Izključitev iz kluba samozadovoljnih
Človek je umrl, ker si nekdo ni umil rok. Ali ker ni nosil maske. Ali ker jo je imel pod nosom.
Odpri galerijo
FOTO: Matej Družnik
Težko se je izogniti oceni, da smo pri spopadanju z drugim valom pandemije kot narod doživeli grenak neuspeh. Kar izkušamo iz tedna v teden, je predvsem občutek nemoči. Krivulja se ne obrne navzdol, v nekaterih regijah je kljub dva meseca trajajočim ukrepom celo v porastu. Bolnišnice so na robu kolapsa.
Še nekaj tednov tega se je lahko zdelo, da delimo usodo z drugimi državami EU, zdaj pa je postalo jasno, da ne zmoremo tistega, kar zmorejo drugi. Ukrepi so identični kot na primer v sosednji Avstriji, sprejeli so jih celo nekoliko pozneje kot mi. Toda že od prejšnjega ponedeljka tam uživajo dobršno mero normalnega življenja, vključno z odprtimi trgovskimi središči in pričakovanjem božičnih sejmov. Pokazalo se je, da posledice pandemije niso več samo bridka usoda, pač pa delno tudi naša odgovornost. Vse od številnih smrti, trpljenja bolnih, izčrpavanja zdravstvenih delavcev do bolečega izgona normalnosti iz naših življenj – vse to je vsaj delno povzročeno po nepotrebnem. In za ta presežni del smo odgovorni sami.
S tem spoznanjem se je pojavilo še nekaj: ne moremo se namreč izogniti bolečemu pogledu v zrcalo. Zdi se, da moramo revidirati vse lastnosti, na katere smo bili več let ponosni. Imeli smo se za etično občutljiv narod, ki se takoj predrami ob nepotrebnem trpljenju ranljive družbene skupine. Za narod, ki je znal poskrbeti zase, četudi je bilo treba za to kdaj biti Martin Krpan in malo pogoljufati. In predvsem za solidaren narod, ki je znal brzdati sebičnost.
Priča smo etični otopelosti, ki je naravnost osupljiva. Naštevanje posledic epidemije je postalo dolgočasno ponavljanje nekih številk in nima nobenega vpliva na vedenje ljudi več. Težko je razumeti, da smo še včeraj znali izoblikovati odločen odziv na trpljenje ali smrt pripadnika ranljive družbene skupine. Prebežniki so dober primer. Naj je šlo za utopitev v reki ali za zmrzovanje v gozdu, taki dogodki so vedno sprožili odziv kritične javnosti, nevladnih organizacij, civilne družbe, ki so pozivali k humanosti in izpostavile odgovornost skupnosti kot celote.
Zdaj se soočamo s situacijo, ki je prizadela ranljivo skupino kot še nobena. Težak potek bolezni in visoka smrtnost prizadene večinoma starostnike. Kdor preživi, ima veliko možnost, da bo postal invalid do konca življenja. Kot da se ne zavedamo, da za to skupino ljudi infekcija pomeni tveganje, ki je višje, kot je pri najbolj nevarnih boleznih. Morda z grobimi primerjavami lahko pomagamo spraviti pred oči razsežnost številk, ki jih poslušamo vsak dan. V najbolj krvavih letih vojne v Vietnamu Američani niso utrpeli povprečno več kot 30 žrtev na dan. Za 250 milijonske ZDA je bil ta krvni davek nevzdržen in prisiljene so bile podpisati de facto poraz. V dvomilijonski Sloveniji dnevno število umrlih že več tednov vztraja med 40 in 50, od katerih bi z odgovornim vedenjem gotovo rešili vsaj neki delež. Toda kljub temu kot prioritetne etične probleme prepoznamo nekaj drugega: rasistični komentar v neki reviji, žaljivo izjavo o Slovenski vojski na nacionalki, neenakost med spoloma med epidemijo in podobno.
