Čezatlantsko zavezništvo v zatonu

Točka, ki povzroča največji prepad med ZDA in Evropo, je Kitajska.
Fotografija: Evropski voditelji so veseli, da je v Beli hiši spet bolj tradicionalen predsednik. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters
Odpri galerijo
Evropski voditelji so veseli, da je v Beli hiši spet bolj tradicionalen predsednik. FOTO: Kevin Lamarque/Reuters

Donald Trump je spremenil Ameriko – ne toliko, kot so želeli njegovi podporniki, vendar bolj, kot so upali njegovi kritiki. Toda ZDA niso edina država, ki se je spremenila v zadnjih štirih letih. Medtem ko si sedanji predsednik Joe Biden težko prizadeva pomiriti zaveznike, da so se »vrnile« tiste ZDA, ki se jih spomnijo, se druge države še naprej spreminjajo. Zato se je nemogoče vrniti v prejšnje stanje. To velja predvsem za čezatlantske odnose – nekdanje edinstveno razmerje med ZDA in Evropo se ne bo povrnilo, niti z Bidnom v ovalni pisarni. A vsega tega ni mogoče pripisati Trumpu.

Ian Bremmer FOTO: Press Release
Ian Bremmer FOTO: Press Release
Prvi vzrok, zakaj odnosi med ZDA in EU ne bodo enaki kot prej, sega v čase pred Trumpovim vzponom na oblast – glasovanje o brexitu. Združeno kraljestvo je bilo v zvezi z Evropo desetletja prvi pristan za ZDA. London, ki se je včasih postavil na nasprotno stran prevladujočih struj v EU, je bil zanesljiv in učinkovit zagovornik ZDA znotraj Unije. ZDA morajo zdaj vlagati še več časa in energije v odnose s politiki in ustanovami v EU, pri tem pa paziti, da ni videti, kot da so Združeno kraljestvo na hitro odslovile. Angloameriške povezave na področju obrambe in obveščevalnih dejavnosti so še vedno dovolj koristne, da si zaslužijo posebno pozornost Washingtona. Konec koncev je ameriškemu stališču o geopolitičnih vprašanjih, na primer o Rusiji in Kitajski (več o tem v nadaljevanju), najbolj podobno prav stališče Združenega kraljestva. Po drugi strani se Bidnova administracija strinja z oceno EU (in Irske) o izzivih, ki so se zaradi brexita spet pojavili na Severnem Irskem. Zaradi brexita bo usmerjanje odnosov z Združenim kraljestvom in EU za Belo hišo precej večji izziv, predvsem ker si bosta Združeno kraljestvo in EU še nekaj časa v laseh.

Druga ločnica med ZDA in Evropo so širše vrednote, ki so temelj političnih odločitev. V času Trumpa so se ameriški politiki zavedeli, da se morajo na področju gospodarskih vprašanj dejavneje posvetiti zadevam doma. Za demokrate to pomeni večjo pomoč ameriškim delavcem in več državnih subvencij gospodarstvu. To je morda res slišati bolj domače v Evropi, vendar bo Bruselj vseeno branil enotni trg pred vsem, kar vidi kot nepošteno konkurenčno prednost. Če k temu prištejemo še poseben pristop EU k problemom 21. stoletja, kot so podnebne spremembe in digitalne storitve, obstaja velika verjetnost nastanka novih carin, predpisov ali obojega v trgovinskih odnosih med ZDA in EU. Ob različnih pristopih k vprašanjem, kot so varstvo podatkov, družbena pogodba in svoboda govora, je nekoč »skupne vrednote« ZDA in Evrope vse težje usklajevati.

Toda najbolj ključno razhajanje se nanaša na področje geopolitike in dojemanja tega, kdo je prijatelj in kdo sovražnik. Čezatlantski odnosi so bili najmočnejši med hladno vojno, ko je Sovjetska zveza predstavljala skupnega sovražnika, na katerega so se lahko osredotočile ZDA in Evropa. Danes si nekateri Evropejci želijo tesnejših odnosov z Moskvo, saj jo vidijo kot ključnega energetskega partnerja; drugi pa jo želijo ignorirati zaradi Putinovih agresivnih ukrepov v tujini in kršitev človekovih pravic doma. Točka, ki povzroča največji prepad med ZDA in Evropo, je Kitajska – ZDA ima Kitajsko za svojega glavnega tekmeca tako na področju gospodarske kot tudi nacionalne varnosti (vključno s tehnologijo). Evropa morda Kitajsko vidi kot grožnjo nacionalni varnosti, vendar pričakuje gospodarsko sodelovanje s Pekingom na področjih, ki so v skupnem interesu, kar dokazuje sporazum o naložbah (CAI), podpisan decembra. Težko je tesno sodelovati, če se ne moreš strinjati niti o tem, kdo so tvoji prijatelji in kdo sovražniki. Brez zunanje grožnje, ki bi združila ZDA in Evropo, se čezatlantski odnosi vse bolj rahljajo.

Evropski voditelji so veseli, da je v Beli hiši spet bolj tradicionalen predsednik, kakršen je Joe Biden. Toda olajšanje zaradi odhoda Trumpa ne predstavlja osnove za trdne odnose. Čezatlantsko zavezništvo je v zatonu, s tem pa tudi svetovni red pod vodstvom Zahoda. Čim prej bosta obe strani to dojeli, tem hitreje bosta lahko začeli graditi novo arhitekturo, ki je nujna za močnejši in trajen odnos.

***

Ian Bremmer je avtor knjige Us vs. Them: The Failure of Globalism in predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.

Preberite še:

Komentarji: