Barja, manj znani biseri narave
Barja imajo svoj mednarodni dan v letu, zadnjo nedeljo julija. Malokdo ve zanj, praviloma ga tudi mediji prezrejo. Neupravičeno.
Barja so mokriščni ekosistemi, kjer se dopolnjujejo in sobivajo vodni in kopni habitati, ki bogatijo vrstno pestrost območja. Pogosti izrazi za barja so tudi morost, blato, brje.
Nastanek barij je povezan z življenjem jezer, posebno plitvih, ki se v obrežnem delu polnijo z usedlinami. Te prerašča rastlinje, predvsem vodno, ki vse bolj prodira proti sredini jezerske školjke. Začno se zaraščati šotni mahovi (Sphagnum spp.), najbolj prepoznavna barjanska vrsta in pomemben vir za nastanek šote. Zaradi vode so poleg šotnih mahov značilne različne vodoljubne rastline, med njimi številne vrste šašev (Carex spp.), podobnih travam, ostričevk (Cyperaceae), vresovk (Ericaceae) in ločkov (Juncus spp.).
Med zanimivejšimi rastlinami so mesojede, ki pomanjkanje hranil v vodi pridobijo z »lovom« manjših žuželk. Taki sta okroglolistna rosika (Dosera rotundifolia) in mastnica (Pingvicula alpina). Rosika ima na listih žleze, ki izločijo encime in razgradijo ujeti plen. Rastlina pridobi nujno potrebna hranila, predvsem dušikove in fosforjeve spojine. Vresnice imajo drugačno strategijo, saj sodelujejo z glivami, in mikorizni proces jim zagotavlja potrebne minerale.
Ob robovih barjanskega ekosistema se zarastejo vrbe, jelše, v višje ležečih območjih rušje in smreka. Odmrle rastline se zaradi pomanjkanja kisika ne razgradijo in ne kompostirajo oziroma mineralizirajo. Plasti rastlinskih ostankov se z leti povečujejo, šota se debeli, šotni mah pa raste naprej. Šota skriva številne fosile, na Danskem tudi nekaj sto mumificiranih trupel.
Glede na tip vodnega okolja, kislost, vsebnost hranilnih snovi in življenjskih združb barja delimo v več tipov, najpogosteje na tri: visoka barja, nizka barja in prehodna barja.
Visoka barja se polnijo le s padavinsko vodo, zato so kisla, z malo hranilnimi snovmi in ranljivo živalsko in rastlinsko združbo. Pri nas so značilna na Jelovici, Pokljuki, Pohorju. Visoko barje Šijec na Pokljuki se je razvilo v zamočvirjeni dolini ledeniških odtokov, kjer so po zadnji würmski poledenitvi (pred približno 10.000 leti) ugodne razmere našli šotni mahovi, ko so majhna ledeniška jezerca zapolnili rastlinski in drugi organski ostanki.
Vodno okolje je s stoletji postajalo vse bolj kislo, šotni mahovi so rastli na površju, spodaj so ogleneli in nastajala je šota. Z rastjo mahov se barje ves čas dviga, kotanja s šotnimi mahovi je ločena od podzemnih in površinskih voda z neprepustno podlago. Stika s podzemno vodo zato ni, hranil je malo, prinašajo jih le padavine. V zadnjih desetletjih pa raziskovalci ugotavljamo, da nevarnost za barja prihaja tudi z neba. Atmosfera je vse bolj onesnažena, vsebnost dušikovih in fosforjevih snovi, da o drugih trdnih delcih sploh ne govorim, je vsako leto večja.
Ne gre za vplive podnebnih sprememb, ampak preprosto za spremenjen način življenja, za industrijske, prometne in urbane izpuste. Vse to vpliva na barjanske vrste, ki so tisočletja živele v pomanjkanju hranil in so se temu prilagodile. Lahko bi dejal, da preveč dobrega, torej preveč hranil, tudi za rastline ni dobro. Podobno usodo doživljata tudi Veliko Blejsko barje in šotno barje na planini Goreljek na Pokljuki.
Na Jelovici je med najbolj raziskanimi visokimi barji Blato s šestmetrsko debelo plastjo šote, ki jo zarašča ruševje in obrašča smrekov gozd. Danes ima status naravnega rezervata, a smo prepozno prepoznali njegov pomen v biodiverzitetnem smislu. Naj izpostavim le dve vrsti kačjih pastirjev, šotno devo (Aeshna cereulea), ki živi v Sloveniji le v tem ranljivem okolju, in kritično ogroženega barjanskega škratca (Coenagrion hastulatum), ki pa v zadnjih desetletjih ni bil več najden in je v tem barju izumrl. Status naravnega rezervata tej vrsti na žalost ni pomagal preživeti. Morda se bo našel kdo, ki bo pikro pripomnil: Pa kaj, ali je to za nas sploh pomembno? Na tovrstne, pogosto slišane opazke, je vsak odgovor zaman.
