Ali slišimo tudi romski glas?

Kriza je spet odkrila številne ovire, s katerimi se spopadajo Romi. Veliko skupnosti po regiji nima dostopa do vode, nima računalnikov in spleta.
Fotografija: FOTO:: Marko Feist/Slovenske novice
Odpri galerijo
FOTO:: Marko Feist/Slovenske novice

Pred izbruhom virusa sars-cov-2, sicer znanega kot koronavirus, so se vodilne politične osebnosti iz Albanije, Severne Makedonije in Srbije uradno dogovorile za nadaljevanje regijskega sodelovanja pri oblikovanju tako imenovanega mini schengenskega območja.

Ta sporazum, po katerem bi se vzpostavila brezmejna in brezcarinska območja, podobna enotnemu trgu EU, je bil predstavljen kot sredstvo za izboljšanje življenja in gospodarstva treh držav pred njihovim pristopom k evropskemu bloku. Obljublja poenotenje družbe v regiji in ljudem teh treh držav omogoča nove svoboščine in priložnosti za razvoj.

Pozornost je vzbudil tudi v Bruslju in nekatere ključne nasprotnike širitve, kot je francoski predsednik Emmanuel Macron, pripravil do obravnavanja in ponovne oživitve možnosti širšega evropskega projekta. To gibanje bi doseglo vrhunec ta mesec na zdaj že preloženem zasedanju evropskega sveta, kar se še vedno lahko zgodi, če se bodo ta teden pogovori po videopovezavah nadaljevali.

Za manjšinsko skupino Romov, ki predstavlja okoli 4,2 odstotka prebivalstva Zahodnega Balkana in devet odstotkov prebivalstva Albanije, Makedonije in Srbije, bi bil razvoj obeh scenarijev koristen glede na njihov trenutni položaj – in v nekaterih primerih tudi stisko, s katero se spopadajo v večjem delu regije.

Lani je svet ZN za človekove pravice ugotovil, da je več kot 4700 Romov izpostavljenih tveganju brezdržavljanskosti na Balkanu zaradi pomanjkljive dokumentacije, ki je posledica razpada Jugoslavije, ter da imajo omejen dostop do socialnih in javnih storitev in državljanskih pravic.

Pomembno mednarodno poročilo za leto 2018 je nazorno pokazalo tudi velike razlike glede njihovih možnostih že od mladih let: stopnja vpisa v osnovnošolsko izobraževanje med marginaliziranimi romskimi otroki v Albaniji močno zaostaja v primerjavi z njihovimi neromskimi sosedi, obvezno osnovnošolsko izobrazbo pa je končala manj kot polovica marginaliziranih Romov po Balkanu, starih od 18 do 21 let. Prav tako je bilo ugotovljeno, da približno polovica Romov živi v podstandardnih stanovanjskih prostorih, brez dostopa do vodovodne vode in notranjih stranišč, dostop do zdravstvenega zavarovanja pa ima v Albaniji le tretjina Romov (27 odstotkov).

Razmere v Severni Makedoniji so spodbudnejše, ker Romi lahko sodelujejo v političnem in javnem življenju, vendar je do popolne enakosti še dolga pot. Samo ena tretjina Romov konča srednješolsko izobraževanje in trije odstotki univerzitetno izobraževanje, medtem ko je stopnja zaposlenosti v državi le 22-odstotna in večinoma osredotočena na nizko kvalificirane poklice in delovno intenzivne industrije.

Z regionalno pobudo – in obnovitvijo pristopnih pogovorov – se je mogoče lotiti večine neenakosti in ovir, s katerimi se Romi spopadajo na Zahodnem Balkanu, ter jim omogočiti napredovanje njihovega statusa iz neuradnega gospodarstva, ki ne zagotavlja nobenih pravnih varovalnih ali zaščitnih ukrepov, v platformo, s katero lahko neposredno pripomorejo državi pod enakimi pogoji kot drugo prebivalstvo. Romi ne morejo potovati in opravljati začasnega dela tako, kot to lahko počnejo Neromi, institucije pa ne podpirajo povpraševanja delodajalcev po njihovih sposobnostih.

Mini schengensko območje bi lahko odpravilo nekatere od teh ovir in prav tako nagovorilo Rome drugje po Evropi, ki so morda zaskrbljeni zaradi vrnitve na območje, kjer je njihovo prebivalstvo prikrajšano za socialne določbe in osnovne pravice.

Vzpostavitev novega modela Zahodnega Balkana s potrebnimi sporazumi in politično registracijo bi pripomogla k reševanju tega vprašanja ter romskemu prebivalstvu omogočila glas in priložnost za sodelovanje v družbi.

Zdaj potekajo pogajanja o »zelenem prehodu«, ki bi omogočil nemoten regijski prevoz medicinske in zaščitne opreme, potrebne za odziv na pandemijo koronavirusa.

Prav tako je jasno gospodarsko stanje. V nasprotju z drugimi prebivalci na Balkanu so Romi sorazmerno mladi po starosti. V Albaniji, na primer, koeficient starostne odvisnosti mladih – število mladih v povezavi s številom oseb v delovno aktivni starosti – znaša 59 odstotkov med Romi, v Severni Makedoniji pa 56 odstotkov v primerjavi s 44 odstotki za neromsko prebivalstvo.

Romi že dolgo izkazujejo pripravljenost in zavzetost za delo, kjer je to mogoče, saj je kar šest odstotkov romskega prebivalstva samozaposlenega v primerjavi z 2,5 odstotka neromskega prebivalstva. To je že velik dosežek glede na njihov slabši status v družbi, njihovo nezmožnost dostopa do usposabljanja in njihovo koncentracijo v delno zakonitih naseljih, ki ne omogočajo nobenih jamstev za posojila.

Odprava teh zgodovinskih ovir pri njihovem vključevanju v družbo in na delovno mesto, bi bila zelo koristna za vse. To je zdaj še pomembneje zaradi resnega gospodarskega upada v regiji, ki ga trenutno povzroča pandemija, in potrebe v industriji, da nadaljuje proizvodnjo, takoj ko bo to mogoče varno storiti.

Kriza je spet pokazala na številne ovire, ki pomenijo težave za Rome. Veliko skupnosti po regiji nima dostopa do vode, polovica Romov doma nima računalnikov ali spleta, kar romskim otrokom omejuje možnosti za sodelovanje v izobraževalnih dejavnostih, ki so zdaj organizirane na daljavo, prepoved javnih zbiranj prav tako negativno vpliva na gospodarsko dejavnost Romov, saj se pogosto preživljajo s prodajo na tržnicah.

Glasovi Romov morajo biti slišani, tako v tem kriznem obdobju kot tudi po njem. To je nekaj, kar morajo politiki v Albaniji, Severni Makedoniji in Srbiji še posebej upoštevati, medtem ko ne samo poskušajo zaščititi svoja gospodarstva v času krize zaradi širjenja koronavirusa, ampak tudi nadaljujejo načrtovanje novega in potencialno zanimivega gospodarskega območja za regijo.

***
Neda Korunovska vodja zagovorništva programa »Romske pobude« Fundacije za odprto družbo v Berlinu