Stočetrta ulica
Velemesto nikoli ne počiva.
Odpri galerijo
FOTO: Reuters
Na začetku 104. ulice zahodnega Manhattna sta Central Park in velika kamnita gmota. Manj je obiskana od podobnih ob ulicah z nižjimi ciframi, a tudi ta stotine milijonov let stara skala kaže, iz kakšne snovi je New York: dovolj trde, da se lahko nebotičniki dvigajo v oblake, z novimi tehnologijami celo vedno više. Če so bila nekoč prva nadstropja njihovi široki temelji, danes na »milijarderski« 57. ulici ob južnem robu Central Parka raste najožji nebotičnik sveta.
Stočetrta ulica v severnem delu parka ne podira nobenih rekordov arhitekture in razkazovanja bogastva, a so tudi stare vrstne hiše iz rjavega peščenjaka na njenem začetku vse lepše obnovljene. Nenasitna lakota po stanovanjih se širi, z njo se priseljujejo premožnejši stanovalci, in kjer je nekoč zijala podrtija, lokalni prebivalci sadijo sadje in zelenjavo. V vrtni uti si postrežejo s pijačo, otroci se igrajo na travi, na gredicah rastejo paradižniki in buče. Napisi svarijo pred hranjenjem ptic, da ne bi privabljali podgan, in meščane vabijo, naj posvojijo drevo.
Že naslednje križišče bolj spominja na čase, ko je na ulicah sedanje Manhattan Valley vladal crack. Socialni bloki ne premorejo elegance vrstnih hiš ali celo nebotičnikov svinčnikov, in če so jih konec petdesetih let zgradili za revnejše, so se tam kmalu naselili tudi preprodajalci mamil in nasilneži vseh vrst. Tedaj se po 104. ulici ni bilo varno voziti s kolesom, danes si starejši meščani ob toplih popoldnevih na pločnike prinašajo stole in uživajo jesensko sonce. Moški si odprejo mizico za družabno igro in mečejo kocke.
»Lahko slikam?« sem na sobotni večer ob eni od njih stopila s kolesa, a igralci niso bili videti navdušeni. »To so bandidos!« so se smejali njihovi prijatelji pri sosednji mizici. Malo naprej po aveniji Amsterdam se vrstijo restavracije vseh mogočih nacionalnosti in trgovine z vsemogočim blagom, pred eno z živili in pijačo je odmevala karibska glasba, ljudje so plesali na pločniku. Velemesto nikoli ne počiva.
Stočetrta ulica v severnem delu parka ne podira nobenih rekordov arhitekture in razkazovanja bogastva, a so tudi stare vrstne hiše iz rjavega peščenjaka na njenem začetku vse lepše obnovljene. Nenasitna lakota po stanovanjih se širi, z njo se priseljujejo premožnejši stanovalci, in kjer je nekoč zijala podrtija, lokalni prebivalci sadijo sadje in zelenjavo. V vrtni uti si postrežejo s pijačo, otroci se igrajo na travi, na gredicah rastejo paradižniki in buče. Napisi svarijo pred hranjenjem ptic, da ne bi privabljali podgan, in meščane vabijo, naj posvojijo drevo.
Že naslednje križišče bolj spominja na čase, ko je na ulicah sedanje Manhattan Valley vladal crack. Socialni bloki ne premorejo elegance vrstnih hiš ali celo nebotičnikov svinčnikov, in če so jih konec petdesetih let zgradili za revnejše, so se tam kmalu naselili tudi preprodajalci mamil in nasilneži vseh vrst. Tedaj se po 104. ulici ni bilo varno voziti s kolesom, danes si starejši meščani ob toplih popoldnevih na pločnike prinašajo stole in uživajo jesensko sonce. Moški si odprejo mizico za družabno igro in mečejo kocke.
»Lahko slikam?« sem na sobotni večer ob eni od njih stopila s kolesa, a igralci niso bili videti navdušeni. »To so bandidos!« so se smejali njihovi prijatelji pri sosednji mizici. Malo naprej po aveniji Amsterdam se vrstijo restavracije vseh mogočih nacionalnosti in trgovine z vsemogočim blagom, pred eno z živili in pijačo je odmevala karibska glasba, ljudje so plesali na pločniku. Velemesto nikoli ne počiva.
