Izpit za volivce
Na volitvah, predvsem predsedniških, se težko izognemo občutku, da podpiramo predvsem posameznike kot osebe, ne pa njihovih izkušenj in sposobnosti ukvarjanja s kompleksnimi izzivi. Prispevek se zaradi aktualnosti neposredno dotika volitev za predsednika republike, razmislek pa je usmerjen prav tako v volitve predsednika vlade kot tudi v izbor županov in drugih ključnih položajev v državi.
Za začetek poglejmo, kaj se pričakuje od zaposlenih na drugih področjih. Za znanstvene, strokovne in vodstvene profile v gospodarstvu obstajajo jasna merila, prek katerih kandidat razmisli o svoji primernosti. V nadaljevanju pa se skozi ocenjevalni proces izbere najboljše. To pomeni, da bodo rezultati dela le-tega praviloma boljši. Predstavljen sistem je temeljito preizkušen in transparenten.
Poglejmo kriterije nekoliko podrobneje, najprej za akademsko sfero. Za rednega profesorja se zahteva doseganje rezultatov na znanstvenem, strokovnem in pedagoškem področju. Doseči je treba določeno število znanstvenih člankov in monografij, objavljenih v eminentnih mednarodnih revijah oziroma pri založbah. A to ni dovolj, delo mora biti tudi odmevno oziroma citirano od neodvisnih, vrhunskih raziskovalcev. Nujno je tudi večmesečno delovanje v tujini. A to še ni vse. Izkazati je treba sposobnost pridobivanja raziskovalnih projektov, ponekod v skupni vrednosti vsaj milijona evrov. To zahteva odlično poznavanje področja, izvirne ideje, ogromno znanja, mrežo mednarodnih partnerjev in prikaz poti, kako bodo rezultati doseženi. Pri gospodarskih projektih se vrednoti koristi za organizacijo, možnosti zaščite intelektualne lastnine, izvedljivost, sposobnost vodenja, pretekle rezultate pri prenosu tehnologij in podobno. Nosilec mora tudi utemeljiti, da je obljubljeno sposoben doseči. To se dokazuje tudi z izbranim teamom sodelavcev ter referencami preteklih nalog.
Če pogledamo še nekoliko širše, ugotovimo, da živimo v hitro spreminjajočem se svetu, ki zahteva trajno prilagajanje. Kompetence posameznika, ki so bile pred desetletji vrhunske, so zdaj pogosto zastarele. World Economic Forum tako redno pripravlja aktualiziran nabor kompetenc, ki bodo po mnenju delodajalcev do leta 2025 postajale vse pomembnejše. Te so: analitično razmišljanje in inovativnost; aktivno učenje in učne strategije; reševanje kompleksnih problemov; kritično mišljenje in analiza; ustvarjalnost, izvirnost in pobuda; vodenje, družbeni vpliv in tako dalje. Podobno OECD Learning Compass 2030 razlikuje med tremi različnimi vrstami spretnosti: kognitivne in metakognitivne veščine, ki vključujejo kritično mišljenje, ustvarjalno razmišljanje, učenje učenja in samoregulacijo; socialne in čustvene veščine, ki vključujejo empatijo, samoučinkovitost, odgovornost in sodelovanje; praktične in fizične spretnosti, ki vključujejo uporabo novih informacij in naprav komunikacijske tehnologije. Naj dodam, da gre za kategorije, ki pomenijo konkurenčno prednost, hkrati pa jih je mogoče ocenjevati ter lahko pomenijo ključen dejavnik pri izbiri zaposlenega – tudi vodilnih v državi.
Menim, da volivci odločamo predvsem na podlagi všečnosti kandidatov in njihovih retoričnih sposobnosti, bistveno premalo pa upoštevamo njihove kompetence in pretekle rezultate dela, povezane z aktualnimi ter kompleksnimi družbenimi izzivi.
Kako pa je z volitvami za predsednika Republike Slovenije? Formalno lahko kandidira vsak državljan, ki je dopolnil osemnajst let in mu ni bila odvzeta pravica biti voljen. To pomeni, če nekoliko karikiram, da lahko kandidira vsakdo, ki je opravil vozniški izpit. Pri tem niso posebej omenjeni niti izobrazba in pretekli dosežki, niti strokovne in vodstvene sposobnosti, kaj šele vizija in vrsta kompetenc, ki se jih zahteva na neprimerno manj zahtevna delovna mesta. Drugače povedano – za delo v organizaciji, kjer delaš pod nadzorom nadrejenih, kjer nisi odgovoren za nič, je treba izpolnjevati precej ostrejše kriterije kot za predsednika države.
