemeljuje Bufolin.

Pritegnejo lokalne redkosti

Tri slovenske vinorodne dežele so razdeljene na devet okolišev, med njimi je največji Štajerska, najmanjša pa Bela krajina.  Vsako ima neko svojo dušo in svoje pogoje, vsi skupaj pa so dom »širokega izbor različnih sort. Ta raznolikost me vedno znova pritegne,« pove Bufolin. Poleg najbolj razširjenih mednarodnih sort so, tudi za tujce, vedno znova zanimive lokalne redkosti, avtohtone in tradicionalne sorte.

Seznam le teh, ko gre za Slovenijo, se od vira do vira razlikuje, predvsem zato, ker genetika in starševstvo nista pri vseh do konca raziskana. Je pa vsaj okvirno dobro poznati, kaj ta bazen ponuja: gre za sorte pinela, modra frankinja, klarnica, pokalca,  maločrn, ranfol, ranina, rumeni plavec, zelen, žametovka, v širši krog pri nas tradicionalnih sort pa sodijo še rebula, šipon, refošk, istrska malvazija… Vse predstavljajo zakroženo celoto vinske ponudbe, ki jo posamezna vinorodna dežela lahko ponudi, ali pa celo postanejo izpostavljeni del njene identitete, kot je to primer rebule, v zadnjem času tudi modre frankinje.

Lastnosti človeka, lastnosti vina

Zanimivo pa se ob tovrstnem razmišljanju zdi tudi vprašanje, kaj je sploh nujni pogoj, da se lahko neka pokrajina razvije v relevantnega ponudnika vina? Je to zgolj klima? »Trta je iznajdljiva in sposobna mnogih prilagoditev, vseeno so klimatski dejavniki verjetno še vedno na prvem mestu. Posameznim sortam pač določeni pogoji ne ustrezajo in pika. Znano je, da lahko višjo kakovost pričakujemo na območjih, kjer se mora trta bolj potruditi, da v skromnih tleh najde hranila in vodo. Nikoli pa ne smemo pri tem razmišljanju o zemlji in klimi pozabiti na dejstvo, da je, vsaj po mojem mnenju, enakovredna komponenta nekega terroirja človek.Nagibam se k misli, da ima celo največji vpliv na vino. Sam sem pogosto pomislil, da tudi ljudi določne pokrajine zaznamujejo podobne lastnosti, kot jih potem najdemo v vinu. Primorska vina so topla, odprta, prešerna, družabna, bogata, mehkobna. Pri Posavju sem pogosto pomislil, da so ljudje radodarni in radoživi,  v pogovorih pa na nek poseben način iskrivi – in res, to področje pridobiva na veljavi prav zaradi svojih penin. Pa seveda cvička. Podravje pa se mi zdi dežela rizlinga in sauvignona – hladnejša klima in intenzivne aromatike. In tudi pogovori so včasih taki. Intenzivni. Mislim, da bi tako naša vinorodne dežele začel predstavljati tudi tujcu,« se zamisli sogovornik.

Če lahko postane vinska dežela Danska…

Klimatski pogoji se v zadnjih desetletjih hitro spreminjajo tudi za trto. Bufolin omeni sorto cabernet sauvignon, ki pozno zori in ji je zato nekdaj na številnih legah zmanjkalo časa in je bilo vino »zeleno« - danes dozori prej. Klimatske spremembe, meni, so povezane tudi z vse pogostejšimi prizori, po svoje poetičnimi, ko v znamenitih vinogradih Burgundije spomladi kurijo, da pred zmrzaljo obranijo ranljive plodiče. In ne nazadnje: spremembe so tudi to, da se med upoštevanja vredna vinorodna območja prišteva tudi Danska, pa o Veliki Britaniji je vse več govora. Najpomembnejše šampanjske hiše svoje vinograde zaradi visokih temperatur selijo severneje.

Se lahko v spreminjajočih se pogojih nadejamo novega vinskega zemljevida tudi pri nas?  Lahko postane vinorodna dežela osrednja Slovenija – ne nazadnje na ljubljanskem grajskem griču uspeva majhen vinograd, ki ima tudi svoje polnitve? »Kot sem rekel: trta je zelo prilagodljiva. Mislim, da bi tudi na močvirnih tleh okrog Ljubljane uspevala – vprašanje je le, kakšno bilo grozdje in potem vino. Najbrž vodeno,« se posmehne sogovornik.