Lp in ostanimo zdravi!

Ostanimo zdravi! Kako milo, skorajda ponižno se sliši, in kako veliko pove o nas in času, v katerem živimo zdaj. Še pred kratkim smo na konce svojih sporočil podzavestno tipkali lp, čau, cmok, imej se ali pa sploh nič. Mnogo prej so seveda bila obdobja vzvišenih pozdravov, kot »Beležimo z odličnim spoštovanjem. Ostajam vedno vdani. Srčen pozdrav in rokopoljub. Iskreno tvoj, Iskreno tvoja.« Potem so prišli razni tovariški pozdravi, pred njimi »Bog te varji«, kasneje še koši poljubov, košare pozdravov, še prav dobro se spomnim razglednic v osemdesetih, na katere smo vsi po vrsti napisali »Lep pozdrav, ugani čigav.«

Zdaj se je vse prelilo v en sam stavek, ki ga mislimo smrtno resno, in to v prvi osebi množine. Ne zase ali za nekoga drugega - za vse nas velja isto. Ostanimo zdravi!

Pri tem sem se spomnila nekega dogodka. Dokončevali smo prenovo hiše, obrtniki so si podajali kljuko vrat, vse je šlo narobe, naše predstave o tem, kako bi moralo biti, so bile daleč narazen, in jaz sem popolna živčna razvalina razburjeno hodila sem in tja in v takem stanju pričakala tudi pleskarja, ki je prišel pleskat stene. Nekaj časa me je potrpežljivo poslušal, kaj in kako bi hotela, in česa nikakor ne bi hotela, potem pa z vrha lestve počasi vprašal: »Gospa, ali vi veste, kaj si zdaj želi tisti, ki leži v kliničnem centru?« Nisem ga takoj razumela, zato je nadaljeval. »Vi imate tisoč želja, on pa samo eno ... da bi ozdravel. «

Zdaj je torej čas za eno samo željo. Ne moremo narobe izbrati.