V Močilniku na Vrhniki nov center s kavarno in restavracijo

Ob naravnem spomeniku, enem od izvirov Ljubljanice, nameravajo urediti pot ter postavili nov objekt. Reka in izvir znova središču in v stiku z obiskovalci.

Galerija

Večji del objekta s široko nadstrešnico je umaknjen ob severni rob parcele, ob rob gozda, s čimer poudarja kapelico sv. Antona Puščavnika. FOTO: Računalniški prikaz a2o2

Saša Bojc

31. 5. 2025 | 05:00

11:37

A+A-

Močilnik na Vrhniki, kjer se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika, je naravni spomenik. Že konec 19. stoletja je bila tu postavljena kapela sv. Antona Puščavnika, okoli leta 1905 je vrhniško olepševalno društvo naredilo poti in paviljon, kar so bili prvi napori, da bi to posebno naravno območje uredili, se je v preteklost ozrl Andraž Keršič iz biroja a2o2 arhitekti, kjer so začrtali prihodnost območja. Na njem načrtujejo ureditev krožne poti in nov izobraževalno-turistični objekt. Občina ga po letih dekadence in nato zaprtega gostišča želi ponovno vrniti domačinom.

Po drugi svetovni vojni so po načrtih arhitekta Borisa Kobeta postavili gostinski objekt iz zidanega podnožja, obloženega s kamni, ter z lesenim zgornjim delom, kjer je bil urejen prostor za zaključene družbe. FOTO: arhiv Cankarjeva knjižnica Vrhnika

V Močilnik vodi magistralna cesta skozi središče Vrhnike ali pešpot skozi naselje Mirke. Še pred prvo svetovno vojno je bilo to zelo spoštovano območje, saj je ob vstopu vanj pisalo, da je vožnja s kolesom tam prepovedana. Po drugi svetovni vojni so po načrtih arhitekta Borisa Kobeta postavili gostinski objekt iz zidanega podnožja, obloženega s kamni, ter z lesenim zgornjim delom, kjer je bil urejen prostor za zaključene družbe.

Prostor vrniti občanom

Sem so domačini ob koncu tedna hodili na kosilo in na sprostitev v naravo, tu so imeli poročna slavja in druga praznovanja, vse do izgradnje avtoceste so se na tej točki ob stari cesti proti morju mnogi ustavili na obedu v znani gostilni. Pogosto so sem prihajali na izlete šolarji, potem ko so si ogledali Cankarjevo hišo v središču Vrhnike.

Zvoni svet' Anton, le zvoni Franu Kotniku v spomin! Denarna sred- stva za leseno kapelo sv. Antona v Puščavi je prispeval veleposestnik Kotnik iz Verda; zgradili so jo leta 1893, dve leti po njegovi smrti. FOTO: domoznanska zbirka Cankarjeve knjižnice Vrhnika

Še pred desetletjem je območje slovelo po erotičnem velnesu, med letoma 2020 in 2022 pa je občina Vrhnika odkupila objekta, ki sta zadnja leta ostala zaprta. Še vedno sem zahajajo sprehajalci, večinoma domačini, vodenih skupin je manj kot včasih, četudi še prihajajo, povzema Marija Zakrajšek Martinjak, direktorica Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika.

Občina se je odločila, da bo prostor vrnila občanom, saj so, kot poudarja vrhniški župan Daniel Cukjati, izviri Ljubljanice naravni spomenik z naravno in tudi kulturno zgodovino od antike do današnjih dni, od Argonavtov do Cankarja ... Z ureditvijo objekta in okolice bi Močilnik znova postal ugleden simbol Vrhnike, je prepričan.

Novi objekt, ki bo ponovno vzpostavil gostinsko ponudbo s tradicionalnimi jedmi, bo deloval kot interpretacijski center za predstavitev lepot tega kraja, naravnega spomenika in širšega območja reke Ljubljanice. Hkrati bo deloval kot večnamenski prostor, mogoče ga bo najeti za zaključene družbe, izobraževanja in podobne dejavnosti.

Močilnik je sicer tudi del daljše vodene poti Po poti Cankarjeve mladosti, ki jo ponuja Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. Začetek gradnje pa je odvisen od morebitnih evropskih sredstev, so še pojasnili na občini.

