Gremo naprej, ne gremo nazaj, v svoji skladbi Raj poje skupina Pliš. V toku njenih pozitivnih misli smo nekaj znanih Slovenk in Slovencev vprašali, kaj so se naučili in spoznali v tem posebnem času in kaj dobrega jim je prinesel novi koronavirus. Med tem, ko smo vsakodnevno zasuti s podatki o širjenju okužb, številu umrlih, novih različicah virusa in stiskah ljudi, sogovorniki niso pozabili, da ima vsaka stvar na tem planetu dve plati, in tokrat smo iskali dobro.
Gremo naprej, ne gremo nazaj, v svoji skladbi Raj poje skupina Pliš. V toku njenih pozitivnih misli smo nekaj znanih Slovenk in Slovencev vprašali, kaj so se naučili in spoznali v tem posebnem času in kaj dobrega jim je prinesel novi koronavirus. Med tem, ko smo vsakodnevno zasuti s podatki o širjenju okužb, številu umrlih, novih različicah virusa in stiskah ljudi, sogovorniki niso pozabili, da ima vsaka stvar na tem planetu dve plati, in tokrat smo iskali dobro.
Barbara Čeferin: »S pomočjo karantene sem racionalizirala svoje delo in se tako rešila vedno večjega stresa.«
Foto Tomi Lombar
Zame je dobra stran ta, da sem s pomočjo karantene racionalizirala svoje delo in se rešila vse večjega stresa zaradi preobilice nepotrebnih del, ki so se kopičila in mi jemala čas in energijo za pomembnejše stvari. Prej se mi je vedno bolj dozdevalo, da sem v centrifugi, ki se vedno hitreje vrti in nimam izhoda. Z lansko spomladansko karanteno pa sem se rešila vsega balasta in si uspela organizirati delo tako, da se ukvarjam z bistvom. Kmalu se je pokazalo ne samo, da imam več kakovostnega časa v svojem življenju, ampak da so tudi rezultati dela boljši.
Na vse dogajanje, povezano z virusom, ki je razgalilo tudi vso gnilobo, ki se je leta skrivala pod površjem našega političnega in javnega življenja, kljub vsemu gledam kot na nekaj pozitivnega. Zdaj je res priložnost, da kot družba počistimo z vsemi oportunisti, lažnivci in kriminalci, ki pod krinko skrbi za narodov blagor polnijo svoje žepe ter pehajo državo v vse večjo socialno in gospodarsko krizo. Imamo zgodovinsko priložnost, da kot narod pokažemo svojo zrelost in postavimo sistem, ki bo zavrl negativno selekcijo in omogočil poštenim in sposobnim, da napredujejo in zgradijo Sloveniji svetlo prihodnost.
Janez Škrabec: »Ta poseben čas mi je potrdil, kako pomembna je pretočnost.«
Foto Jure Eržen
Ta poseben čas mi je potrdil, kako pomembna je pretočnost, ne glede na bolj ali manj zamrznjeni čas. Bodisi v osebnih odnosih bodisi v poslovnih projektih. Razdalje niso vselej ovira. Kajti če ne negujemo vsega tistega, kar nam je pomembno, ne glede na razmere, v katerih živimo in delamo, potem preveč siromašimo vsak svoj trenutek.
Zoran Janković: »Tudi tokrat se je izkazalo, kako pomembo je človeku biti človek.« Foto Jože Suhadolnik
Spoznali smo, da so vrednote, ki jih v Ljubljani že ves čas živimo – medsebojno spoštovanje, sodelovanje, solidarnost – še kako pomembne. Spoznali smo, kako pomembno je znati prisluhniti drug drugemu in si medsebojno pomagati. Zato smo v času epidemije posebno skrb namenili najranljivejšim skupinam, otrokom in starejšim, ki so jim naši prostovoljci, vozniki mestnih avtobusov, dostavili več kot 30.000 obrokov. Spoznali smo tudi, da mora biti zdravje na prvem mestu, in kako pomembno je imeti stabilno javno zdravstvo. In nenazadnje se je tudi tokrat pokazalo, kako pomembno je človeku biti človek.
Ajša Vodnik: »Družina, ki je bila vedno moj svet, je zdaj še toliko bolj moje kraljestvo.«
Foto Černivec Aleš
Naučila sem se, da prav nič ni samoumevno. Da šteje vsak vdih in izdih. Dobesedno. Da je treba večkrat pomisliti, za koga in za kaj smo hvaležni. Prijazen nasmeh in iskren pogovor sta sreča, za katero si zdaj vzamem več časa, saj je to prvo in najboljše zatočišče. Hvaležna sem tudi za tehnologijo, ki omogoča, da smo lahko povezani, pa čeprav se veselim trenutka, ko se bomo lahko spet začutili in si podarili objem. Še bolj sem ozavestila, da je komunikacija ključna, da ljudje potrebujemo kulturen dialog, vrednote in predvsem spoštovanje.
Obožujem potovanja, kjer spoznavam različne kulture in me bogatijo različni pogledi, a zdaj raziskujem svoje notranje vesolje in še bolj poslušam ljudi, saj je prav v vsakem mogoče odkriti bogastvo, če ga le iščemo. Vesela sem, da z vsemi našimi potrošniškimi potrebami malo manj pritiskamo na mater Zemljo. Družina, ki je bila vedno moj svet, je zdaj še toliko bolj moje kraljestvo. Osrečuje me tudi to, da sem si upala poskusiti nekaj novega in sem popoln mir našla v hribih. In odkar sem označena z novo besedo »prebolevnik«, turno smučanje lahko izvajam popolnoma po pravilih …
Uroš Ahčan: »Bil sem bolj telesno aktiven, spoznal sem nove sprehajalne poti, imel več zanimivih in poglobljenih pogovorov.«
Foto Jure Eržen
Pomembno je, da v takih situacijah ostanemo mirni, zbrani, preudarni, pozitivni in realni, da v slabi situaciji najdemo tudi pozitivne zgodbe in se zavedamo prehodnosti obdobja. V času pandemije so države postale kot ena sama velika bolnišnica in informativne oddaje kot jutranji raporti in vizite.
