Ne tako zelo nedolžno skakanje za zabavo
Pogled skozi ograje kaže, da zadnja leta trampolini kraljujejo na vrtovih. A kot pripoveduje mama, ki je želela ostati neimenovana, ga njena hči in sin vendarle ne uporabljata toliko, kot so pričakovali. »Dobila sta ga za božično darilo od stare mame. Prve tri dni je bil zanimiv, četudi sta že drugi dan spraševala, kdaj gremo spet v trampolinski park, zdaj pa je zanimiv le še, kadar dobimo obiske njunih prijateljčkov,« je povedala. Opomnila je tudi, da je igralo, ki je zdaj le redko v uporabi, precej preveliko za njihov vrt in da tam tako rekoč ni več prostora za nič drugega.
»Tako v naših trgovinah kot na spletu opažamo, da se zanimanje za trampoline nadaljuje. Povpraševanje je bilo lani izjemno, kar pripisujemo temu, da so ljudje več časa ostajali doma in na terasi in vrtu preživljali tudi dopust, tako da je v primerjavi z letom 2019 prodaja narasla. Letos opažamo še vedno veliko povpraševanje, pričakujemo, da bo prodaja na ravni leta 2019,« je povzela direktorica trženja v Merkurju Lidija Rakuša. Tudi pri Lidlu Slovenija opažajo, da je po izdelkih za družinsko zabavo in aktivno preživljanje prostega časa povpraševanje vedno veliko, zato jih imajo v sezonskih ponudbah.
Toda ne le na domačih vrtovih in denimo v turističnih krajih, skakanje na trampolinih je med drugim priljubljena rojstnodnevna zabava tudi v zaprtih dvoranah. Zanimanje za skakanje na trampolinih od leta 2017, ko so odprli prvi trampolinski park s kar 102 trampolinoma pod eno streho v ljubljanskem BTC, ni usahnilo, ampak celo raste, zato oktobra v Mariboru napovedujejo odprtje še enega trampolinskega centra s 50 skakalnimi površinami, pravi Miran Razoršek, direktor podjetja TPLJ, ki upravlja zabaviščne centre Woop!. Z odprtjem prvega trampolinskega parka pred petimi leti so ujeli val priljubljenosti te vrste zabave, ki se je začel v Evropi širiti okoli leta 2010, prišel pa je iz ZDA. »Američani so odprli prve trampolinske parke na začetku novega tisočletja, in sicer v dvoranah, kjer so prej igrali squash in tenis, ter odkrili zelo uspešen poslovni model. Tako so trampolinski parki rasli kot gobe po dežju. Val se je preselil v Anglijo in nato proti jugu Evrope, v Nemčijo, zatem tudi že k nam,« je pojasnil Razoršek.
V vmesnem času, ko so odprli še parka v Murski Soboti in na Rudniku v Ljubljani, so dodali več novih oblik zabave, tako da na trampolinanje, kakor sami imenujejo skakanje na prožnih mrežah, prihaja okoli 30 odstotkov obiskovalcev njihovih centrov. »Med temi je večji delež rednih obiskovalcev, sledijo udeleženci praznovanj rojstnega dneva, šolskih športnih dnevov in zaključnih izletov, potem so tisti, ki prihajajo v okviru treningov naše akademije, nazadnje udeleženci team buildingov,« je povzel sogovornik. Prepričan je, da privlačnost skakanja nikoli ne bo usahnila, saj prihajajo vsako leto nove generacije otrok, navsezadnje tudi odraslih. Treninge trampolinanja, gimnastike in akrobatike v okviru akademije enkrat ali dvakrat na teden pod vodstvom trenerjev obiskujejo že otroci od četrtega leta naprej, pa tudi odrasli, ki si želijo okrepiti telo in izboljšati koordinacijo ter se morebiti naučiti kakšen salto.
»Najpogostejši obiskovalci so otroci, stari od tri do petnajst let. Naši redni gostje so tudi najstniki, mlajši odrasli, starši, ki se v družbi svojih otrok podajo na trampoline, in starejši, člani gimnastičnih društev, ki pri šestdesetih še vedno delajo salte,« je opisal strukturo obiskovalcev. V njihovi ponudbi, ki jo dopolnjujejo vsakih nekaj mesecev, so trenutno najbolj priljubljene sobe pobega, pa tudi zadnja novost, tako imenovani Woop! izziv, ki skozi dvajset različnih sob pred udeležence postavlja izzive iz najrazličnejših spretnosti, med drugim hitrosti in logike.