Reka sedmerih imen

Kot navaja spletna stran Zavoda Ivana Cankarja, ima Ljubljanica med slovenskimi rekami posebno mesto. Napaja se iz številnih kraških ponikalnih voda v zaledju, zato ji pravijo tudi reka sedmerih imen. Njena pot je dolga in razburljiva. Večkrat ponikne in se spet prikaže na površju, a vedno pod drugim imenom.

Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler pri več izvirih na Vrhniki in v njeni okolici, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Njene izvire delimo na tri večje skupine: Močilnik, Retovje in Bistro. Poleg teh obstaja še večje število izvirov, studencev in pritokov.

V Močilniku, izraziti zatrepni dolini, se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Nedaleč od gostinskega lokala pod visokimi prepadnimi stenami (40 m), imenovanimi tudi Hudičeve skale, vre na dan Veliki Močilnik.

Izviri Ljubljanice so bili že leta 1944 na seznamu »domovinskih prirodnih spomenikov«, območje Močilnika je bilo leta 1976 zavedeno v inventarju najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. Leta 2004 je bil Močilnik, kot »skupina kraških izvirov Male Ljubljanice pri Vrhniki« označen za naravno vrednoto državnega pomena.

Z ustanovitvijo Krajinskega parka Ljubljansko barje štiri leta pozneje, ki je zajel tudi izvire Ljubljanice, je bila zatrepna izvirna dolina Male Ljubljanice z izviroma Veliki Močilnik in Mali Močilnik kategorizirana kot naravni spomenik. Reka Ljubljanica je bila kot izredno pomembno arheološko najdišče leta 2003 razglašena za kulturni spomenik.

Reka in izvir kot središče dogajanja

Arhitekte iz ljubljanskega biroja a2o2 Andraža Keršiča, Klaro Bohinc, Žigo Ravnikarja in Evo Senekovič, ki so bili s svojo rešitvijo najbolj prepričljivi na vabljenem natečaju, je na tem prostoru, ki ga opisujejo kot izjemnega, najbolj navduševala voda, a je danes bolj ali manj odrezan od stika z obiskovalci. Zato so interpretacijski center reke Ljubljanice zasnovali kot krožno pot s točkovnimi poudarki oziroma znamenitostmi, s čimer bodo precej degradirane prostore ponovno oživili.

Novi objekt s široko nadstrešnico so zasnovali kot lahkotno stavbo iz lesa, zaščitenega z ožganim zgornjim slojem, s čimer se navezuje oziroma asociira na koliščarsko kulturo. FOTO: Računalniški prikaz a2o2

»Ostanki stare žage, posebna kotanja pod impresivnim skalnim masivom, kjer izvira Ljubljanica, pa kapelica, most, ki ponuja pogled na cerkev svetega Pavla v daljavi ... Veliko je lepih prostorskih nastavkov, svoje čare kaže tudi voda različnih globin, odbleskov in barv, opaziti je zelo zanimivo rastje,« Keršič našteva izhodišča, po katerih so se ravnali.

Tudi novi objekt, ki ga bodo postavili na mestu zdajšnjih dveh in v približno enakih gabaritih, so orientirali proti vodi in s tem pridobili velik trg neposredno ob vodi, orientiran proti jugu. Z reorganizacijo prostora so reko in izvir znova postavili v središče dogajanja.

Hiša je zasnovana tako, da je lahko popolnoma odprta ali pa zaprta, je večnamenska; enkrat je lahko velik muzej, drugič prostor za posebne dogodke. FOTO: Računalniški prikaz a2o2

Pot obiskovalcev se bo začela prav na trgu ob vstopu v center, kjer bo na manjši razstavi prikazana zgodba o Ljubljanici in njenih izvirih, in nadaljevala mimo kapelice sv. Antona Puščavnika, ki so jo obnovili pred tremi leti, samski dekleta in fantje pa so nekoč verjeli, da bodo zagotovo prišli do svoje izvoljenke ali izvoljenca, če bodo v samoti pozvonili z zvončkom v njej.

Ob prvem izviru bo pot vodila mimo spominske plošče Ivanu Cankarju in k tretjemu izviru. Ob ostankih starega mlina so arhitekti predlagali še vzpostavitev razgledne ploščadi, s katere se pot spusti proti Jazonovemu pristanu, kjer naj bi se po legendi končala plovba grških junakov – Jazona in Argonavtov po Ljubljanici.