Bolnišnično okolje mi je domače, tudi uporaba zaščitnih mask in redno razkuževanje rok, zato mi je bilo mnogo lažje. Moje delovne aktivnosti se niso bistveno spremenile: delo v operacijski dvorani, predavanja na daljavo, stik s stroko in kolegi prek webinarjev.
Prepovedano druženje, potovanja, obisk športnih in kulturnih prireditev sem zamenjal za branje, urejanje fotografij in spominov prejšnjih let in tako podoživel smučanje, Dalmacijo, koncerte. Bil sem bolj telesno aktiven, spoznal sem nove sprehajalne poti, imel več zanimivih in poglobljenih pogovorov. Namesto drenjanja na letališčih sem lahko več razmišljal o novih idejah in priložnostih. Prebral sem več knjig na enoto časa in pisal. Namesto brezplodnih sestankov sem čas lahko namenil inventuri življenja. Velik napredek sem napravil v kulinariki, kakovosti obrokov. Pomembno spoznanje in miselni premik je bila tudi organizacija mehurčkov. Ugotovil sem, da trije mehurčki zadoščajo za kakovostno življenje: družinski mehurček, mehurček sodelavcev in mehurček prijateljev. Skupinice dobronamernih ljudi s podobnimi cilji in željami, ki so se izkazali v kritičnih trenutkih, bodo vedno ostali moji mehurčki kakovostnega življenja.
Maja Zalaznik: »Pomembno je imeti ob sebi ljudi, ki te imajo radi, ki te sprejemajo, ki želijo in znajo s teboj deliti ta čas.«
Foto Jože Suhadolnik
Kaj sem se naučila, spoznala v koroni? Najprej, kako pomembno je, da si umirjen sam v sebi in da znaš ravno prav ujeti nove okvire in nove normalnosti, a še vedno ohraniti sebe. Da je zdravje na prvem mestu, smo vedno trdili, a ne prav zares verjeli, dokler nismo bili na preizkušnji. Zdaj je postalo resnično prva vrednota. A še vedno ne enako dana vsem; svet je v velikih, vse večjih razlikah in dobro bi bilo, da bi ga znali v reševanju vseh – prav zavoljo pravih vrednot in pravic – znova povezati. Za zdravje, novo gospodarsko rast, boljše družbeno razumevanje. Tako kot nas zdaj povezuje tehnologija, različna komunikacijska orodja – ves čas so bila tu, vendar jih zdaj uporabljamo tudi tam, kjer smo prej sicer slutili, da lahko prinesejo rešitve, a smo dali prednost človeku. Prav človeško pristnost in energijo najbolj pogrešam, tisto spontano druženje, kjerkoli. Šolniki smo v sobivanju še posebej občutljivi, saj energije študentov in učencev v predavalnicah težko začutiš na ekranu. Zato res pogrešam pristni stik, diskusijo, smeh, klepete po hodnikih in premlevanje idej, ki nas intelektualno in človeško krepijo. Vendar imamo vsaj možnost, da delamo, pa čeprav na daljavo. Vsi te možnosti nimajo.
Moje najpomembnejše osebno spoznanje je, kako pomembno je imeti ob sebi ljudi, ki te imajo radi, ki te sprejemajo, ki želijo in znajo s teboj deliti ta čas. Čas in odnosi so postali drugače dragoceni; veliko površnega in prej navidezno pomembnega je odpadlo, globina odnosov je dobila nov odsev, medosebna razumevanja še posebej. Veliko stisk je privrelo na dan in marsikje smo, ne le pri nas, tudi v svetu, v njihovem reševanju bili prepozni. Tudi to je eno od sporočil koronskih dni.
Aljoša Bagola: »Zdaj je ponovno na vrsti naša zmožnost prilagajanja in ustvarjalnost – prva nas naredi trdožive, druga pa izstreli v napredek.«
Foto Osebni arhiv
Naučiti se v slabem prepoznati tudi dobro je spretnostni manever, ki nam v življenju prav pride. A ga ni vedno preprosto izpeljati. Pandemija nas je snela s tečajev in nas strmoglavila v obup, grozo in krizo. Ugotovili smo, da v življenju ni nič gotovo, zatrdno, in čeprav še tako pedantno načrtujemo, v resnici nikoli ne vemo, kaj nas čaka za vogalom. Pozitivne stvari koronavirusa lahko torej za zdaj preštevamo na prste ene roke: naše ponovno zatekanje k pristnim stikom, razumevanje pomena družine in skupnosti, uživanje v danem trenutku, hvaležnost za osnovno preživetje in dragocen opomin, da naše duševno zdravje ni samoumevno. Velja se pa še opomniti, da smo kot vrsta vse te stvari dali skozi že nemalokrat in so zato zapisane v programih za naše preživetje. Zato sta zdaj ponovno na vrsti naša zmožnost prilagajanja in ustvarjalnost – prva nas naredi trdožive, druga pa izstreli v napredek, ki pa se mora tokrat zgoditi na področju duševnega zdravja.
