Ko je Yue Ma ali po slovensko Julija prišla na obisk v Slovenijo kot turistka, se je navdušila nad naravo, ljudmi in tukajšnjim življenjem. Rodila se je v kitajski provinci Hebei, nato je od svojega sedmega leta živela v Moskvi. Tukaj je bilo vse manjše, blizu in bolj domače kot v ogromni ruski prestolnici. Želela je študirati v enem izmed evropskih mest, izbrala je vinorodno Vipavo.

Če do svoje polnoletnosti Julija še ni okusila pijače bogov, kot radi poimenujejo vino, ga zdaj verjetno pozna precej bolje od povprečnega Slovenca ali Slovenke, saj je diplomirala iz vinogradništva in vinarstva na Univerzi v Novi Gorici. In čeprav je študij izbrala zato, ker ji je prvotni načrt o ekonomski fakulteti splaval po vodi, je zdaj z razpletom zadovoljna, saj se ji je tako odprl nov svet. Že med študijem se ji je porodila poslovna ideja, da bi slovenskim vinarjem pomagala vstopiti na kitajski trg, pri čemer je največja težava sama količina vina.

»Četudi na Kitajskem pitje alkohola ni ukoreninjeno v sami kulturi, kot je to v slovenskem ali ruskem okolju, je Kitajska velika država, zato bi potrebovali precej večje količine slovenskega vina,« začne o največji oviri vstopa naših vinarjev na kitajski trg pojasnjevati Julija. Imamo veliko slovenskih, tudi družinskih vinarjev, ki pa imajo približno dva do sedem hektarov vinograda – to je sicer za naše razmere veliko, za Kitajsko pa zelo malo. Ko je imela Julija, kot jo kličejo v Sloveniji, nekaj promocij slovenskih vin, so bili na Kitajskem presenečeni nad tako majhno količino. »Verjetno bi bilo v tem primeru najbolj smiselno, da bi kombinirali različne vinarje, od vsakega kupili nekaj in nato uvažali v enem kontejnerju,« razmišlja Julija in doda, da je ovir do prodiranja na kitajski trg več; drugačna kultura in navade, nepoznavanje jezika in ljudi – in prav tu bi do izraza prišla njena storitev, ki bi pripomogla k preprostejšemu in učinkovitemu vstopu Slovencev na Kitajsko. Vendar pa njene ideje za zdaj ostajajo le na papirju in v teoriji. Začela pa bi, kot pove jasno, s kakovostnejšimi vini, saj želi »Kitajcem pokazati, da ima Slovenija dobra, kvalitetna vina, a Slovenije tam še ne poznajo dovolj«.

Ženske na Kitajskem precej bolj odprte za pokušanje novih vin

Julija je pojasnila, da je v svoji raziskavi – o tem piše znanstveni članek, ki ga bo v maju predstavila v Ljubljani – preučevala navade pitja vina moških in žensk v večjih kitajskih mestih, denimo v Pekingu in Šanghaju. »Ugotovila sem, da imajo ženske raje bela vina, a jih ima tudi večji odstotek rado rdeča vina. Ugotovila je, da so ženske v primerjavi z moškimi precej bolj odprte za pokušanje novih vin, denimo rosejev ali oranžnih. Pri moških je bilo razmerje med belimi in rdečimi le za nekaj odstotkov v prid rdečim vinom,« pojasni in doda, da bo morala natančno vedeti in preučiti, kam, torej v katero mesto, bi vina prodajala. Pove, da sta si Šanghaj in Peking kulturno precej različna, saj je prvi precej mednaroden, dinamičen, veliko je vinskih barov, več je mladih, tudi tujcev, ki so že potovali po svetu in si želijo poskusiti nekaj novega. V Pekingu pa je bolj zaželena klasika, na primer bordojec.

Na Kitajskem vino po navadi pijejo podjetniki na raznih poslovnih sestankih, buteljke kupujejo kot poslovna darila, se pa njegova poraba razlikuje tudi po tem, iz katerega dela družbe prihajaš, kot tudi med provincami. Kdaj mladi prvič poskusijo alkohol, po njenem mnenju zelo variira med družinami, si pa veliko staršev prizadeva, da ga pred 18. letom ne poskusijo. Julija, ki je svoje najstniške dni preživela v Moskvi, pravi, da bi lahko v Rusiji alkohol poskusila že prej, denimo med 14. in 16. letom, a ni imela želje in potrebe po tem.

