Bliže ko so decembrski prazniki in z njimi tradicionalna božična loterija, bolj se v Španiji stopnjuje »preventivna zavist«. Kaj, če glavni dobitek pade tukaj, je vprašanje, ki se pojavlja domala na vsakem koraku, in da ne bi imeli manj kot drugi, Španci za vsak primer srečke kupujejo na delovnem mestu, v barih, fitnesih in drugih krajih, kamor zahajajo. A kljub vsesplošni priljubljenosti ene največjih loterijskih iger na svetu mrzlica ni nikjer bolj očitna kot pred poslovalnico Doña Manolita v središču Madrida.

Prodajalnica, ujeta med Gran Vío in trgom Puerta del Sol, je med domačini dobro znana znamenitost in za mnoge obvezen postanek med obiskom prestolnice. Na prvi pogled ni posebej drugačna od drugih izpostav nacionalne loterije, a pred njo se vse od poletja naprej vije nepregledna vrsta ljudi, ki skoraj religiozno čakajo na svoje številke. Čeprav statistika pravi, da je verjetnost glavnega dobitka s katerokoli petmestno kombinacijo enaka, mnogi srečkam iz Doñe Manolite pripisujejo bistveno večje možnosti za uspeh. Dokaz, da je poslovalnica na Ulici Carmen svetišče boginje Fortune, naj bi bil rekordni seznam »debeluhov«, kakor pogovorno pravijo najbolj želeni nagradi, in številnih drugih v preteklih desetletjih izplačanih zneskih. Gorečih vraževernežev ne odbija niti razlaga, da je poslovalnica tako uspešna prav zaradi tega, ker proda daleč največ srečk.

Ljudje v vrsti, ki se vije čez več ulic, čakajo tudi do pet ur ali več. FOTO: Gašper Završnik

Kako se je rodil mit

Sloves Doñe Manolite ni omejen le na Madrid, po njenih številkah povprašujejo z vseh koncev države, nekoliko manj znan pa je nastanek legende, ki obdaja znamenito prodajalno. Kakor je brati, je Manuela de Pablos loterijo, takrat na drugi lokaciji, pri svojih 25 odprla leta 1904. Prvi kupci so bili zlasti študentje bližnje univerze, ki naj bi jih prevzeli Manuelina karizma in lepota, pa vendar kombinacije, ki so bile na prodaj v poslovalnici, niso bile dobitne in zdelo se je, da v njih ni prostora za »debeluha«. Odločena, da to spremeni, se je Manuela s kupom srečk podala na romanje v Zaragozo in se ponižno priporočila tamkajšnji zavetnici. Naj je šlo za religiozni čudež ali golo naključje, čez nekaj dni se je kolesje sreče obrnilo in iz bobnov vsako leto težko pričakovanega decembrskega žrebanja so menda prišle številke, ki jih je položila pod Marijin plašč. Rodil se je mit, ki vse od takrat ni izgubil svoje privlačnosti.

Lani je debeluha, kot pravijo glavnemu dobitku, prinesla številka 86148. FOTO: Borja Suarez/Reuters

Doña Manolita je sčasoma postala verjetno najbolj znana in oblegana loterijska izpostava v državi in nepogrešljiv del španske božične loterije, za katero bo letos vsak državljan povprečno zapravil nekaj manj kot 70 evrov. V prodajalni ne razkrivajo, koliko ljudi na leto prestopi njihov prag, toda zgovoren je podatek, da so lani vse srečke s petmestno kombinacijo – cena ene je 20 evrov – prodali že deset dni pred žrebanjem, prav tako njeno priljubljenost potrjujejo kolone ljudi, ki se začnejo oblikovati že zgodaj zjutraj, precej preden poslovalnica odpre vrata sreče, kupci pa so v vrsti pripravljeni stati tudi do pet ur ali več.

Splača se stati v vrsti

V nedeljo popoldne, v času finalnega nogometnega obračuna med Francijo in Argentino, ko je bilo središče Madrida bolj prazno kot običajno, je bila kača pred loterijo nekoliko krajša, a še vedno je bilo treba na listič čakati približno dve uri. »Splača se, vedno je dobro poskusiti srečo,« je za Delo dejala Ana iz Pontevedre, ki vsako leto upanje polaga v priljubljeno prodajalno. Podobnega mnenja sta bili tudi Ainhoa in Ángela iz Ciudad Reala, ki sta se konec tedna mudili v adventnem Madridu. »Predstavljaj si, da tukaj pade dobitek, ti pa nisi kupil srečke,« je poudarila Ángela. Sogovornica je prepričana, da ima s kombinacijo iz Doñe Manolite v rokah najboljše karte, saj da ne mine leto, ko v kultni poslovalnici ne bi prodali omembe vredne nagrade, če že ne debeluha. Ali bo tako tudi letos, bo pokazalo že jutrišnje žrebanje.