Namiga prireditev: Iberi in Lumen

Ponedeljek, 4. novembra

GLASBA
 

Iberi

Cankarjev dom, Linhartova dvorana, Ljubljana, ob 19.30 uri

Starodavno večglasje Gruzije bodo predstavili Bidzina Murgulia, David Kavtaradze, Aleksandre Birkaia, Giorgi Janashia, Nikolozi Birkaia, Tornike Dzadzamia. Ljudske pesmi v Gruziji zvenijo drugače. Posebej z bogastvom glasov šestčlanskega ansambla Iberi, ki čustveni potencial starodavne polifonije svoje domovine spaja z mojstrsko spremljavo tradicionalnih glasbil.

Skladbe z vso močjo odražajo življenje, čeprav se številni Gruzijci gibljejo v svetovljanskih urbanih središčih, daleč stran od kmetij, sadovnjakov in podeželskih praznovanj, kjer je bila glasba rojena. Iberi zaobjema vse vidike te tradicije, vključno s pesmimi, tesno prepletenimi s pregovorno gostoljubnostjo Gruzije, pa tudi urbanimi ljudskimi skladbami, uspavankami, liturgičnimi napisi in zgodovinskimi baladami, še vedno pomembnimi v vsakodnevnih trenutkih. Zaradi njihove neizrekljive lepote so pesmi na zlati gramofonski plošči sonde Voyager 2 izstrelili v vesolje, Unesco pa jih je razglasil za nesnovno kulturno dediščino.


RAZSTAVA

Nataša Segulin: Lumen

Galerija Fotografija, Ljubljana, ob 19. uri



Nataša Segulin se je s fotografijo začela ukvarjati relativno pozno, po redni upokojitvi. Pred tem je bila vseskozi v stiku z likovno umetnostjo kot novinarka in urednica televizijske kulturne redakcije. Kmalu je začela razstavljati in ne preseneča, da se je s svojim četrtim ciklom Lumen enako samozavestno in radovedno podala v še en specifičen način ustvarjanja, v “pisanje” fotografske knjige. Fotografska knjiga,  kljub dolgi tradiciji, pravi razcvet doživlja v zadnjem desetletju.

Ob prvem stiku s fotografijami  cikla Lumen oko, nevešče vizualnega branja, stopi v prostor senc, teme in propada.  A avtoričina zgodba nekega propadajočega, stoletja starega objekta se bere drugače. Fabula je enostavna. Protagonistu, naravni svetlobi, sledimo v treh poglavjih, ko postopoma razkriva in deidealizira. V prvem prodirajoči svetlobni snopi odstirajo drobne detajle in ustvarjajo mistične, sanjske podobe. Lahko bi bili kjerkoli. Nato nas lumen popelje v otipljivejše, a se v celoti podreja geometričnosti. Šele v tretjem poglavju osvetli izmučeno telo nekdanje porodnišnice in zidove sleče do prepoznavnosti. Neizprosen je, razkrije bedo, toda obenem prinaša upanje, svetlobo in toplino.