Kraljičina skrita sporočila v torbicah
V nasprotju z aktualnim britanskim kraljem Karlom III., o katerem mediji poročajo že desetletja in so o njem in njegovem življenju znane tudi mnogotere celo najbolj intimne podrobnosti, pa je njegova mati kraljica Elizabeta II., četudi ena najbolj znanih zemljank vseh časov, slovela kot oseba, o kateri pravzaprav ne vemo veliko. A nekaj o njenih najljubših rečeh in bolj osebnih podrobnosti je vendarle znanih.
Susan in 14 generacij corgijev
Ena od stalnic britanskega dvora in osebnega življenja kraljice Elizabete II., ki niso umanjkali niti v njenem slavnem videospotu z Jamesom Bondom pred olimpijskimi igrami v Londonu leta 2012, so bili psički pasme valižanski ovčarji (corgi). Sama jih je klicala girls (punce) in boys (fantje). Kraljičin mož princ Filip se je menda pogosto jezil, češ, zakaj jih mora imeti toliko. Imela jih je namreč več kot trideset in pri BBC so jim posvetili dolg članek že za platinasti jubilej vladanja v začetku junija – s podrobno izrisanim pasjim družinskim deblom, ki se začenja s psičko Susan.
Elizabeta je prvega corgija dobila leta 1933, tega si je želela, ker so takšnega imeli njihovi družinski prijatelji. Rozavelu Goldnu Eaglu iz psarne v Surreyju je osebje po njenem očetu vojvodi Yorškem (v angl. Duke of York) nadelo vzdevek Dookie, v spomin pa se je zapisal kot nevzgojeni štirinožec, ki je rad grizel. Nekaj let zatem je dobil pasjo družbo Lady Jane, za božič 1936, tik preden je Elizabetin stric kralj Edvard VIII. abdiciral, je izšla knjiga Our Princesses and Their Dogs (Naši princesi in njuni psi).
V letih, ki so sledila, se je močno povečala priljubljenost pasme in, mimogrede, v kraljevi družini se je zaradi zaljubljenega jazbečarja Pipkina Elizabetine sestre princese Margarete po naključju rodila še nova pasma, mešanec med jazbečarjem in valižansko ovčarko – dorgi.
Elizabeta in Susan, ki jo je dobila od očeta za svoj 18. rojstni dan leta 1944, sta bili neločljivi, tri leta pozneje se je celo pretihotapila v kočijo in tako odšla na njene medene tedne. Leta 1959 je poginila, 32-letna lastnica, tedaj že mati dveh otrok, jo je pokopala na pokopališču kraljevih domačih ljubljencev na gradu Sandringham.
Susan je z ženinom Rozavelom Luckyjem Strikom ustvarila kar 14 generacij »windsorske linije« te pasme. Potomci so bodisi ostali na dvoru ali pa jih je gospodarica podarila vzrediteljem, sorodnikom in prijateljem. Z njo so hodili iz palače v palačo, na helikopterje, vlake in v limuzine, mnogokrat so razbijali zadrego v pogovorih, tudi z bližnjimi, na Sandringhamu so imeli celo vsak svojo božično nogavico, ki jo je napolnila kraljica sama. Preden so se v zadnjem mesecu pojavile njene gibalne težave, jih je kraljica tudi sama sprehajala. Nekaj jih je tudi posvojila.
Kot so britanski mediji poročali te dni, bosta za poslednja Elizabetina corgija Muicka in Sandy poslej skrbela princ Andrew in njegova nekdanja žena Sarah Ferguson v Royal Lodgeu. Andrew je kraljici s hčerama, princesama Beatrice in Eugenie, lansko pomlad, ko je bil princ Filip v bolnišnici in so veljali strogi ukrepi zaradi covida-19, najprej podaril Muicka, poimenovanega po jezeru na Balmoralu, ter dorgija Fergusa, poimenovanega po materinem stricu Fergusu Bowes-Lyonu, ki je padel v 1. svetovni vojni. Pasji Fergus je po petih mesecih poginil zaradi srčne napake, zato so sin in vnukinji kraljici za 95. rojstni dan podarili valižansko ovčarko Sandy.
