Množično grobišče z ostanki skoraj 800 malčkov: Izkop se začne v ponedeljek

Ko je amaterska zgodovinarka Catherine Corliss začela raziskovati zgodovino doma za matere in otroke v irskem mestu Tuam, si ni mogla predstavljati, da bo razkrila eno najtemačnejših poglavij irske preteklosti. Leta 2014 so njene ugotovitve – množično grobišče z ostanki skoraj 800 otrok – pretresle državo in odprle razpravo o dolgo prikrivanem trpljenju najranljivejših, piše BBC.

Corlissova je dom raziskovala sprva iz osebnih razlogov, saj jo je zanimala lastna družinska preteklost. Hitro pa so jo poti vodile dlje – v arhive, v matične knjige, na pogovore z nekdanjimi prebivalci mesta. V Tuamu je med letoma 1925 in 1961 deloval dom za "padle" matere – ženske, ki so zanosile izven zakona. Dom je vodila redovna skupnost Bon Secours Sisters, a v resnici je šlo za institucijo, ki je utelešala sramoten odnos družbe do neporočenih mater in njihovih otrok.

Ko je Corlissova začela postavljati vprašanja, so bili odgovori redki. Mnogi domačini so ji zaprli vrata ali molčali. Nato je nekdo vendarle spregovoril – skrbnik nekdanjega pokopališča ji je pokazal območje ob otroškem igrišču, kjer naj bi dva fanta v sedemdesetih letih odkrila otroške kosti. Lokacija je bila zabeležena kot nekdanji kanalizacijski rezervoar.

Višja forenzična svetovalka Niamh McCullagh prikazuje zemljevid načrtovanih izkopavanj na pokopališču v Tuamu, kjer so na območju nekdanjega doma za matere in otroke, ki ga je vodila katoliška cerkvena ustanova Bon Secours, odkrili posmrtne ostanke 796 otrok. FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters

S pomočjo starih kart in zemljevidov je ugotovila, da je bil rezervoar opuščen že leta 1937. A zakaj bi kosti otrok ležale prav tam?

796 pozabljenih otrok

Nato je Catherine uspelo pridobiti sezname umrlih otrok iz doma. V arhivu je našla podatke o kar 796 otrocih, ki so umrli med bivanjem v ustanovi – a zanje ni bilo nobenih znakov uradnega pokopa. Nobenih nagrobnikov, nobenih vpisov v krajevnih pokopaliških knjigah.

Njena odkritja so sprva naletela na odpor. Kritiki so jo obtoževali senzacionalizma. A Catherine ni odnehala. Vedela je, da govori v imenu tistih, ki niso imeli priložnosti spregovoriti – v imenu otrok, ki so umrli v zanemarjanju, tišini in sramoti.

Več kot desetletje potem, ko je lokalna zgodovinarka Catherine Corless odkrila neoznačeno množično grobišče otrok pri nekdanjem domu za matere in otroke na zahodu Irske, se delavci pripravljajo na obsežna izkopavanja, ki se bodo začela prihodnji teden. FOTO: Paul Faith/Afp

Šele leta 2017 je irska vlada uradno potrdila grozljivo resnico: na območju nekdanjega doma v Tuamu so našli »znatne količine človeških ostankov«. DNK-analize so potrdile, da gre za ostanke otrok, starih od nekaj tednov do treh let. Grobišče je bilo neoznačeno, ostanki pa so bili pokopani neprimerno – v nekdanjih kanalizacijskih komorah, brez sledu dostojanstva.

Življenje v domu: »Spali smo v vrstah, brez odej«

Preživeli iz doma v Tuamu so sčasoma začeli spregovoriti. Eden prvih je bil PJ Haverty, ki se spominja otroštva, polnega sramotenja in izključenosti. »Vedeli so, od kod prihajamo,« pravi. »Drugi otroci v šoli so nas zaničevali. Nismo imeli oblačil, nismo imeli ničesar. Spali smo v vrstah, brez odej.«

Mnogi otroci iz doma so bili proti volji mater dani v posvojitev – pogosto v tujino, brez njihove vednosti. Tiste, ki niso imeli te “sreče”, je čakala podhranjenost, bolezen in pogosto smrt.

Po potrditvi obstoja grobišča se je leta 2017 začela dolgotrajna forenzična preiskava. Delo je vodil Daniel MacSweeney, ki je opozoril na težavnost naloge: »Dojenčkove kosti so izjemno krhke. Vsaka stegnenica je dolga le kot odrasel prst.« Kljub temu so s pomočjo sodobne znanosti uspeli določiti starosti žrtev in zbirati podatke, ki bi morda nekoč lahko vodili do identifikacije.

Spominsko obeležje z otroškimi nogavičkami v okvirju je postavljeno na pokopališču v Tuamu. FOTO: Clodagh Kilcoyne/Reuters

Preiskava ni bila le znanstvena naloga, temveč tudi globoko čustveno dejanje. Za mnoge je pomenila prvi stik z izgubljenimi družinskimi člani. Anna Corrigan, katere mati je v domu rodila dvojčka, je našla smrtni list za enega – za drugega pa ni nikoli izvedela, kaj se je z njim zgodilo.

Zdaj so irski preiskovalci premaknili svoje bagre na neopazen travnik poleg otroškega igrišča v stanovanjskem naselju v mestu.  Tja, kjer so v sedemdesetih že našli nekaj kosti. Izkopavanja, ki naj bi trajala dve leti, se bodo začela v ponedeljek.

Odkritje grobišča je simbol sistemske stigmatizacije žensk in otrok, ki je bila desetletja podprta z državnimi institucijami in Katoliško cerkvijo. Za mnoge Irce – in Evropejce – je bilo razkritje šok. Zaradi nje so se začele tudi preiskave drugih podobnih ustanov na Irskem. Po ocenah so v domovih za matere in otroke umrli tisoči otrok, mnogi brez sledu o njihovem obstoju.

»To ni zgodba o preteklosti. To je zgodba o tem, kaj se zgodi, ko dovolimo, da sram in molk postaneta močnejša od sočutja in resnice,« je dejala Corlissova ob razglasitvi vladne preiskave.