Čeprav je jasno, da je z neupoštevanjem ukrepov število žrtev v znatnem deležu (so)zakrivljeno, to ne vzbuja etične senzibilnosti. Tudi za mlajše ljudi je pri covidu-19 tveganje smrti in okvare zdravja še vedno večje, kot je na primer pri vojakih, ki so udeleženi v bojih v Afganistanu. Generacije otrok se šolajo v režimu, ki jih bo globoko zaznamoval. Gospodarstvo bo plačevalo posledice še leta. Revščina se poglablja. In tako naprej. Toda zaznati ni niti najmanjšega odziva, ki bi povprašal po odgovornosti skupnosti kot celote. Kot da se nas vse skupaj ne tiče ali pa vsaj, da ni omembe vredno – po tisti Stalinovi formuli: »En mrtev je tragedija, tisoč pa statistika.«
Izigravanje oblastnih odredb ima na naših tleh dolgo tradicijo in nanj znamo gledati s kančkom simpatije. Kot na primer gledamo na neprijavljeno žganjekuho v sosedovi lopi. Pri tem ne gre le za vsem razumljivo bližnjico do povečevanja koristi. Slovenci pretežni del svoje zgodovine nismo imeli svoje države, zato je Krpanova iznajdljivost veljala pravzaprav kot narodno zavedno dejanje. Kot pohvalna preprečitev stekanja davščin iz naših krajev na nemški Dunaj, nekakšen dolus bonus: legitimno, čeprav resda ne legalno početje.
Verjetno ni odredbe, pri kateri bi ob njeni kršitvi manj nagajali oblasti kot pri ukrepih za preprečevanja širjenja covida-19. Z nedovoljenim druženjem, z nenošenjem mask, s kršitvijo higiene rok ne branimo svoje svobode pred sovražno državo, pač pa neposredno prizadenemo sebe in svoje bližnje. Zato otroci že mesece živijo v hišnem priporu, znanci trpijo v bolnišnici, sorodniki umirajo v domovih za ostarele, zdravstveni delavci omedlevajo pod skafandri. Celotno družbo pa obvladuje krč, v katerem ni počitnic, praznikov, rojstnodnevnih zabav in prijateljev. In jih, kot kaže, še dolgo ne bo.
Kljub temu se širi sentiment, kot da je kršitev ukrepov nekakšno konstruktivno dejanje v imenu svobode in da je dolžnost dobrih ljudi nekakšno tiho zavezništvo pri tem. Pred dnevi so mediji problematizirali naznanjanje kršitev kot »ovaduštvo«, ki naj bi razjedalo etično substanco skupnosti. Kot da bi bilo žinganje v garaži nekaj takega kot skrivanje Ane Frank. Preprečitev širjenja okužbe je najbolj nepolitična in neideološka gesta, ki jo ta trenutek vsakdo od nas lahko naredi. Zato namerna kršitev ukrepov ni iznajdljivost Martina Krpana, ampak norost nekoga, ki popije čistilo samo zato, ker je na njem označena prepoved zaužitja.
Ni izpuhtela le etična občutljivost do ranljivih skupin. Ni nas zapustil le občutek, kaj je konstruktivno in kaj uničujoče vedenje. Zdi se, da smo padli tudi na preizkusu solidarnosti, ki pri nas sicer velja za posebej izpostavljeno vrednoto. Izraža se v trdni podpori socialni državi in transferjem, javnemu šolstvu in zdravstvu in podobno. Tudi podpora UTD je v Sloveniji najvišja na svetu. Na prvi pogled je skrb za anonimnega člana skupnosti, za njegovo dobrobit, osrednja vrednota naše skupnosti. Tudi to se je v nekaj tednih postavilo na glavo.
Pri zaščitnih ukrepih vse stoji in pade na solidarnosti. Slišimo, da represija ni učinkovita. To je res, toda iz drugega razloga, kot mislimo: enormnega števila situacij, kjer se bolezen lahko prenese, pač ni mogoče nadzorovati. Vse stoji in pade na odgovornosti vseh nas. Kajti nobena noč ni tako temna, da bi lahko zagrešili popolnoma neopazen prestopek, nobena teroristična organizacija ni tako vešča, da ne bi za seboj pustila vsaj sled sledi. Pri prenosu virusa pa ostajamo absolutno anonimni.
V bolnišnici je danes umrl človek, ker si nekdo ni umil rok. Ali ker ni nosil maske. Ali ker jo je imel pod nosom. Če nekdo vozi vinjen, naredi eno nesrečo. Kdor pa iz malomarnosti širi bolezen, naredi, da je vsaka njegova žrtev potencialni prenašalec bolezni naprej. V tednih in mesecih, ki malomarno vedenje ločijo do izbruha usodnih posledic, se je neodgovorni že zdavnaj izgubil v popolno anonimnost. Nikoli ne bomo ugotovili, kdo je odgovoren za smrti in trpljenje obolelih. Še več, tudi on sam tega ne bo nikoli vedel.
Če kaj, so te razmere preizkusni kamen solidarnosti: iskrene skrbi za anonimnega sočloveka. Solidarnost ni le v socialnih transferjih. In neoliberalizem ni le ekonomski izolaciji sebičnega posameznika iz družbe v imenu »svobode«.
Neka krilatica se glasi nekako takole: napaka ni delati napake, napaka je, če se iz napak ničesar ne naučimo. Vse stoji in pade na tem, kako se bomo odzvali na slabo novico. Spoznati moramo, da smo spodleteli po naših lastnih merilih. Ne gre le za številke in primerjave z drugimi državami, zaigrali smo skrb za ranljive skupine, zdravorazumski občutek za konstruktivno vedenje in vrednoto solidarnosti. Naprej gremo lahko le, če smo sposobni to vzeti resno.
Vesti o pandemiji ne primanjkuje. Govori se o bolnišničnih kapacitetah, stanju v DSO, o kadrovski stiski. Toda nihče se ne dotakne etične kvalifikacije neupoštevanja skrbi za preprečitev prenosa bolezni. Tako početje je preprosto nefer! Neodgovorno je do tistih, ki že dva meseca čemijo doma, da krivulja vendarle ni eksponentna, neodgovorno je do tistih, ki bodo zaradi tega čez 14 dni končali na kisiku in tako dalje. Pred vsem pa pomeni – to je bilo sporočilo teh vrstic – slovo od družbene solidarnost in senzibilnosti do ranljivih skupin, vse v imenu narobe razumljenega boja za svobodo.
Še nekaj tednov tega se je lahko zdelo, da delimo usodo z drugimi državami EU, zdaj pa je postalo jasno, da ne zmoremo tistega, kar zmorejo drugi. Ukrepi so identični kot na primer v sosednji Avstriji, sprejeli so jih celo nekoliko pozneje kot mi. Toda že od prejšnjega ponedeljka tam uživajo dobršno mero normalnega življenja, vključno z odprtimi trgovskimi središči in pričakovanjem božičnih sejmov. Pokazalo se je, da posledice pandemije niso več samo bridka usoda, pač pa delno tudi naša odgovornost. Vse od številnih smrti, trpljenja bolnih, izčrpavanja zdravstvenih delavcev do bolečega izgona normalnosti iz naših življenj – vse to je vsaj delno povzročeno po nepotrebnem. In za ta presežni del smo odgovorni sami.
S tem spoznanjem se je pojavilo še nekaj: ne moremo se namreč izogniti bolečemu pogledu v zrcalo. Zdi se, da moramo revidirati vse lastnosti, na katere smo bili več let ponosni. Imeli smo se za etično občutljiv narod, ki se takoj predrami ob nepotrebnem trpljenju ranljive družbene skupine. Za narod, ki je znal poskrbeti zase, četudi je bilo treba za to kdaj biti Martin Krpan in malo pogoljufati. In predvsem za solidaren narod, ki je znal brzdati sebičnost.
