Romeo in Julija iz zahodnega dela Manhattna
Skoraj natanko 60 let po tistem, ko je filmska adaptacija enega najbolj kultnih muzikalov vseh časov, Zgodba z zahodne strani, prišla v kinematografe, je režiser Steven Spielberg občinstvu predstavil novo različico. Prvi odzivi z one strani oceana so zelo dobri in pravzaprav samo potrjujejo brezčasnost izvirnega dela ter estetike 50. in 60. let prejšnjega stoletja z vso svojo barvitostjo vred.
V zadnjem času je bilo več razlogov, da smo se spomnili muzikala West Side Story, kot se glasi izvirni naslov. Oktobra je minilo šestdeset let od ameriške premiere filmske različice, ki je presegla že tako izjemen uspeh odrske ter odnesla kar deset oskarjev (od enajstih nominacij). V zadnjem času je tudi režiser Steven Spielberg, ki ga doslej nismo povezovali s filmi tega žanra, povzročal vznemirjenje zaradi napovedane adaptacije, pri čemer mu je pomagala legendarna igralka Rita Moreno, tokrat ena od producentk nove Zgodbe z zahodne strani. Filmska diva, ki bo kmalu praznovala 90 let in se je v zgodovino zabavne industrije vpisala kot dobitnica vseh njenih najpomembnejših nagrad – oskarja, emmyja, grammyja in tonyja –, je v filmu iz leta 1961 odigrala eno od glavnih protagonistk, tokrat je njena vloga stranska, a z veliko simbolike, povezane prav s prvo verzijo.
In še zaradi enega razloga smo se pred kratkim spomnili Zgodbe z zahodne strani: pred enim tednom je umrl Steven Sondheim, sloviti ameriški skladatelj in tekstopisec. Prav z besedili za ta muzikal se je pri komaj 27 letih dvignil med prodorne ustvarjalce, v vsej svoji karieri pa se je uveljavil kot ena najbolj cenjenih osebnosti glasbenega gledališča.
Nasilje in najstniške skupine
Kot številne ljubezenske zgodbe je tudi Zgodba z zahodne strani navdahnjena s Shakespearovo tragedijo Romeo in Julija. Prav s tema imenoma v mislih si je režiser in koreograf Jerome Robbins že leta 1949 zamislil zaplet, ki mu v takratnih ZDA ni bilo videti srečnega konca: romanco med katoliškim fantom in judovskim dekletom iz vzhodnega dela Manhattna, ukleščeno med rivalstvo katoliških in judovskih skupin. K sodelovanju je povabil skladatelja Leonarda Bernsteina in scenarista Arthurja Laurentsa, a trojice ideja očitno ni dovolj prevzela, da bi jo začeli uresničevati, vse dokler na naslovnice ameriških časnikov niso prišle novice o nasilju med najstniškimi skupinami pripadnikov etničnih skupin iz Latinske Amerike v Los Angelesu.
In tako se je zgodba preselila na zahodno stran Manhattna, glavni rivali pa so postali pripadniki skupin belcev in močne skupine priseljencev iz Portorika. Prvotni tolpi sta se iz Jets in Emeralds preimenovali v Jets in Sharks, med dekletom in fantom, tesno povezanima z njimi, pa se je spletla ljubezen, ki je življenje na tisti strani New Yorka postavila na rob »tretje svetovne vojne«, kakor se v zgodbi izrazi Anita, ko izve za nesrečno razmerje. Tony, nekdanji član skupine Jets, se namreč zaljubi v Mario, sestro Bernarda, ki je vodja portoriške tolpe Sharks.
Kot pripovedujejo zgodbe izza zakulisja, je bila selitev na zahodno stran tista, ki je – z latinskimi ritmi vred – dala sodelujočim nov zagon. Pridružil se jim je še Sondheim, ki je skupaj z Bernsteinom poskrbel za to, da se prepad med tolpama in glavnima junakoma ni odražal le v nastopu, obleki, gibih, ampak tudi v pesmih. Robbins je navdih za plesne gibe menda iskal kar na eni izmed srednjih šol v Harlemu, ki so jo obiskovali številni mladi priseljenci iz Portorika oziroma potomci priseljencev.
Leta 1957 je muzikal doživel premiero na broadwajskih deskah, že takoj požel navdušenje in z njimi nagradi tony. Da so bila razmerja na odru avtentična, so morali igralci, ki so igrali člane tolp, menda celo vaditi v različnih sobah, s čimer se je tudi med njimi vzpostavilo manjše rivalstvo. Toda tudi to ni preprečilo, da se ne bi igralca iz različnih skupin – Chita Rivera in Tony Mordente – kljub vsemu zaljubila in poročila (ter tudi ločila).