»Potrjuje« jo odtis Jazonove pesti v kamniti steni, kamor je besen udaril, ko je spoznal, da po vodi ne bo mogel nadaljevati poti. Njegova vojska je morala ladjo Argo, ki je do Vrhnike priplula s Črnega morja, razstaviti in jo po suhem prenesti do Jadranskega morja. Pot se bo sklenila s sprehodom mimo spomenika krasoslovcem in prečkanjem mostu, s katerega se odpirajo razgledi na Ljubljanico.

Iz črtice Ivana Cankarja

Na skali v zatrepu pri Velikem Močilniku je nameščena tabla z odlomkom iz črtice Ivana Cankarja, ki opisuje izvir:
V mrak in hlad zavit je hranil svoje stoletne skrivnosti na dnu globočin; nihče ni vprašal zanje, pa tudi sam jih ni ponujal nikomur. Izpod silnih sivih skal, temno molčečih, se je izvila zamolklozelena voda Močilnikova ter se ustavila ter razprostrla v kotanji, da si oddahne pod senco vrh, da si oddahne od dolge poti po čudapolnih kraljestvih podzemskih. Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprtemu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. Ko si do kraja odpočije in odsanja voda Močilnikova, stopi v ozko strugo ter se napoti polagoma proti ravnemu polju in svetlemu soncu.
Ivan Cankar, Brlinčkov Miha in Tičkov Grega, Književni jug, 1918, 175

Univerzalna dostopnost

Kobetovega objekta iz leta 1952 po besedah Andraža Keršiča zaradi neštetih prezidav in nerazpoznavnosti, vmes ga je poškodoval še požar, ni mogoče ohraniti. Zaradi drugačnih programskih izhodišč ga tudi ne bi bilo smiselno ohranjati. Novega so zasnovali kot lahkotno stavbo iz lesa, zaščitenega z ožganim zgornjim slojem, s čimer se navezuje oziroma asociira na koliščarsko kulturo.

Večji del objekta s široko nadstrešnico je umaknjen ob severni rob parcele, ob rob gozda, s čimer poudarja kapelico sv. Antona Puščavnika, zelo racionalna tlorisna zasnova bo omogočala dolge poglede izpod nove strehe, zaradi velikih premičnih zasteklitev pa se bo notranji prostor zlival z zunanjo ureditvijo.

Na tem območju je veliko lepih prostorskih nastavkov, svoje čare kaže tudi voda različnih globin, odbleskov in barv, opaziti je zelo zanimivo rastje, naštevajo arhitekti. FOTO: arhiv Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika

Orientirali so ga proti vodnemu tolmunu oziroma sotočju izvirov, gostinska terasa pa se bo z zeleno klančino in kaskadami spuščala proti vodi. »Pod nadstrešnico bodo tako v slabem vremenu kot v sončni pripeki lahko posedele tudi skupine. Šolski otroci se bodo usedli v to zunanjo predavalnico in ob vodi poslušali o tukajšnjih zanimivostih, kar je danes nemogoče, saj na izvir oziroma na vodno zrcalo lahko gledamo le z višine metra in pol,« še pojasnjuje sogovornik arhitekt.

Dodaja, da je hiša zasnovana tako, da je lahko popolnoma odprta ali pa zaprta, prilagodljiva je tudi v tem, da je večnamenska; enkrat je lahko velik muzej, predavalnica, kulturno-izobraževalni center, drugič prostor za posebne dogodke, praznovanja, občinski praznik, morda celo poroko.

Toda bolj kot hiša je pomembna krožna pot (hiša ji nudi potreben servis), poudarjajo arhitekti, vse nove ureditve so predvidene kot univerzalno dostopne, namenjene različnim generacijam obiskovalcev, tudi gibalno oviranim. »To bo prostor, urejen tako za vrtčevske kot upokojenske skupine pa tudi za posameznike, ki bodo sem prišli na sprehod s psom ali na družinsko kosilo.

To bo prostor, ki nagovarja lokalno skupnost in bo spet postal njihov kraj srečevanj in prostočasnih aktivnosti. Da se usedejo, popijejo skodelico vrhniške kave, kaj pojedo po dostopnih cenah ali najdejo kaj drugega zase,« je razmišljanja strnil Andraž Keršič.