Tragedija in statistika
Dr. Rok Svetlič Znanstveno-raziskovalno središče Koper. FOTO: Jože Suhadolnik
Zdaj se soočamo s situacijo, ki je prizadela ranljivo skupino kot še nobena. Težak potek bolezni in visoka smrtnost prizadene večinoma starostnike. Kdor preživi, ima veliko možnost, da bo postal invalid do konca življenja. Kot da se ne zavedamo, da za to skupino ljudi infekcija pomeni tveganje, ki je višje, kot je pri najbolj nevarnih boleznih. Morda z grobimi primerjavami lahko pomagamo spraviti pred oči razsežnost številk, ki jih poslušamo vsak dan. V najbolj krvavih letih vojne v Vietnamu Američani niso utrpeli povprečno več kot 30 žrtev na dan. Za 250 milijonske ZDA je bil ta krvni davek nevzdržen in prisiljene so bile podpisati de facto poraz. V dvomilijonski Sloveniji dnevno število umrlih že več tednov vztraja med 40 in 50, od katerih bi z odgovornim vedenjem gotovo rešili vsaj neki delež. Toda kljub temu kot prioritetne etične probleme prepoznamo nekaj drugega: rasistični komentar v neki reviji, žaljivo izjavo o Slovenski vojski na nacionalki, neenakost med spoloma med epidemijo in podobno.
Čeprav je jasno, da je z neupoštevanjem ukrepov število žrtev v znatnem deležu (so)zakrivljeno, to ne vzbuja etične senzibilnosti. Tudi za mlajše ljudi je pri covidu-19 tveganje smrti in okvare zdravja še vedno večje, kot je na primer pri vojakih, ki so udeleženi v bojih v Afganistanu. Generacije otrok se šolajo v režimu, ki jih bo globoko zaznamoval. Gospodarstvo bo plačevalo posledice še leta. Revščina se poglablja. In tako naprej. Toda zaznati ni niti najmanjšega odziva, ki bi povprašal po odgovornosti skupnosti kot celote. Kot da se nas vse skupaj ne tiče ali pa vsaj, da ni omembe vredno – po tisti Stalinovi formuli: »En mrtev je tragedija, tisoč pa statistika.«
Od Martina Krpana do goljufanja samega sebe
Izigravanje oblastnih odredb ima na naših tleh dolgo tradicijo in nanj znamo gledati s kančkom simpatije. Kot na primer gledamo na neprijavljeno žganjekuho v sosedovi lopi. Pri tem ne gre le za vsem razumljivo bližnjico do povečevanja koristi. Slovenci pretežni del svoje zgodovine nismo imeli svoje države, zato je Krpanova iznajdljivost veljala pravzaprav kot narodno zavedno dejanje. Kot pohvalna preprečitev stekanja davščin iz naših krajev na nemški Dunaj, nekakšen dolus bonus: legitimno, čeprav resda ne legalno početje.
Verjetno ni odredbe, pri kateri bi ob njeni kršitvi manj nagajali oblasti kot pri ukrepih za preprečevanja širjenja covida-19. Z nedovoljenim druženjem, z nenošenjem mask, s kršitvijo higiene rok ne branimo svoje svobode pred sovražno državo, pač pa neposredno prizadenemo sebe in svoje bližnje. Zato otroci že mesece živijo v hišnem priporu, znanci trpijo v bolnišnici, sorodniki umirajo v domovih za ostarele, zdravstveni delavci omedlevajo pod skafandri. Celotno družbo pa obvladuje krč, v katerem ni počitnic, praznikov, rojstnodnevnih zabav in prijateljev. In jih, kot kaže, še dolgo ne bo.
Preprečitev širjenja okužbe je najbolj nepolitična in neideološka gesta, ki jo trenutno lahko naredi vsakdo od nas.
Kljub temu se širi sentiment, kot da je kršitev ukrepov nekakšno konstruktivno dejanje v imenu svobode in da je dolžnost dobrih ljudi nekakšno tiho zavezništvo pri tem. Pred dnevi so mediji problematizirali naznanjanje kršitev kot »ovaduštvo«, ki naj bi razjedalo etično substanco skupnosti. Kot da bi bilo žinganje v garaži nekaj takega kot skrivanje Ane Frank. Preprečitev širjenja okužbe je najbolj nepolitična in neideološka gesta, ki jo ta trenutek vsakdo od nas lahko naredi. Zato namerna kršitev ukrepov ni iznajdljivost Martina Krpana, ampak norost nekoga, ki popije čistilo samo zato, ker je na njem označena prepoved zaužitja.
Preizkusni kamen solidarnosti
Ni izpuhtela le etična občutljivost do ranljivih skupin. Ni nas zapustil le občutek, kaj je konstruktivno in kaj uničujoče vedenje. Zdi se, da smo padli tudi na preizkusu solidarnosti, ki pri nas sicer velja za posebej izpostavljeno vrednoto. Izraža se v trdni podpori socialni državi in transferjem, javnemu šolstvu in zdravstvu in podobno. Tudi podpora UTD je v Sloveniji najvišja na svetu. Na prvi pogled je skrb za anonimnega člana skupnosti, za njegovo dobrobit, osrednja vrednota naše skupnosti. Tudi to se je v nekaj tednih postavilo na glavo.
Pri zaščitnih ukrepih vse stoji in pade na solidarnosti. Slišimo, da represija ni učinkovita. To je res, toda iz drugega razloga, kot mislimo: enormnega števila situacij, kjer se bolezen lahko prenese, pač ni mogoče nadzorovati. Vse stoji in pade na odgovornosti vseh nas. Kajti nobena noč ni tako temna, da bi lahko zagrešili popolnoma neopazen prestopek, nobena teroristična organizacija ni tako vešča, da ne bi za seboj pustila vsaj sled sledi. Pri prenosu virusa pa ostajamo absolutno anonimni.
V bolnišnici je danes umrl človek, ker si nekdo ni umil rok. Ali ker ni nosil maske. Ali ker jo je imel pod nosom. Če nekdo vozi vinjen, naredi eno nesrečo. Kdor pa iz malomarnosti širi bolezen, naredi, da je vsaka njegova žrtev potencialni prenašalec bolezni naprej. V tednih in mesecih, ki malomarno vedenje ločijo do izbruha usodnih posledic, se je neodgovorni že zdavnaj izgubil v popolno anonimnost. Nikoli ne bomo ugotovili, kdo je odgovoren za smrti in trpljenje obolelih. Še več, tudi on sam tega ne bo nikoli vedel.
Če kaj, so te razmere preizkusni kamen solidarnosti: iskrene skrbi za anonimnega sočloveka. Solidarnost ni le v socialnih transferjih. In neoliberalizem ni le ekonomski izolaciji sebičnega posameznika iz družbe v imenu »svobode«.
Neka krilatica se glasi nekako takole: napaka ni delati napake, napaka je, če se iz napak ničesar ne naučimo. Vse stoji in pade na tem, kako se bomo odzvali na slabo novico. Spoznati moramo, da smo spodleteli po naših lastnih merilih. Ne gre le za številke in primerjave z drugimi državami, zaigrali smo skrb za ranljive skupine, zdravorazumski občutek za konstruktivno vedenje in vrednoto solidarnosti. Naprej gremo lahko le, če smo sposobni to vzeti resno.
Vesti o pandemiji ne primanjkuje. Govori se o bolnišničnih kapacitetah, stanju v DSO, o kadrovski stiski. Toda nihče se ne dotakne etične kvalifikacije neupoštevanja skrbi za preprečitev prenosa bolezni. Tako početje je preprosto nefer! Neodgovorno je do tistih, ki že dva meseca čemijo doma, da krivulja vendarle ni eksponentna, neodgovorno je do tistih, ki bodo zaradi tega čez 14 dni končali na kisiku in tako dalje. Pred vsem pa pomeni – to je bilo sporočilo teh vrstic – slovo od družbene solidarnost in senzibilnosti do ranljivih skupin, vse v imenu narobe razumljenega boja za svobodo.