Najbolj donosen film leta 1961
Štiri leta po broadwajski predstavi je nastala filmska adaptacija, najbolj donosen film leta 1961. Ker Jerome Robbins ni imel izkušenj s filmsko režijo, mu je pri tem pomagal Robert Wise (ki pa ni imel izkušenj z muzikali). Glavni vlogi sta dobila ena izmed ikon Hollywooda Natalie Wood in Richard Beymer. Zadnja sicer nista bila nagrajena z oskarjem, pravzaprav nista bila niti nominirana, so pa jih ustvarjalci prejeli za najboljši film, režijo in obe stranski vlogi, to sta bili vlogi Anite in Bernarda, ki sta jima dala glas in stas Rita Moreno in George Chakiris.
O tem, kakšna je bila konkurenca za sodelovanje pri snemanju priljubljenega broadwajskega muzikala, veliko pove že pripovedovanje Rite Moreno. Igralka, rojena prav v Portoriku, je svoje popotovanje iz te otoške države na Broadway in v Hollywood predstavila v čisto svežem dokumentarnem filmu Just a Girl Who Decided to Go For It. Vlogo Anite je bilo, je povedala, težko dobiti že zato, ker so bila ne glede na poreklo v igri tako rekoč vsa dekleta, ki so imela temne oči in temne lase (filmu so pozneje očitali stereotipizacijo in rasizem). Kar jo je dvignilo iz množice konkurentk, je bilo to, da je znala peti in plesati.
Največji vtis je naredila prav pri eni najbolj znanih pesmi v muzikalu: America, zaradi katere so ji, kot je dejala, očitali, da je spremenila njegovo besedilo. Odrska različica je namreč Portoriko v pesmi, med katero portoriški fantje in dekleta v besednem dvoboju nizajo prednosti in slabosti dežele svobodnih ter njihove domovine, opisovala kot grd otok tropskih bolezni. To jo je tako zmotilo, da je celo razmišljala, da bi zavrnila vlogo. A je avtor Steven Sondheim spremenil besedilo in tako v filmu Anita zapoje, naj Portoriko, otok, ki mu je srčno vdana, potone nazaj v ocean.
Spielbergov prvi muzikal
Druga filmska adaptacija enega največjih muzikalov vseh časov prihaja v kina ravno v času, najbolj idealnem za filme, ki merijo visoko pri nagradah ameriške filmske akademije. Resnici na ljubo so jo zaradi pandemije kar nekajkrat prestavili (snemali so leta 2019); premiera v New Yorku je bila v zadnjih dneh novembra, v ameriških kinematografih pa jo bodo začeli vrteti 10. decembra.
O tem, da bi svoji izjemni filmski beri dodal muzikal, je Steven Spielberg, dobitnik oskarjev za Schindlerjev seznam in Reševanje vojaka Ryana, sicer pa znan po blockbusterjih, kot je Jurski park, menda sanjal vso svojo kariero, resno pa začel o tem razmišljati pred kakimi sedmimi leti. Pri izbiri pravzaprav ni bilo prav veliko dilem, saj se mu je glasbeni album Zgodbe z zahodne strani v spomin vtisnil še v otroštvu. Vselej so ga zanimale tudi delitve med različno mislečimi skupinami, čeprav zdaj ugotavlja, da razkol med tolpama, o katerih govori muzikal, še zdaleč ni primerljiv s prepadom, ki smo mu priča v sodobnosti. Pa vendar je zgodba brezčasna, pravi, primerna za vsako generacijo.
Spielbergova Maria je Rachel Zegler, izbrana menda izmed kar 30.000 kandidatk, Tony je Ansel Elgort. Anita in Bernardo sta tokrat Ariana DeBose in David Alvarez. Pri vseh je mogoče prebrati, da so pevci in igralci, tudi njihove korenine razkrivajo, da se je režiser bolj potrudil, da imajo igralci vsaj približno ustrezno poreklo. Pod scenarij se podpisuje s pulitzerjem nagrajeni Tony Kushner, ki je za Vanity Fair o novi različici Zgodbe z zahodne strani dejal: »Njen namen ni zasenčiti izvirnega filma, ki je mojstrovina. To je le nova interpretacija.«
