Pričarajo čase, ki jih že zdavnaj ni več
V teh dneh, bilo je leta 1915, je Marburger Zeitung objavil besedilo Himne 5. dragonskega polka (Hoch die Fünfer Dragoner). Pripisano je bilo, kdo jo je uglasbil. To je bil Nikolaus Graf Fuchs, prav tako pripadnik finfarjev, kot so pri nas imenovali to znamenito enoto konjenikov, ki se je po evropskih tleh bojevala že v 17. in 18. stoletju. Sto let pozneje je skladateljeva vnukinja poslala Fuchsov originalni notni zapis v Slovenijo; namenjen je bil posebni druščini, ki živi v trikotniku med Postojno, Cerknico in Vrhniko. Nekaj dni pred jutrišnjim dnem Rudolfa Maistra smo jih obiskali.
Ob stoletnici konca 1. svetovne vojne je šla skupina, ki je prejela omenjeni notni zapis, v Gradec. Pri spomeniku, posvečenem 5. dragonskemu polku, so se ustavili. Tedaj je edini uniformirani pevski zbor na območju nekdanje Avstro-Ogrske himno tudi zapel, in to tako odločno, da mimoidoči nikakor niso mogli naprej. Obstali so kot vkopani in samo še prisluhnili ubranemu Pevskemu zboru Dragonarji generala Maistra – DR5.
Ne samo korakat, prišli so pet
Med 45 pesmimi, ki jih zdaj znajo na pamet, je udarna Himna 5. dragonskega polka edina, ki je ne zapojejo v slovenščini. Še več, vse, kar znajo, zapojejo oblečeni v uniforme, ki so še iz naše avstro-ogrske preteklosti.
Druščina, ki šteje ducat mož, starih med 25 in 70 leti, ohranja veličasten spomin na dragonce. In ponazarja štajersko-koroško-kranjski polk št. 5, kot nas je podučil njihov vodja Darko Frank. Izvedeli smo, da je bil peti dragonski polk ustanovljen leta 1721, da ga je v začetku prve svetovne vojne sestavljala celo več kot polovica Slovencev in da so se – pod poveljstvom Rudolfa Maistra – po prvi svetovni vojni udeležili tudi bojev za našo severno mejo.
Prav Maister, ki je leta 1934 za posledicami kapi umrl na Uncu, od koder prihaja tudi Frank, je bil kriv, da so se dragonarji po več kot osemdesetih letih pri nas na novo rodili. Zgodilo se je na Uncu, leta 2004, ko so odkrili spominsko ploščo, posvečeno borcem za severno mejo. Postavljena je na ploščadi pred Zadružnim domom, v bližini hiše, v kateri je general Maister umrl.
In če so se fantje, zbrani okoli Darka Franka, prej ukvarjali s konjeništvom in obujanjem zgodovinske dediščine, se igrali kavboje in viteze, so začeli v nekem trenutku paradirati še v uniformah, v kakršnih so nekoč to počeli dragonci.
Zgodilo se je, da so v goste povabili elitno skupino madžarskih huzarjev, ki jih lahko ob posebnih priložnostih vidimo tudi pred madžarskim parlamentom. Huzarji so prišli v izjemnih uniformah. »Mi pa se gremo tu še vedno neke kavbojce,« je tedaj pomislil Frank. In začel tuhtati, kako bi še lahko nadgradili svoje poslanstvo. Spomnil se je na dragonce, to edino konjeniško enoto z garnizijami na Slovenskem.
