Zvezdan Pirtošek: Srečno otroštvo pušča fizične sledi na možganih

Kaj nas loči od vseh drugih živih bitij? Kaj človeku omogoča, da gre na Luno in razmišlja o smislu obstoja? »Odgovor se skriva v naših možganih,« pravi nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ki »v ambulanti z dr. Orlom« razlaga, zakaj so možgani eno največjih čudes znanosti in filozofije.

Z možgani se ukvarja kot predstojnik katedre za nevrologijo v Ljubljani in predsednik društva Trepetlika, ki združuje bolnike s Parkinsonovo boleznijo. Ime društva izhaja iz drevesa, katerega listi se tresejo brez vetra – simbol za tresenje v mirovanju, značilno za to bolezen.

Vloga možganov skozi zgodovino je dolgo ostala nerazjasnjena – stari Egipčani so jih ob mumificiranju celo odstranjevali kot nepomembne. Šele Grki, predvsem Hipokrat, so jih začeli razumevati kot sedež duševnosti. Pravi znanstveni preboj pa se je zgodil šele v 20. stoletju z opisom Alzheimerjeve bolezni leta 1905.

Presenetljivo je, da velikost ni ključna: »Ne izstopamo ne po teži ne po nagubanosti. Izstopamo po tem, da imamo okoli 87 milijard živčnih celic – vsaka pa ima do 10.000 povezav,« razlaga Pirtošek. Ključ je v hitrem razvoju sprednjega dela možganov, ki omogoča etični jaz in abstraktno mišljenje.

Možgani pa niso statični. »Slika dveh štiriletnih otrok – eden ljubljen, drug zanemarjen – pokaže ogromne razlike v strukturi možganov,« poudarja. In primer Einsteina? Po smrti so mu analizirali možgane in ugotovili močno razvite dele za prostor – logično, bil je fizik – in gibanje – bil je tudi violinist.

Digitalna doba prinaša nove izzive. »Struktura možganov se ne spremeni bistveno, funkcionalna arhitektura pa se. Današnji najstniki informacije obdelujejo drugače,« pravi.

Ključ do človekove posebnosti je v hitrem razvoju določenega dela možganov: »Zelo hitro se razvija sprednji del možganov – to je del, ki abstraktno razmišlja, sklepa, ustvarja etični jaz. Ta del se je razvil hitreje kot pri naših prednikih, tudi hitreje kot pri neandertalcu,« pojasni profesor.

»Znanost kaže, da bi s spremembo življenjskega sloga lahko zmanjšali pojavnost demence za 40 odstotkov.« FOTO Marko Feist

Kljub tej napredni funkciji pa se možgani – paradoksalno – v zadnjih nekaj deset tisoč letih manjšajo. »Izgubili smo za teniško žogico možganskega tkiva,« pravi Pirtošek. Pesimisti to vidijo kot znak degeneracije vrste, optimisti pa kot prehod v večjo učinkovitost: »Morda je to primer vlade, ki ima manj ministrstev, a deluje bolj učinkovito.«

Zaradi poškodb (npr. kap) imajo možgani omejeno sposobnost obnove. A obstajata nevrogeneza (nastajanje novih celic) in nevroplastičnost – sposobnost vzpostavljanja novih povezav. »Vsaka nova informacija lahko sproži rast novega izrastka, ki se poveže z drugim,« pojasnjuje.

Kaj pa staranje? Možgani se naravno starajo, a bolezni, kot je Alzheimerjeva, povzročajo patološke spremembe. Zdravila obstajajo, a jih pogosto ukinemo prezgodaj.

Pomembno je preprečevanje: »Znanstveni dokazi kažejo, da bi lahko s spremembo življenjskega sloga zmanjšali pojavnost demence za 40 odstotkov.«