Verjetno jih je bilo le manj na urgenco
V trampolinskem parku, kjer so za varnost obiskovalcev uvedli vrsto preventivnih ukrepov, trampolinanje promovirajo kot intenzivno vadbo za mišice in kosti, ob kateri podlaga absorbira 80 odstotkov povratne sile in s tem zmanjša negativen vpliv na sklepe. Poudarjajo, da močno prispeva k izboljšanju ravnotežja in koordinacije, ki sta temelj za katerokoli športno dejavnost, ter da je odlična kardiovaskularna vadba, da skakanje izboljša metabolizem in prispeva k učinkoviti porabi kalorij, poveča aktivnost imunskih celic ter pomaga pri odpravljanju depresije in tesnobe, saj da se poveča količina endorfinov, ki jih sproščajo možgani.
Profesor didaktike športa Iztok Retar s primorske pedagoške fakultete pritrjuje, da trampolin ali prožna ponjava, ki sodi praviloma v program gimnastičnih športnih orodij in tekmovanj, prinaša nova gibalna doživetja in je popestritev športnoturistične ponudbe za otroke tudi v turističnih krajih. Denimo, med prvimi kraji, kjer je bilo mogoče skakati na trampolinih, je bila portoroška plaža že v devetdesetih. »S strokovnega stališča lahko prispeva h krepitvi agilnosti in koordinacije otroka, ki tako pridobiva občutek za svoje telo v prostoru v gibanju. Toda ocena tveganja za športno nesrečo je večja kot na igralih, zato ne bi pretiraval s pogostimi obiski,« opominja.
Igrišča kot sprožilec gibanja
Profesor didaktike športa Iztok Retar opominja, da je telo evolucijsko oblikovano za gibanje, ne za sodoben sedeči način življenja. »V zgodnjem otroštvu in na prehodu v osnovno šolo potrebujejo otroci kakovostno gibanje bolj kot kdaj prej. Novi svet pandemije, informatizacije, avtomatizacije, robotizacije zahteva, da znova celostno nagovorimo telo, in otroška igrišča z igrali imajo pri tem lahko pomembno vlogo predvsem kot sprožilci gibanja,« poudarja. Kakovostno zasnovana in vzdrževana igrala so namreč spodbujevalci reševanja gibalnih problemov, ki otrokom omogočajo oblikovanje novih gibalnih vzorcev in struktur. Otroci s primerno varno rabo igral nič ne izgubljajo, samo pridobivajo tako nove gibalne izkušnje kot prijatelje.
Pa je nesreč veliko? Do začetka maja so v urgentnem kirurškem bloku UKC Ljubljana zaradi skakanja na trampolinu oskrbeli 57 poškodovanih, od leta 2016 so jih oskrbeli okoli 180 na leto, izstopata leti 2018 in 2019, ko so našteli 241 in 238 pacientov s poškodbami s trampolina. Četudi statistika primerov kaže, da se je število poškodovanih zaradi te dejavnosti v zadnjih dveh letih zmanjšalo na 179 in 188, pa specialist travmatologije in namestnik vodje urgentnega kirurškega bloka Radoš Vidmar poudarja, da v dveh letih epidemije poškodb v resnici najverjetneje ni bilo nič manj. »Rekel bi, da so se ljudje v koronskem času, predvsem pri lažjih poškodbah, manjkrat odločili obiskati urgenco. Glede na to, koliko ljudi skače na trampolinih, in glede na število poškodb spada skakanje na trampolinu med nevarnejše aktivnosti, predvsem za otroke, mlajše od šestih let.«
Približno 90 odstotkov poškodb se zgodi otrokom in mladostnikom do 18. leta. Večina poškodovanih dobi lažje poškodbe, hude so redkejše, je pa pri teh rehabilitacija dolgotrajnejša in lahko pustijo trajne posledice. Med lažjimi poškodbami prevladujejo zvini gležnjev, prstov, udarci v glavo in v prsni koš. Poškodovanci si lahko tudi zlomijo podlaket ali golen ali si poškodujejo komolec. Po Vidmarjevih besedah so zaradi skakanja na trampolinu oskrbeli že tudi odrasle z odprtimi zlomi okončin in izpahi kolen, čemur sledi operativno zdravljenje in zatem večmesečna rehabilitacija. Pri večini poškodb sicer rehabilitacija traja mesec ali dva, pri majhnih otrocih praviloma ne puščajo trajnih posledic.
»Opozoril bi predvsem na odgovornost staršev pri zagotavljanju varnosti otrok. Torej, naj bodo zraven, ko otroci skačejo, predvsem pa naj ti skačejo posamično. Ob hkratnem skakanju dveh ali več se poškodujejo tudi zaradi trkov, lažjega otroka lahko skakanje težjega vrže v zrak oziroma izgubi nadzor nad svojim skakanjem. Poleg stalnega nadzora nad otroki je treba preverjati, da mreža trampolina ni dotrajana zaradi vremenskih vplivov. Mreža se namreč lahko strga, to pa privede tudi do hujših poškodb,« opominja zdravnik.
Vadbo na trampolinu ženskam odsvetujejo
Travmatolog Vidmar deloma pritrjuje trditvam, ki jih navajajo v trampolinskih centrih. Študije, ki so jih opravljali denimo pri Nasi, so pokazale, da je pri skakanju na trampolinu poraba energije večja ob mnogo manjši obremenjenosti sklepov v primerjavi s tekom. »Ugotovili so tudi, da pospeški in pojemki pri skakanju na trampolinu pozitivno delujejo na povečanje kostne gostote. Pri težavah s sklepi pri starejših vseeno obstajajo bolj priporočljive vadbe, kot sta kolesarjenje in plavanje, ki še nekoliko manj obremenjujeta sklepe in sta povrhu manj nevarni prostočasni dejavnosti,« je strnil nasvete. Sicer pa imajo v ZDA, kjer je ta prostočasna dejavnost bolj množična, zavarovalnice natančne izračune: zaradi poškodb pri skakanju na trampolinih izgubijo okoli 100 milijonov dolarjev na leto.
Ne gre pozabiti, da so na uroginekološki kliniki ljubljanskega kliničnega centra že leta 2016 zaradi povečanega števila medijskih prispevkov o domnevni koristnosti vadbe na trampolinu opozorili, da ta ni nedolžna. Pri športnicah, ki trenirajo na trampolinu, se je pokazal visok delež urinske inkontinence – kar od 67 do 80 odstotkov, in to pri mladih dekletih, ki še niso rodila in ki praviloma nimajo težav z nenadzorovanim uhajanjem urina. Vadba na trampolinu namreč povzroča čezmerne obremenitve mišic medeničnega dna in drugih struktur v mali medenici, ki se sčasoma zaradi kronično povečanega pritiska v trebušni votlini lahko tudi poškodujejo.
»Posledica je lahko urinska inkontinenca. Raziskave so prav tako pokazale, da je bilo pri teh dekletih zaradi vadbe na trampolinu večje tveganje za nastanek nehotenega uhajanja urina, vetrov in spolnih motenj. Uroginekološka stroka zato vadbo na trampolinu odsvetuje vsem ženskam. Za ženske po porodu, ki imajo oslabljene mišice, in za tiste, ki jim nehoteno uhaja urin ali imajo težave z zdrsom medeničnih organov, pa je vadba na trampolinu škodljiva,« je bilo opozorilo, ki velja še danes, pritrjuje specialistka ginekologije in porodničarstva Katarina Kolar Kurent. Tudi sicer se občutno povečuje število žensk, ki imajo težave z inkontinenco. V rodni dobi ima prehodne ali trajnejše težave približno vsaka tretja, po 65. letu pa skoraj vsaka druga.
»Med drugim to pripisujemo bolj aktivnemu življenju, vsako pretiravanje, tudi z vadbo oziroma napori, pa je škodljivo. Poleg redne vadbe na trampolinu je velik dejavnik tveganja redno skakanje s kolebnico, prav tako redni tek na daljše razdalje, sploh pa maratoni. To lahko vodi do trajnih poškodb mišic medeničnega dna, tudi zdrsa maternice in mehurja, vse to pa lahko povzroča črevesno inkontinenco,« je povzela. Skakanje na trampolinu odsvetujejo še šest mesecev po porodu.
Tveganje za inkontinenco zaradi draženja sluznice povzroča tudi pretirano pitje kave, sicer pa morajo biti ženske in dekleta prav tako pazljive pri nošenju težkih bremen; dvigovale naj ne bi več kot pet kilogramov. »Opozorila bi, da bi tudi moški morali krepiti mišice medeničnega dna že od rane mladosti. Pomembno tako za moške kot ženske pa je, da jih stiskajo, kot bi jih hoteli dvigniti proti glavi, navzgor, in ne obratno, saj to le še poslabšuje stanje,« je sklenila nasvete sogovornica.