Signali s torbicami
Kot je nekoč dejala, se »nikoli ni počutila povsem oblečene, če ni imela svoje torbice«. V videospotu z medvedkom Paddingtonom pred jubilejnim koncertom 4. junija letos pred Buckinghamsko palačo je iz svoje prepoznavne torbice povlekla celo toast, namazan z marmelado. Kot je razkrila šefinja protokola Ksenija Benedetti, ki je bdela nad njenim obiskom v Sloveniji v dokumentarnem filmu Njeno veličanstvo v Sloveniji, je torbica nosila tudi morebitno sporočilo.
Če bi jo kraljica na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju postavila na mizo, bi to pomenilo, da se mora končati v petih minutah. A to se na srečo organizatorjev ni zgodilo. Kroži še mnogo govoric tudi o drugih signalih, ki naj bi jih sporočala s torbicami. Če jo je nosila na določeno stran, je pomenilo, da se med pozdravljanjem ljudi želi premakniti naprej ali pa si želi, da dvorna dama vstopi v pogovor in tako ona odide po svoje, ne da bi koga užalila.
Kraljica se tudi na svojih zadnjih javnih fotografijah (ko je sprejela novo premierko Liz Truss), ki jih je dva dni pred kraljičino smrtjo posnela fotografinja Jane Barlow, ni ločila od svoje najbolj prepoznavne ročno izdelane črne torbice znamke Launer. Podjetje je bilo v središču usnjarske industrije v Walsallu v West Midlandsu ustanovljeno že v 40. letih prejšnjega stoletja in se je hitro uveljavilo kot eden vodilnih proizvajalcev torbic v državi, kupiti jih je bilo mogoče v nekaterih znanih londonskih trgovinah, vključno s Harrodsom.
Kraljica je bila do leta 1960 redna stranka, leta 1968 je podjetju podelila znak kraljevega jamstva (royal warrant), najvišje priznanje, ki jih podjetjem za izdelke podeljuje britanski dvor. Kot je te dni povedal direktor Gerald Bodmer, ki je podjetje rešil pred propadom, so zaposleni zelo ponosni, da so ji tako dolgo služili, da je bila kraljica precej običajna oseba z veliko karizmo, zvesta britanski izdelavi in njihovemu podjetju. Ko je obiskala tovarno leta 1991, se je zelo zanimala za vse, kar so počeli. Že pred nekaj leti je za Daily Mail povedal, da je podjetje kraljici priskrbelo več kot 200 torbic različnih modelov, pogosto Royale in Traviata, ter da je nosila tudi mnoge, ki jih je nosila že njena mama. Sicer pa stanejo okoli 1900 evrov.
Ko so dobili kraljičino naročilo – običajno so jih zanjo naredili po nekaj na leto –, so po navadi kaj naredili še po njenih željah, morebiti zamenjali podlogo iz semiša za svileno, običajno je zahtevala daljši ročaj, da je torbica ni ovirala, ko se je rokovala z ljudmi. So pa za nekatere posebne priložnosti, kot je bila poroka princa Williama in Kate Middleton leta 2011, izdelali tudi manjše, denimo model Lisa.
S črno piko v spomin na moža
Mnogi članki se dotikajo tudi kraljičinih mnogoštevilnih pokrival, kako tudi ne, klobuki so bili eden od prepoznavnih elementov njenega, vselej do zadnje potankosti urejenega in barvno usklajenega videza. Od leta 1952, ko je postala kraljica, naj bi nosila vsaj pet tisoč pokrival, poleg kron, tiar tudi klobuke, so poročali pri Expressu. Vladarico Združenega kraljestva in držav Commonwealtha je bilo na uradnih dogodkih redko videti brez pokrivala, tudi ko je jahala, je nosila ruto. Po mnenju kraljevega biografa Roberta Laceyja, znanega tudi kot zgodovinarja pri Netflixovi seriji Krona, so klobuki predstavljali več kot le modni izkaz, sam jih je videl za nadomestek za krono.
Tako je bilo že od njenega otroštva, na starih fotografijah jo je videti s čepicami in baretkami, ki jih je nosila tudi v mladosti, v tem pogledu pa so bile z mlajšo sestro princeso Margareto in kraljico materjo običajno usklajene. Februarja leta 1944, ko je na poroki poročnika Christopherja Wake-Walkerja in lady Anne Spencer (tete princese Diane) nosila čepico, je Associated Press poročal, da so se kopije zelo dobro prodajale v Londonu. Ko pa sta z mamo na londonski paradi ob dnevu zmage nosili nojeva peresa v svojih klobukih, naj bi cena nojev v Južni Afriki skokovito narasla, so zapisali pri CNN.