Na Pohorju se na barjanskih površinah ohranijo manjša jezerca, najbolj znana so Lovrenška, ki so kisla, imajo značilno rastlinsko in živalsko združbo in so zelo občutljiva. Tudi v tem okolju najdemo posledice človekovega neznanja, nekritičen obiskovalec je namreč pred desetletjem v jezerca zanesel invazivni lokvanj.
Tako kot vsi ekosistemi na Zemlji imajo tudi visoka barja svojo življenjsko dobo, ne glede na neposredne vplive človeka. Barja na Pohorju se zaraščajo z lesno vegetacijo, pod njo pa je dominantna modra stožka (Molinia caerulea) iz družine trav, kot na primer na barju pod Klopnim vrhom. Velik vpliv ima tudi gospodarjenje z gozdom, predvsem uporaba težke mehanizacije.
Nizka barja so verjetno prav zaradi Ljubljanskega barja bolj znana. Tovrstna barja preskrbuje pobočna voda z majhnim pretokom. Visoka je raven podzemne vode, ta določa vodostaj med letom. Rastline imajo stik s podzemno vodo, pH je odvisen od ionske sestave. Šotne plasti so iz trav (Poaceae), šašev (Carex spp.) in različnih lesnatih rastlin ter so pomembna skladišča ogljika. Praviloma so kisla, lahko pa tudi bazična. Čez Ljubljansko barje tečejo tudi potoki in reke.
Ljubljansko barje je eno najbolj spremenjenih, desetletja so ga osuševali, spreminjali v kmetijske površine in ga urbanizirali. Občutljivo okolje je tudi zdaj predmet številnih razprav in predvsem pritiskov nestrokovne javnosti, različnih civilnih iniciativ, tako imenovanih vplivnežev, ki z na videz dobrimi nameni varovanja vrst degradirajo stroko in okolje. Invazivne vrste, ki so resna grožnja avtohtonim, neupravičeno postanejo karizmatične vrste, ki jih je treba v imenu varuhov narave ščititi pred lovci in raziskovalci, ki na njih gradijo kariere in znanost.
Tudi zaradi tovrstnih akcij barja izgubljajo veliko vrstno pestrost, izginjajo pred našimi očmi, z njimi vred pa številne rastlinske in živalske vrste. Mikroorganizmov v njih pa nikoli zares nismo niti raziskali. Tolikokrat omenjene podnebne spremembe postanejo manj pomembne za izginjanje barij in značilnega barjanskega življenja. So pogosto pesek v oči, da pravih vzrokov ne bi prepoznali.
Nizka barja so lahko tudi bazična. Največje bazično nizko barje pri nas je na območju Cerkniškega jezera v Dujcah. Namaka jih voda, bogata z raztopljenim apnencem, a hkrati zelo revna s hranili.
Prehodna barja so v Sloveniji med najranljivejšimi habitati. Za številne ljudi, predvsem pa lokalne politike, so prepoznani kot manj vredni in neuporabni mokriščni habitati, ki jih je treba osušiti in jim spremeniti namembnost. Tak primer je prehodno barje pri Lukovici. Ta barja so odvisna od podzemne vode in padavin, imajo malo hranil in mineralov, reakcija je kisla. V nekaterih primerih so na uničenih prehodnih barjih vzpostavili nadomestne habitate. Vsak osnovno izobražen ekolog ve, da to ni mogoče in je le odpustek za uničeno okolje.
Sklepne misli
Razmišljanja o barjih sem zapisal tudi zato, da bi pripomogel k ozaveščanju in izobraževanju širše javnosti, saj le s širjenjem znanja preprečujemo prepogosto nevedne okoljske aktiviste, ki radi povozijo vsako strokovno in znanstveno argumentacijo, čemur smo bili priča v zadnjem tednu v zvezi z barjem in tujerodno vrsto na njem. Ni prišla sama, prinesel jo je človek, in dejstvo je, da v krhek mokriščni ekosistem ne sodi.
Politično odločanje brez raziskovalcev pa je največje onesnaževanje in obremenjevanje ne le okolja, ampak tudi narave. Seveda je treba najprej ločiti med okoljem in naravo in spoznati osnove ekologije kot ene od bioloških ved. Zato sem prepričan, da smo se raziskovalci dolžni javno oglasiti, ko se pojavi nevarnost, in spodbujati strokovne in na raziskavah temelječe politične odločitve in ukrepe varovanja, upravljanja in gospodarjenja z okoljem, tudi barij.
Strokovna javnost, univerze in inštituti naj o primerih barij in življenju v njih jasno izrazijo svoje mnenje, sicer bodo modni trendi vplivnežev, ki ne koristijo ne naravnim zakonitostim ne grajenemu okolju in nam ljudem, vplivali na nestrokovne odločitve politik in morda celo nehote uničevali občutljive habitate. Nevarnost manipulacij je toliko večja, če so neozaveščeni borci in samooklicani varuhi narave del političnega establišmenta in influencerske moči širjenja neznanja.
***
Prof. dr. Mihael J. Toman, Biotehniška fakulteta UL, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