Če so skupino, uradno iz Dolenje vasi pri Cerknici, v naslednjih letih že dodobra spoznali po njihovih prekrasnih uniformah, jih po njihovem petju še niso. Prvič so zapeli namreč šele, ko je podružnična šola na Uncu, ki se prav tako imenuje po Maistru, praznovala 140. obletnico. Bilo je leta 2007, ko je na Frankova vrata potrkala neka učiteljica in mu dejala: »Bilo bi res lepo, če bi prišli na proslavo malo korakat!«
»Pa saj niti ne znamo prav korakati, samo režali bi se nam,« je pomislil Frank. Potem pa vendarle bleknil: »Kaj pa, če bi kakšno zapeli?« Na njegovo presenečenje je učiteljica predlog tako zagrabila, da preprosto ni bilo več umika. »Dotlej smo že zapeli kakšno, a bolj po gostilniško in zase ...«
Ker so imeli na voljo samo še nekaj dni, je stopil do lokalne zborovodkinje, ki pa se je ravno odpravljala na operacijo. »In kdo nas bo potem v red spravil?« je bil vedno bolj zaskrbljen. »Poglej, tamle je Jožko, pojdi ga vprašat!«
Regiment po cesti gre
Jožeta Oblaka, profesionalca iz ljubljanske Opere, je Darko poznal samo na videz. »Zbral sem pogum in ga vprašal, ali bi nas navadil približno tako, kot je danes moderno, in sicer v maniri resničnostnih šovov, v katerih se znani obrazi v tednu dni naučijo peti ali plesati.«
Oblak, doma iz Ivanjega sela, ni bil navdušen: »Sem namreč popoln antimilitarist, ne maram nobenih uniform, to sem odslužil in česa takšnega ne želim nikoli več!«
»Samo dve ali tri pesmice nas nauči,« ni obupal Darko.
In res jih je naučil. Že čez nekaj dni so na proslavi zapeli Tam gori za našo vasjo, Fantje marširajo in Regiment po cesti gre. Bil je dan Rudolfa Maistra in na proslavo je prišel tudi takratni minister Karl Erjavec. »Joj, kakšna katastrofa je to bila, ampak zvozili smo,« se je spominjal sogovornik in se obrnil proti svojemu današnjemu zborovodji – Jožetu Oblaku. Fante je tenorist namreč vzel v svoje roke in jih ni več izpustil. »Medtem so mi že tako prirasli k srcu, da druženja z njimi ne bi izpustil pravzaprav za nič na svetu,« nam je zaupal.
Ko je slednjič spoznal, kako neizmeren potencial nosi ta skupina, »sploh ne v smislu petja, vendarle gre za šov, pač pa v številnih drugih stvareh, kot je ohranjanje zgodovinskega spomina, kulturne dediščine, obujanje ljudskega gledališča«, se je tudi on pridružil moškemu pevskemu zboru dragonarjev in jih privedel do tega, da znajo danes na pamet, kot rečeno, že 45 pesmi, da pojejo tudi sakralne, predvsem pa, da kamor koli pridejo, jemljejo pozornost drugim. Če bi želeli, bi menda lahko vsak teden kje gostovali.
Med nastopi, ki se jih je že nabralo, radi omenijo predvsem obe poroki, na eni, leta 2015, se je v Bad Ischlu poročila Magdalena, na drugi se je na Dunaju njen brat Valentin, tadva pa še zdaleč nista kar nekdo, pač pa prapravnukinja in prapravnuk zadnjega avstrijskega cesarja Franca Jožefa.
Med nami so zato, da ne pozabimo
Darko Frank že dolgo ni več samo predsednik edinega uniformiranega pevskega zbora na območju nekdanje Avstro-Ogrske, ampak je tudi zdajšnji poveljnik štajersko-koroško-kranjskega dragonskega polka št. 5. Zato ima vso pravico podeljevati čine svojim podrejenim (pevcem). Kar menda tudi počne.
Njegova četa ima še svojega imejitelja oziroma častnega polkovnika, to je kar avstrijski nadvojvoda Michael Salvator von Habsburg-Lothringen, pravnuk zadnjega cesarja. Polkovnik Frank je v tistem s knjižne police vzel originalno pesmarico z naslovom Slovenske vojaške narodne pesmi. Večino skladb, ki jih pojejo in s katerimi navdušujejo njegovi pripadniki, črpajo prav iz te knjižice, ki jo je leta 1915 napisal Fran Marolt. »Če pozorno poslušamo, lahko v vsaki izmed njih začutimo, kako so (naši predniki) takrat razmišljali,« je še dodal Oblak.
Pevski zbor Dragonarji generala Maistra – DR5 je med nami zato, da ne pozabimo. Da nam pričara čase, ki jih že zdavnaj ni več.