Kakšnega okusa pa je bilo vino, ko ga je prvič pokusila sama? »Ne spomnim se natančno, ali sem vino prvič pokusila z mami ali na predavanju o senzoriki, kjer so imeli na izbiro približno 20 vin, ki smo jih morali pokusiti in opisati. Bilo pa je precej grozno, preveč alkohola, ki ga nisem (bila) vajena. Potem sem se sčasoma vsaj malce navadila, saj je bilo med študijem veliko takih praktičnih usposabljanj,« se nasmehne Julija, s katero sva se pogovarjali prek zooma. Pove, da vino pije predvsem ob dobrih kosilih, večkrat večerjah – saj si ne želi biti »omamljena« čez dan, privošči si kozarec, dva, morda kdaj tudi kakšnega več.

Raje ima bela vina; kako pa jih kombinira s hrano? »Če vino poznam, se lahko igram s kombiniranjem hrane, če ga ne poznam dobro, pa upoštevam znano pravilo, da rdeče vino kombiniram z rdečim, belo pa z belim mesom oziroma ribami.« Zanimiva vrsta se ji zdi vipavski zelen, tudi zato ker je nekoč sodelovala na festivalu tega vina, prav tako pa ji je všeč, ker je malce lažje in zato tudi primerna izbira čez dan, pove v slovenščini, ki jo govori zelo dobro, malce je slišati le ruskega naglasa. Dotakneva se tudi jezikov, ki se zdijo Juliji mala malica, oziroma kot pove iz prakse; da več jezikov ko znaš, hitreje se navadiš na novega.

S slovenščino večjih težav pri učenju ni imela

Njen materni jezik je, poleg kitajščine, ruščina, ki pa je bila na začetku zanjo težek zalogaj. »Ko sem se s sedmimi leti preselila v Moskvo, sem najprej leto dni hodila v vrtec, saj zaradi neznanja ruščine še nisem mogla v šolo. Prvih nekaj mesecev je bilo težkih, saj nisem ničesar razumela, prav tako tudi drugi niso razumeli mene. Potem pa je bilo z meseci bolje, zato mi danes ruščina ne povzroča nobenih težav.« Prav tako pa se je zaradi znanja ruščine lažje naučila slovensko, saj se je že po nekaj mesecih lahko v tem jeziku pogovarjala. Pravi, da se tu vidi velika razlika, če se primerja s Kitajci, ki so tukaj že več let, pa jim slovenščina še vedno povzroča velike težave. »Pri meni je bilo zaradi iste jezikovne skupine z ruščino in podobne slovnice veliko lažje.«

In če govori toliko jezikov, ji verjetno ni težko preklapljati oziroma si v glavi prevajati med enim in drugim? »Pri večini jezikov mi ni treba posebej 'misliti', prevajati, morda se mi kdaj v slovenščini zgodi, da neke misli ne znam dobro ubesediti, pa si pomagam z ruščino,« pove in začne odgovarjati na vprašanje, ali o vinu razmišlja v slovenščini – glede na to, da je študij potekal v tem jeziku. »Res je, da sem študirala v slovenščini, a sem tudi prebirala veliko angleške literature, mogoče pa drži, da bi morala dlje premišljevati, da bi našla rusko ustreznico. Vendar si zadnje čase poskušam čim več prevajati v kitajščino in ruščino, da lahko hitreje reagiram pri opisu kakšnega vina oziroma njegove predelave.«

Ker je Julija velik del svojega življenja preživela v Moskvi, se nisva mogli izogniti trenutnim razmeram in cenzuri – pravi, da je bila cenzura v Rusiji prisotna že pred tem. »Glede vojne pa mislim, da seveda obstajajo posamezniki, ki problema ne razumejo, vendar vsi ljudje, ki jih iz Rusije poznam sama, ne podpirajo Putina in ne verjamejo ruskim prefiltriranim informacijam. Mislijo s svojo glavo, gledajo različne medije in vire, podobno tudi sama prebiram iz kitajskih, ruskih, angleških medijev in primerjam. Prav tako pa imam tudi prijatelje iz Ukrajine, ki mi iz prve roke povedo, kakšno je stanje,« še doda Julija, ki se v Rusijo ne želi vračati, temveč se nekaj let v prihodnosti še vidi v Sloveniji.