V 50. letih je nosila modne klobuke, takšne kot filmske in glasbene zvezdnice, v 70. letih tako kot Barbra Streisand in Bianca Jagger tudi takšne v obliki turbana, in čeprav so sčasoma povsem prišli iz mode, jih je sama nosila vse do zadnjega. Eden tistih, ki je pritegnil največ pozornosti, je bil zaradi njenega morebitnega političnega sporočila, ki ga sama nikoli ni potrdila, in zato še danes dopušča svobodno interpretacijo, živo moder z rožami, ki ga je nosila na odprtju parlamenta leta 2017. Oblikovala ga je Stella McLauren, skupaj s plaščem iste barve (kraljeve krojačice Angele Kelly) pa so ji hitro pripisali antibrexit konotacijo.
A tudi v klobuk je očitno kdaj zares zataknila tudi kakšno sporočilo. Mnogi so opazili okroglo črno priponko v njenem živo zelenem klobuku, ko se je z družino po štiridnevnem slavju za platinasti jubilej vendarle pojavila na balkonu Buckinghamske palače in pozdravila množice. Ta črna pika je bila žalujoča priponka, po poročanju britanskih tabloidov se je vladarica z njo ob svojem prelomnem mejniku poklonila pokojnemu možu princu Filipu.
Jesti kot kraljica
Nekdanji kraljevi kuhar Darren McGrady, ki je bil petnajst let (do leta 1993) osebni kuhar kraljice Elizabete II., Diane in princev Williama in Harryja ter je kuhal za pet ameriških predsednikov, zdaj živi v ZDA, je ob tretji sezoni nadaljevanke Krona za BBC pred tremi leti marsikaj razkril o kraljičinih prehrambnih navadah skozi nasvete, kaj bi pomenilo jesti kot kralj.
Če bi bila kraljica v Buckinghamski palači v Londonu, bi dan začela s kosmiči. Če bi jedla za kosilo sama, bi se odrekla ogljikovim hidratom; krompirju, testeninam in rižu. Jedla bi denimo ribo ali piščanca na žaru s solato in zelenjavo. Za popoldanski čaj pa bi bili na mizi kolački in dve vrsti torte. »Ena velika, morda čokoladna torta ali biskvit z medom in smetano, in majhna torta z malinami ali čokoladni éclair ter dve vrsti sendvičev. Če bi bila sama, bi tudi za večerjo imela kaj lahkega. Če bi se zabavala z gosti, bi bil obrok s tremi hodi,« je razkril.
Poudaril je pomen lastne pridelave, ki ji je bil zavezan tudi kraljevi par z bogatim vrtom na Balmoralu, kjer so pridelali vso zelenjavo in sadje, iz katerega je sam kuhal marmelade, ki so jih kot ozimnico vzeli v London pa tudi na potovanja. Iz divjačine s Sandringhama je njegova kuharska ekipa pripravila zrezke z viskijem in gobovo kremno omako, kar je slovelo kot ena najljubših kraljičinih jedi. Prav tako vse, kar je bilo iz čokolade, denimo čokoladna pita iz plasti cimetove kreme in čokolade s sladko hrustljavo skorjico. Všeč ji je bil tudi čokoladni mousse. »Edina stvar, ki smo se je resnično morali izogibati, je bil česen, lahko pa smo ga uporabili, ko je princ Filip jedel sam,« je povedal.
Tudi za božično kosilo so sledili železnemu repertoarju, vedno so spekli purana s prilogo, med drugim z domačim žajbljevim in čebulnim nadevom, brstičnim ohrovtom s slanino in kostanjem, včasih pastinakom in korenjem ter pirejem ali praženim krompirjem. Za sladico je bil božični puding. Popoldanski čaj sta spremljala božična torta in čokoladno pecivo. Tradiciji so sledili tudi za kraljičine rojstne dneve, ki niso minili brez čokoladne torte, za katero je recept ustvaril kuhar njene praprababice kraljice Viktorije Gabriel Tschumi.
