To ni knjiga o krhkih dekletih

V knjigi Nepozabne, o kateri se govori predvsem v zvezi z naslovnico, je dvajset avtoric in deset ilustratork za mlade bralce izpostavilo pogumne Slovenke.
Fotografija: Prva slovenska policistka in pisateljica Danica Melihar Lovrečič
Ilustracija Andreja Peklar/Arhiv Mladinske knjige
Odpri galerijo
Prva slovenska policistka in pisateljica Danica Melihar Lovrečič Ilustracija Andreja Peklar/Arhiv Mladinske knjige

»Zavedajte se, da se življenje ni šele z vami začelo, nego da smo me starejše in najstarejše že pripravile orno zemljo in boste ve čez čas – takrat že starejše in najstarejše – izročale zorane, posejane in plodne njive mlajšim in najmlajšim v nadaljno obdelavo,« je pred sedmimi desetletji izjavila Minka Govekar, ena najpomembnejših osebnosti ženskega gibanja na Slovenskem iz prve polovice prejšnjega stoletja. Njene besede pa tudi življenje in delo je skupaj še z življenjskimi in poklicnimi zgodbami 49 izjemnih Slovenk zdaj v knjigi Nepozabne, Ženske, ki so premikale meje našega sveta obudilo dvajset avtoric in deset ilustratork.

Avtorice so se naslonile na knjigo Pozabljena polovica (Tuma, 2016) in tam predstavljenih 129 pomembnih Slovenk, tudi med Nepozabnimi so »pionirke, tiste, ki so utirale poti, rušile zidove, hkrati kazale nove poti, dograjevale stare« in med njimi velikokrat učiteljice, kar je bil eden redkih poklicev, ki je ženskam pred stoletjem in več omogočal dostop do višje izobrazbe, lastnega zaslužka in s tem neodvisnosti, četudi so za to morale živeti v celibatu in so bile za enako delo plačane manj kot moški kolegi. Njihove zgodbe so namenjene mladim, ki so še danes ujeti med stereotipe »o krhkih dekletih in bojevitih dečkih«, pa tudi odraslim, ki o ženskah še vedno delijo prepričanja, ki se zdijo iz minulih stoletij, so avtorice poudarile na predstavitvi knjige. O knjigi se nekaj dni govori predvsem v zvezi z naslovnico, na kateri naj bi bile sprva ženske na kolesih, ki so nekdaj predstavljala simbol ženske emancipacije.

Kemičarka, prva doktorandka Univerze v Ljubljani in podjetnica Ana Mayer Kansky<br />
Ilustracija Polona Lovšin/Arhiv Mladinske knjige
Kemičarka, prva doktorandka Univerze v Ljubljani in podjetnica Ana Mayer Kansky
Ilustracija Polona Lovšin/Arhiv Mladinske knjige

 

Ana Mayer Kansky, kemičarka, prva doktorandka Univerze v Ljubljani, podjetnica


Dekle, doma z vipavskega gradu Lože, je šolanje na ljubljanski gimnaziji kot ena prvih generacij gimnazijk opravila z odliko, s študijem pa se je, kot piše Nika Šušterič, skoraj zalomilo. Anin oče je svoji umirajoči mami obljubil, da hčerke ne bo poslal študirat; v začetku 20. stoletja je vladal velik strah pred domnevnimi nevarnostmi izobraževanja žensk. A naposled je hčeri predlagal, naj si denar zasluži sama. S prodajo domačih marelic v Italijo je zaslužila za pot na Dunaj, kjer je na začetku prve svetovne vojne začela študirati kemijo in fiziko. Doktorat je končala leta 1920 v Ljubljani in se v zgodovino ljubljanske univerze vpisala kot prva oseba z doktoratom. Tedaj je študirala le peščica deklet, v zimskem semestru leta 1919 je bilo vpisanih le 3,5 odstotka študentk (lani med sprejetimi že 57 odstotkov študentk).
Kot asistentka je delala še pred visokim nazivom, a je morala leta 1922 delovno mesto na univerzi zapustiti. Ni znano, zakaj. »Morda zaradi poroke z zdravnikom Evgenom Kanskym ali zaradi nosečnosti,« navaja knjiga. Tako sta z možem ustanovila prvo kemijsko tovarno v Jugoslaviji, ki je proizvajala topila in etre, bila je članica intelektualnih krogov, ki so obiskovali kavarno Zvezda, poznala je med drugim Jožeta Plečnika, Božidarja Jakca in Riharda Jakopiča, a je zgodaj zbolela za demenco in umrla leta 1962.

Prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer<br />
Ilustracija Tina Dobrajc/Arhiv Mladinske knjige
Prva slovenska zdravnica Eleonora Jenko Groyer
Ilustracija Tina Dobrajc/Arhiv Mladinske knjige

 

Eleonora Jenko Groyer, prva slovenska zdravnica


Ker ženske v njem času – rodila se je leta 1879 – v avstro-ogrski monarhiji niso mogle študirati, je Eleonora, hči zdravnika, odšla v Sankt Peterburg, kjer je bila v začetku 19. stoletja ustanovljena prva evropska medicinska fakulteta za ženske. Zaradi omejenega vpisa in ker ni imela uradnega potrdila o znanju latinščine, je leto dni obiskovala filozofsko fakulteto (prirodoslovne vede) in se na medicino vpisala leta 1898. Toda naslednja tri leta je izgubila še zaradi zdravljenja trebušnega tifusa in nato zaprtja fakultete zaradi rusko-japonske vojne. Takrat je pomagala v moskovski vojni bolnišnici za ženske in otroke. Diplomirala je leta 1907 in s tem postala prva slovenska zdravnica. Še istega leta se je poročila z dr. Friederichom Groyerjem, s katerim sta imela hčerko. V ljubljanski Deželni bolnici je asistirala pa tudi sama opravljala ginekološke operacije, potem pa v Opatiji odprla zasebno ordinacijo in postala prva ženska s samostojno zdravniško prakso, je o njej zapisala Jasna Podreka. Na začetku prve svetovne vojne se je vrnila in delala v Grosupljem. Ruske diplome ji niso priznali, prošnje za državno službo pa so ji zavrnili tudi po tem, ko je v Zagrebu opravila dodatne izpite, tako da je vse življenje delala kot zasebna zdravnica. Ženske je izobraževala tudi s pisanjem člankov, s čimer se je deloma preživljala. Med vojno se je pridružila partizanom in pomagala kot zdravnica, po vojni pa kljub pomanjkanju zdravnikov ni dobila službe.


Prva slovenska arhitektka Dušana Šantel Kanoni<br />
Ilustracija Tina Dobrajc/Arhiv Mladinske knjige
Prva slovenska arhitektka Dušana Šantel Kanoni
Ilustracija Tina Dobrajc/Arhiv Mladinske knjige


Dušana Šantel Kanoni, prva slovenska arhitektka


Do leta 1918 je bil študij arhitekture ženskam v Avstro-Ogrski nedostopen, potem pa dostopen le tistim iz privilegiranih slojev. Prevladovalo je prepričanje, da ženske niso primerne za projektiranje stavb, kaj šele za delo na gradbišču. Dopustili so jim je le oblikovanje notranje opreme in delo v pisarnah.
Dušana Šantel iz znane umetniške družine se je iz Pazina na Hrvaškem v Ljubljano preselila šele v najstniških letih. Pod mentorstvom Ivana Vurnika je diplomirala 1932. leta, s pomočjo francoske štipendije pa šolanje nadaljevala še v Parizu. Kot piše Metka Mencin, je pridobila licenco za poučevanje otrok v dekorativnem risanju in delala v enem od pariških pohištvenih podjetij. Moderno kulturo bivanja je poskušala ljudem približati tudi s pisanjem člankov in nasvetov za urejanje hiš in stanovanj in tudi otroških sob. Med drugo svetovno vojno je bila sodelavka OF, po vojni pa zaposlena kot nižja gradbena inženirka na republiškem projektivnem zavodu in profesorica. Med drugim je vodila obnovo kavarne Zvezda, več adaptacij dvorca Kodeljevo, načrte za nove delavnice Srednje tekstilne šole v Kranju, risala je osnutke vrtcev. Poleg številnih poklicnih omejitev se je soočala tudi s težavami v zakonu s psihiatrom Janezom Kanonijem, s katerim je imela hčerko, in hudimi psihičnimi krizami.

Prva slovenska policistka in pisateljica Danica Melihar Lovrečič<br />
Ilustracija Andreja Peklar/Arhiv Mladinske knjige
Prva slovenska policistka in pisateljica Danica Melihar Lovrečič
Ilustracija Andreja Peklar/Arhiv Mladinske knjige

 

Danica Melihar Lovrečič, prva slovenska policistka in pisateljica


Hči davčnega izterjevalca, ki je imela še deset sorojencev, se je šolala v ljubljanski Mladiki in se leta 1930 vpisala na pravno fakulteto. Med redkimi dekleti, ki so se sploh odločile za tako zahteven študij in so bile zato neredko tarča posmeha, tudi svojih profesorjev, je končala z odliko. V zgodovino se je vpisala že leto dni po diplomi, leta 1936, ko je pri rosnih 25 letih postala prva policistka v Jugoslaviji, o čemer so poročali tudi številni tuji mediji. Zaposlena je bila na socialnem oddelku kriminalističnega oddelka in se je kot kriminalistka ukvarjala s področji prostitucije, zlorabe alkohola in otrok, ropi, izsiljevanji in pobegi od doma. »Sprva pri sodelavcih sicer ni bila najbolj priljubljena, toda z nepopustljivo avtoriteto si je kmalu prislužila sloves 'slovenske mame policije',« navaja Jasna Podreka. V tej službi je ostala skoraj desetletje do konca druge svetovne vojne, maja leta 1945 so jo tako kot večino policistov tistega časa zaprli, po vrnitvi iz zapora pa odpustili.
Med drugo svetovno vojno se je pridružila OF v policiji, ki jo je ustanovil kriminalist Branko Lovrečič, s katerim se je poročila kmalu po vojni. Imela sta tri otroke. Leta 1946 se je zaposlila kot tajnica na pravni fakulteti ter pet let pozneje in do upokojitve vodila tamkajšnjo knjižnico. Potem se je posvetila pisanju, za 90. rojstni dan pa so jo odlikovali kot policijsko pionirko.

Preberite še:

Komentarji: