Nessie, tisočkrat videna, a nikoli dokazana
»Nekaj smo res slišali – štiri značilne zvoke. Vznemirili smo se, hitro preverili, ali je snemalnik prižgan, in ugotovili, da ni bil,« je Alan McKenn, vodja iskalne odprave za mitsko pošastjo Nessie v jezeru Ness, minuli konec tedna komentiral eno od odkritij največje iskalne akcije v zadnjega pol stoletja. A nič zato, mit o jezerski pošasti, ki jo je pisno prvič omenil irski menih v 6. stoletju, živi naprej in je ena največjih turističnih zanimivosti Škotske.
To je bila po letu 1972 največja iskalna odprava za izmuzljivo Nessie v sladkovodnem jezeru v Škotskem višavju, ki se razteza 36 kilometrov v dolžino in sega 240 metrov v globino oziroma je drugo najgloblje škotsko jezero, poleg jezera Morar.
Opazovalci, ki so imeli nalogo beležiti vse vrste naravnih in nenaravnih pojavov na jezerski gladini in pod njo, so se ob Ness zgrnili z različnih koncev sveta, na skrivnostno pošast je z napetimi očmi, pa tudi z najrazličnejšimi napravami za opazovanje, od brezpilotnih letalnikov s toplotno kamero, čolnov z infrardečimi kamerami do hidrofonov, kljub slabemu vremenu prežalo okoli dvesto prostovoljcev.
Iskanje, ki ga je organiziral center za obiskovalce Loch Ness v sodelovanju s prostovoljnim združenjem iskalcev Loch Ness Exploration, je bilo tudi zaradi možnosti spremljanja iskanja v živo (live stream) že samo po sebi dovolj velika reklama. O iskalni akciji so poročali resni domači in tuji mediji, a direktor centra Paul Nixon je vztrajal, da je to več kot piarovski podvig.
Najprej pošast, zatem za vedno Nessie
Že stoletja o pošasti v jezeru, ki premore več vode kot vsa jezera v Angliji in Walesu skupaj in slovi kot eno najskrivnostnejših v Združenem kraljestvu, krožijo legende. Že 22. avgusta leta 564 je duhovnik, pozneje svetnik sveti Kolumba oziroma Kolumban, poročal, da je v reki Ness, ki teče iz jezera, videl pošast in jo prisilil, naj ne napade enega od njegovih sledilcev, toda moderni mit se je rodil šele pred okoli devetdesetimi leti, piše BBC.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se v tisku začela pojavljati poročila o nenavadnih prikaznih in stopinjah, prav tako fotografije, glas se je širil tudi po svetu, in to je privabljalo opazovalce in turiste. Eno najbolj znanih pričevanj je iz aprila 1933, ko je vodja objezerskega hotela Aldie Mackay trdila, da je med sprehodom z možem videla žival, podobno kitu, o čemer je poročal lokalni časopis Inverness Courier, tedanji urednik pa je bitje poimenoval pošast.
Kot prva znana fotografija pošasti iz Nessa slovi zelo nerazločna fotografija, ki jo je 12. novembra 1933 posnel Hugh Gray in se je pojavila na naslovnici škotskega dnevnika Daily Record. Zanjo domnevajo, da je v resnici dvojni negativ, na njej pa da bi utegnil biti pes s palico v gobcu. A v resnici jo je mogoče interpretirati zelo po svoje.
Nekateri za Nessie – to ime se je uveljavilo v 40. letih – oprezajo že desetletja, pričajo zanimive zgodbe, ki jih objavljajo britanski mediji. Do danes je zabeleženih 1140 uradnih prikazovanj Nessie, v še sveže prenovljenem centru za obiskovalce, ki je urejen v nekdanjem hotelu Drumnadrochit, razstavljajo podobe njenih prikazovanj, tudi tisto, ki je najbolj določila videz jezerske pošasti z dolgim vratom, a se je pozneje izkazalo, da je potvorjena.
Šlo je za serijo fotografij, označenih kot »fotografije kirurga«, saj naj bi jih posnel ginekolog Robert Kenneth Wilson in so bile objavljene v Daily Mailu 21. aprila 1934. Dolga leta niso bile prepoznane kot prevara, a že po valovanju vodne gladine okoli pošasti z dolgim vratom je mogoče sklepati, da so ti zelo majhni glede na njeno velikost.
Leta 1994 je bila fotografija v lasti Christiana Spurlinga, enega od prevarantov, ki ga je njegov očim (in Wilsonov prijatelj), lovec na velike živali Marmaduke Wetherell, prosil, naj naredi model pošasti in jo pritrdi na podmornico igračo. S skupino sodelavcev je namreč načrtoval potegavščino za časopis Daily Mail, ki ga je ponižal in z njim prekinil sodelovanje zaradi prejšnje prevare.
Namreč, po domnevnih prikazovanjih je decembra 1933 Daily Mail najel Wetherella, naj poišče morsko kačo. Ob obali jezera je našel velike odtise stopal, ki naj bi pripadali »zelo močni živali z mehkimi nogami, dolgi približno šest metrov«. Vendar so zoologi v prirodoslovnem muzeju po podrobnejšem pregledu ugotovili, da so sledi enake in narejene s stojalom za dežnike ali pepelnikom v obliki noge povodnega konja. Legendarno »kirurgovo fotografijo« so aprila 2015, ob njenem 81. rojstnem dnevu, z dudlom počastili pri Googlu.
Prva prava iskalna akcija leta 1972
Leta 1960 je bil ustanovljen Preiskovalni urad jezera Ness, ta je leta 1972 sprožil prvo iskalno akcijo, da bi našel dokaze o obstoju Nessie, toda že pet let zatem so ga zaradi neuspešnega dokazovanja bodisi njenega obstoja bodisi neobstoja zaprli. Leta 1987 so na jezeru zagnali iskalno akcijo, poimenovano Deepscan, pod okriljem katere je 24 čolnov, opremljenih s sonarnimi napravami, prečesavalo celotno jezero. Našli so »neidentificiran predmet nenavadne velikosti in moči«, povzema francoska agencija AFP.
Še najoprijemljivejše so ugotovitve novozelandskih znanstvenikov izpred štirih let. Kljub temu da njihov namen ni bil iskanje Nessie, ampak dopolnitev seznama, katere rastline in živali prebivajo v jezeru Ness, so ovrgli nekatere teorije, kaj bi utegnila biti pošast, ki prebiva v globinah tega skrivnostnega jezera.
S proučitvijo DNK iz jezerskih vzorcev niso odkrili nobenega dokaza o obstoju prazgodovinske kreature, imenovane pleziozaver, ali kakšne velike ribe, kot je denimo jeseter, prav tako so izločili obstoj soma in grenlandskega morskega psa. Odkrili pa so DNK jegulj, in čeprav iz analiziranih vzorcev niso mogli potrditi, da pripadajo velikanskim jeguljam, tega niso mogli izključiti.
So pa v jezeru med drugim potrdili še DNK ljudi, psov, ovc, govedi, jelenjadi, zajcev, ptičev, jazbecev in voluharjev. Kakorkoli že, glede na podatke o obiskanosti so pred petimi leti izračunali, da Nessie v lokalno ekonomijo prispeva kar 41 milijonov funtov na leto.
