Evropa je dolžna rešiti novinarje

Številni politiki se v najboljšem primeru ne zmenijo za grožnje novinarjem. V najslabšem primeru spodbujajo nasilje nad mediji in širijo nezaupanje do njih.
Fotografija: FOTO: Reuters
Odpri galerijo
FOTO: Reuters

Brutalna umora preiskovalnih novinarjev Daphne Caruana Galizia in Jána Kuciaka sta nas tragično opomnila, da je Evropa še vedno nevaren kraj za novinarje. Evropske države bodo s svojim odzivom na umora vplivale ne samo na prihodnost medijev, ampak tudi na prihodnost demokracije.

Če si ogledamo razpoložljive podatke, ugotovimo, kako resne so razmere. Samo v zadnjih 12 mesecih so umorili šest novinarjev, polovico od tega v Evropski uniji. Od leta 1992 so na naši celini umorili več kakor 150 novinarjev, po enega vsaka dva meseca. Nekateri med njimi so poročali o vojnah, toda večina umorjenih je poskušala razkriti skrite povezave med korupcijo, kriminalom in politiko. Mnogi od njih so zaprosili policijo za zaščito, vendar se državni organi niso zmenili za njihove prošnje.

Umor je skrajno in najočitnejše dejanje, s katerim poskušajo utišati novinarje, toda vedeti je treba, da svobodo in varnost novinarjev v Evropi ogrožajo tudi druge usodne in manj očitne nevarnosti. Raziskava, ki sta jo pred kratkim objavili organizacija Index on Censorship in Evropska zveza novinarjev, kaže, da so leta 2017 priprli ali aretirali dvesto novinarjev, poleg tega je bilo lani več kot tisoč primerov omejevanja svobode tiska in pogosto so bili zanje odgovorni državni organi. Od leta 2015 so Svet Evrope več kakor 160-krat opozorili na napade na novinarje ter na nadlegovanje in ustrahovanje novinarjev, anketa iz leta 2017 pa je ugotovila, da se veliko novinarjev odloči za samocenzuro, da se izognejo težavam.

Slabo razpoloženje zastruplja demokracijo. Napadi na novinarje – ne glede na to, ali gre za ugledne preiskovalne novinarje ali svobodne novinarje v negotovem položaju – so vedno pomembnejši od vsakega posameznega primera in se tičejo vseh nas. Če novinarji ne morejo svobodno in varno opravljati svojega dela, je precej težje razkrivati kršitve človekovih pravic, korupcijo ali zlorabo politične moči. Javnost tako ne dobi dovolj informacij, da bi lahko dejavno vplivala na sprejemanje odločitev. In zato se krepijo nedemokratične sile.

Prav zato je svoboda tiska uveljavljena človekova pravica v mednarodnih sporazumih, državnih zakonih in ustavah. Evropsko sodišče za človekove pravice je v več svojih sodbah poudarilo, da jo morajo države podpirati in ščititi življenje novinarjev. Če državam ne uspe zavarovati življenja novinarja, morajo ustrezno preiskati umor in kaznovati storilce.

Žal evropske države prevečkrat ne izpolnijo te obveznosti.

Oglejmo si preiskave o zločinih, zagrešenih nad novinarji. Preiskave pogosto trajajo več let, in čeprav dejanske storilce včasih res kaznujejo, se tisti, ki so naročili takšne zločine, največkrat izognejo kazni. Takšni neuspešni postopki dodatno škodijo novinarjem in njihovim družinam ter ustvarjajo občutek, da se storilci zlahka izognejo kaznim, to pa spodbuja nadaljnje napade na novinarje.

Če bi države res upoštevale demokratična načela in načela pravne države, bi morale začeti resneje uveljavljati sprejete standarde človekovih pravic, povezane z varnostjo novinarjev in drugih predstavnikov medijev. Od besed bi morale preiti k dejanjem.

Začeti bi morale pri predlogu, ki ga je vseh 47 držav članic Sveta Evrope – tudi države EU – podpisalo leta 2016. Besedilo predlaga konkretne ukrepe, s katerimi bi države izpolnile svojo dolžnost in zavarovale življenje novinarjev, poleg tega bi omogočile, da bi storilce zločinov nad novinarji dejansko kaznovali.

Opozoriti je treba predvsem na tri kratkoročne korake, ki jih države lahko sprejmejo in jih tudi morajo sprejeti.

Prvič, novinarje je treba zaščititi. Predstavniki policije in pristojnih državnih organov ne smerjo prezreti groženj, namenjenih novinarjem, in ne smejo zavrniti prošenj za zaščito. Nekatere države imajo dovolj strokovnega znanja, s katerim lahko zagotovijo policijsko zaščito, zato bi ga morale prenesti tudi na druge. Tudi z okrepljenim sodelovanjem z mednarodnimi organizacijami, novinarskimi organizacijami in neodvisnimi opazovalci, ki spremljajo nasilje nad novinarji, bi države hitro izboljšale zaščito novinarjev.

Drugič, preprečiti je treba nekaznovanost storilcev zločinov. Policija in sodstvo bi morala preiskovati vse primere nasilja nad novinarji, tudi tiste, v katere so vpleteni predstavniki oblasti, ter sodno preganjati storilce. Za to potrebujemo dobro usposobljeno in učinkovito policijo ter resnično neodvisno sodstvo, na katero politika ne more vplivati in ki po potrebi lahko sodno preganja najvišje predstavnike oblasti.

Tretjič, spremeniti je treba zakonodajo. Zakonodajalci morajo sprejeti zakonodajo, ki ščiti novinarje in jih varuje pred neprimernimi pritiski. Obrekovanje in sramotenje bi morali popolnoma dekriminalizirati, predvideti bi morali samo ustrezne civilne kazni in predlagati kazni za tiste, ki izkoriščajo tožbe zaradi obrekovanja, da bi z njimi utišali novinarje. Poleg tega zakoni, ki urejajo vprašanja, povezana z dezinformiranjem, terorizmom ali varnostnimi zadevami, ne bi smeli omejevati svobode novinarskega poročanja in varnosti novinarjev.

Ti ukrepi so uresničljivi, če bi jih bili politiki pripravljeni podpreti. In prav tu je bistvo težave. Številni politiki se v najboljšem primeru ne zmenijo za grožnje novinarjem. V najslabšem primeru spodbujajo nasilje nad mediji in širijo nezaupanje do njih. Takšen sovražen odnos se mora spremeniti: politiki morajo ščititi svobodo tiska, ne pa ji škoditi.

Daphne Caruana Galizia, Jána Kuciaka in številnih drugih novinarjev niso umorili zato, ker je bilo to njihova usoda, umorili so jih zaradi strukturnih pomanjkljivosti državnih ustanov, ki bi jih morale zaščititi. Takšne razmere ogrožajo tako novinarje kot demokracijo. Skrajni čas je, da se države tega zavejo in poskrbijo za varnost novinarjev in drugih predstavnikov medijev.

***

Dunja Mijatović, komisarka za človekove pravice Sveta Evrope

FOTO: Reuters
FOTO: Reuters

Komentarji: