Umetnost biti tiho

Le nekaj dni po prevzemu oblasti oktobra leta 1917 so boljševiki izdali tako imenovan dekret o miru.

Med številnimi točkami je bilo tudi določilo o takojšnji odpravi tajne diplomacije, ki se je glasilo takole: vlada ukinja tajno diplomacijo in izraža svojo trdno odločenost, da bo v prihodnje vsa pogajanja vodila popolnoma odprto in pred očmi vsega ljudstva.

akoj bo začela z objavo vseh tajnih pogodb, ki jih je vlada veleposestnikov in kapitalistov ratificirala ali sklenila med marcem in 7. novembrom leta 1917. Vse določbe teh tajnih pogodb, katerih cilj je bil pridobivanje koristi in privilegijev za ruske veleposestnike in kapitaliste – kar je veljalo v večini primerov – ter ohranjanje ali širjenje aneksij vlada razglaša za popolnoma in takoj razveljavljene.

No, tovrstne vehementne napovedi niso dolgo zdržale. Ne samo da se je Sovjetska zveza zelo hitro vrnila k tajni diplomaciji, njena diplomacija – če jo sploh lahko tako imenujemo – je postala sinonim za ultimativno zavajanje in sprenevedanje, po sedanji terminologiji bi jih namesto s precej prozaičnimi, čeprav povsem ustreznimi besedami debele laži lahko označili z izrazom alternativna dejstva.

Seveda tudi v drugih državah ni bilo veliko drugače: ne nazadnje bi diplomacijo lahko označili kot najbolj eksemplaričen primer reka kitajskega filozofa in lingvista Lin Yutanga, da družba lahko obstaja zgolj na podlagi dovolj sofisticiranih laži, ko nihče ne pove tega, kar v resnici misli. Seveda pa je med sofisticiranimi in debelimi lažni vendarle določena razlika.

Kakorkoli že, novi moment pri domnevnem odpravljanju ali vsaj reduciranju tajne diplomacije naj bi menda nastopil z vzponom novih tehnologij, digitalne komunikacije ter družbenih omrežij.

David Faris, profesor političnih ved na univerzi Roosevelt v Chicagu, je na podlagi razvoja teh orodij pred desetletjem precej samozavestno napovedal, da se poslavljamo od obdobja skrivnosti (Age of Secrecy) in prehajamo v obdobje delitev (Age of Sharing). Pritegnili so mu še številni drugi takšni in drugačni strokovnjaki, ki so bili prepričani, da bo v diplomaciji kmalu odločilno vlogo igrala tako imenovana mehka moč, ki bo spet preferirala javno diplomacijo.

Sliši se lepo, vendar razvoj dogodkov tega ni potrdil. Le borba za interpretacijo se je še dodatno razvnela in se v veliki meri preselila na splet, ki je bolj polje dodatnih manipulacij kot omembe vrednih javnih političnih debat. Ko smo tako že skoraj obupali, da bomo kdaj dočakali spremembo, pa se je zgodil nenaden preobrat.

Na politično sceno so prišli ljudje, ki se požvižgajo tako na sofisticirane kot debele laži in so začeli neženirano povsem odkrito predstavljati svoje namere. Brez praznega leporečenja predstavljajo svoje domislice in načrte, pa najsi so bili še tako drzni, da ne rečemo fantastični, za lase privlečeni, nesmiselni in neizvedljivi. Kar ni uspelo z revolucionarnimi prevrati, obljubami o drugačni, pošteni in hipertransparentni politiki in dominaciji menda vsemogočnih družbenih omrežij, je uspelo – blebetačem.

Seveda je tu nedvomno treba vodilno vlogo pri lansiranju in utrjevanju tega novega političnega trenda pripisati ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Njegovi nasprotniki ga lahko zmerjajo s takšnimi ali drugačnimi ideološkimi etiketiranji in žaljivkami, vendar je njegov največji hendikep pravzaprav neznosna prazna klepetavost. Verjetno še ni bilo politika, ki bi dnevno napovedoval najrazličnejše tektonske premike in kolosalne ukrepe, si že naslednji dan premislil in samega sebe demantiral ter spet naslednji dan napovedal še nekaj neznansko bolj kolosalnega.

Med politiki je tovrsten trend praznega besedičenja, ki temelji na prepričanju, da je najbolje nekaj ziniti, še preden si zadevo vsaj nekoliko premislil, kaj hitro postal popularen. Tudi pri nas, celo na najvišjih funkcijah, kot je predsednik vlade in predsednica državnega zbora, smo priča povsem nepremišljenemu gromoglasnemu izrekanju hipnih domislic v slogu referenduma o izstopu iz zveze Nato ali pa filipik, kdo je in kdo ni dovolj možat ali plečat.

Pri nas ne manjka rusofilov, verjetno bodo ti zatrjevali, da njihov idol Vladimir Putin ne čenča po nepotrebnem, kar deloma drži, saj nadaljuje sovjetsko tradicijo debelih laži; vendar ima ob sebi Dmitrija Medvedjeva, s katerim se je kar nekaj časa šel zabavno igro, kdo bo v tem mandatu predsednik države in kdo predsednik vlade, zdaj pa ta nastopa s slaboumnim gromovništvom o vrstnem redu nuklearnega izbrisa evropskih prestolnic.

Še nedavno si vse te abotne retorike ne bi znali niti predstavljati, če bi si jo kateri od politikov po naključju privoščil, bi to pomenilo nepreklicen konec njegove politične kariere. Danes se zdi skoraj nekaj povsem običajnega, zgolj bizarna, za koga občasno celo zabavna zanimivost. Seveda obstaja tudi kar nekaj izjem, recimo Kitajska, tam očitno še kako upoštevajo nasvete njihovega rojaka Lin Yutanga, da nihče ne pove tega, kar v resnici misli, v primeru kitajskega predsednika Xi Jinpinga pa bi lahko rekli, da sploh ničesar ne pove.

Če bi bil na njegovem mestu Trump ali kateri njemu podoben gostobesednež, bi nedvomno že neštetokrat slišali napovedi o zavzetju Tajvana, ki bo gotovo padel v 24 urah, če pa bi se to po kakšnem naključju izjalovilo, bi tej otoški državici zagrozil z astronomskimi carinami.

Jasno je, da svet brez določene stopnje sprenevedanja in zavajanja ne more funkcionirati. Brezkompromisna odkritosrčnost in iskrenost bi sicer nedvomno povečala zaupanje, saj v ozadju ne bi bilo treba iskati prevar, skritih pomenov in potencialnih manipulacij, vendar bi se nedvomno množile zamere in stopnjevala konfliktnost, vprašljiv bi postal status zasebnosti. In vprašljiva bi bila tudi intenca takšne komunikacije ali kot je zapisal William Blake v svoji zbirki Spevi nedolžnosti: resnica, izrečena s slabimi nameni ali z zlobo, prekaša vse laži, ki si jih lahko izmislimo.

Vendar danes seveda ni problem zgolj tehtanje, kdaj povedati resnico ali kdaj misel zaviti v nekoliko enigmatično formo, temveč je problem povsem neodgovorno klepetanje. Tisti, ki so z vzponom novih komunikacij in družbenih omrežij pričakovali kvalitativni preskok ter nekakšno podružabljanje politike in neposredno participacijo državljanov pri odločitvah, so se seveda ušteli, vse, kar smo dobili, je brezmejni vesoljni čvek.

Obstaja kakšna rešitev? Morda v tem, da v prihodnje ne volimo ljudi, ki imajo zelo namazan jezik, temveč takšne, ki znajo, ko je treba, biti tiho.