Bele vrtnice, dalije, frezije in – šmarnice
Kot najljubše Elizabetine rože so slovele šmarnice, ki jih je nosila tudi v svojem poročnem šopku skupaj z orhidejami leta 1947, šmarnice so bile tudi v njenem šopku ob kronanju šest let pozneje. Lani ob 100. obletnici rojstva princa Filipa, ki je preminil le devet tednov pred svojim okroglim jubilejem, je kraljica kot pokroviteljica Kraljevega hortikulturnega združenja prejela sadiko nove vrtnice, poimenovane po princu Filipu, ki so jo nasadili v vrt vzhodne terase Windsorske palače.
Princ Filip je namreč imel kar nekaj zaslug pri urejanju podobe vrtov. V letošnjem 70. letu njenega vladanja so z vrtnico Elizabeth (Ausmajesty) svetlo marelične barve, ki jo odlikuje močan, sladek, a svež vonj s pridihom limoninega sorbeta in stare vrtnice, počastili njen vladarski mejnik. Sicer pa se je vladarica še letos kljub svojim gibalnim težavam mudila na slavni cvetlični razstavi Chelsea Flower Show.
Te dni na njeni krsti ni mogoče spregledati venca iz belega cvetja. Vpleteni so bele vrtnice, bele dalije in smrečevje z Balmorala, kjer je kraljica preživljala svoja poletja vse do svojega zadnjega dne, 8. septembra, kot simbola spominjanja sivka in rožmarin iz vrtov windsorskega gradu pa tudi bele frezije. Venec v kraljičino slovo ima zvezo tudi z lanskoletnim poslednjim za princa Filipa, s katerim je bila kraljica poročena več kot 73 let. Tudi njegov je bil bel, v njem pa je bilo cvetje, ki ga je izbrala kraljica, med drugim sladki grah skupaj z belimi lilijami, frezijami in jasminom.
Čistokrvni konji, častitljivi naslovi
»Psi in konji so kraljičina strast, v njihovi in družbi ljudi, s katerimi deli to strast, se resnično sprosti. Konji so za igro bogatašev, psi ne. A družijo ljudi iz različnih družbenih slojev in področij, tudi kraljica je imela v preteklih letih močna in pristna prijateljstva s številnimi pasjeljubci,« je zapisala Penny Junor v svoji knjigi All The Queen's Corgis (Vsi kraljičini corgiji), ki je izšla pred štirimi leti.
To, da so bili psi in konji kraljičina strast, je te dni poudarila tudi poročevalka BBC Clare Balding. »Dirkanje je bila strast, ki jo je delila z javnostjo. Kraljica je rada hodila v hlev, da bi zjutraj videla konje v galopu, z njimi se je tudi pogovarjala,« je povedala. V konjskih dirkah pa da je uživala tudi zato, ker tedaj niso bile vse oči uprte samo vanjo. Kraljico smo prvo leto pandemije covida-19 na fotografijah še videli, kako je tudi v visoki starosti 94 let jahala na tedaj 14-letnem Balmoralu Fernu (Balmoralska praprot), sicer pa je skrbela tudi za vzrejo konj. Okoli 180 kraljičinih konj in ponijev je v različnih kraljevih rezidencah in hlevih, mnogi na Balmoralu in Sandringhamu.
Številni njeni čistokrvni konji so osvojili častitljive naslove, leta 2013 se je njena kobila Estimate celo zapisala v športno zgodovino, kraljica pa je (kot lastnica) s tem postala prva vladajoča monarhinja, ki je osvojila zlati pokal Royal Ascot. Kot so te dni zapisali v Guardianu, so s smrtjo kraljice Elizabete II. konjske dirke izgubile enega najbolj predanih in navdušenih kraljevih podpornikov tega športa.
Elizabeta je svojo prvo uro jahanja imela že pri treh letih, ko je dopolnila štiri leta, je od dedka kralja Jurija V. dobila svojega prvega ponija, šetlandsko kobilo Peggy, in od tedaj je pogosto jahala na njenem hrbtu na posestvu windsorskega gradu. Ko je umrl njen oče kralj Jurij VI., je podedovala njegove tekmovalne in vzrejne konje.
Ko je oktobra leta 2008 obiskala Slovenijo, je ob obisku Kobilarne Lipica kot simbolično darilo dobila lipicanskega žrebca po imenu 085 Favory Canissa XXII., ki pa je poginil konec novembra 2017.