Seveda se pojavi argument, da kot protiutež bolje definiranim merilom za kandidata le-tega ocenjuje ogromno volilno telo. To je pomemben dejavnik, ki pa temelji na omejenih informacijah o kandidatih. V predstavitvah se ti sicer predstavijo in opredelijo do določenih družbenih, gospodarskih in mednarodno aktualnih tem. Ne moremo mimo pozitivne vloge medijev, ki nedvomno veliko pripomorejo k predstavitvi tekmecev, njihovih mnenj in jih postavljajo v konkretne situacije, ki zahtevajo jasne odgovore. Pomembno je, da izvoljene kandidate med mandatom spomnijo na obljube ter jih soočijo z morebitnimi odstopanji. Predstavitve, zlasti TV-soočenja, omogočajo ocenjevanje njihove suverenosti in prepričljivosti. Kljub vsemu pa se je težko znebiti občutka, da jeziček na tehtnici pomeni všečnost kandidata volivcem in sposobnost javnega nastopanja. Tu pa je ključno vprašanje, ali je to dovolj, da jim zaupamo prihodnost naroda za več let.
Ob tem se pojavi pomemben moment primernosti sedanjega volilnega postopka – prvi glede ustrezne predstavitve kandidatov in drugi glede odločevalske usposobljenosti volivcev. Menim, da prejmemo volivci premalo informacij o dejavnikih, pomembnih za celovito oceno primernosti kandidatov – njihovih znanj, osebnostnih lastnosti, izkušenj, zlasti pa preteklih dosežkov, na podlagi katerih bi lahko ocenili realnosti obljub. Hkrati se sprašujem, ali nas je večina volivcev usposobljena dovolj korektno in celovito oceniti kandidate. Sam ne pomnim, da bi kadarkoli prejeli kakršnekoli smernice ali celo izobrazbo, kako naj se odločamo. Intuicija pogosto žal ni dovolj.
Glas razuma
Kot pisec tega prispevka ne nastopam kot poznavalec volilnega procesa, ampak kot povprečen volivec, ki je morda zaznal nekaj nerešenih izzivov. Hkrati pa si je dovolil razmislek o možnih rešitvah. Naj začnem na začetku. Še preden pride do volitev, bi bilo smiselno postaviti predsedniški okvir. Ta bi predstavljal nabor kompetenc, ki naj bi jih kandidat izpolnjeval. Izhajam iz treh temeljev. Prvi steber so z ustavo oziroma zakoni določene naloge predsednika. Podrobneje jih obravnava akt: Državna ureditev: predsednik republike – področje delovanja in pristojnosti. Drugi steber je poznavanje vseh sfer družbe – tako nacionalnih kot tudi mednarodnih. Čeprav predsednik Republike Slovenije nima izvršne moči, predstavlja glas razuma, ki s svojo moralno avtoriteto in neodvisnostjo vpliva na celoten spekter dejavnikov, ki so za državo pomembni. Govorimo o družbi kot celoti, šolstvu, gospodarstvu, znanosti, kmetijstvu, financah, prav tako o pravosodju ter vsem, kar je za državo pomembno. Zelo pomemben del so tudi mednarodni vidiki. Tretji steber so znanja, veščine in osebnostne lastnosti. Poznavanje posameznih tem, seveda na ravni generalista, namreč ni dovolj. Nujna je velika senzibilnost pri zaznavanju, pogosto na začetku prikritih problemov in priložnosti, ter sposobnost povezovanja, vzpostavljanja konstruktivnega dialoga, transparentnost, neodvisnost ter usmerjenost v kreativne, a zanesljive rešitve. Tako kot se razvija družba, se s časom pojavljajo nove kompetence, ki v veliki meri zagotavljajo uspešno delo. Nekaj generičnih, določenih s strani OECD in WEF je bilo že predstavljenih. Menim, da bi jih lahko prilagodili tudi na potrebe vrednotenja predsedniške oziroma drugih funkcij.
Navedeno predstavlja torej predsedniški okvir kriterijev. A to še ni vse. Še zahtevnejši del naloge je vrednotenje. Nujno je imeti na voljo ustrezne informacije o izpolnjevanju navedenih zahtev. Kot ključne akterje vidim kandidate, ki bi morali svoje tristebrne kompetence ustrezno predstaviti. A ne le retorično. Najslabši scenarij je, hipotetično, izvoliti vodilne, ki mislijo eno, govorijo drugo in delajo tretje. Ne, ne zanikam moči besede. A beseda dobi težo šele takrat, ko za njo stojijo dejanja. Taka, ki prinašajo blaginjo. Zato je kot močan temelj treba graditi na preteklih izkušnjah, vsaj delno primerljivih delovnih mestih in izkušnjah ter učinkih v domačem in mednarodnem okolju. Tako kot v znanosti in tudi gospodarstvu pričakujemo konkretne in trdne dokaze, moramo tudi pri tem ločevati med »seznamom dobrih želja« ter konkretnimi kompetencami in referencami.
Potem pa smo na vrsti volivci, ki smo za to pomembno nalogo morda premalo usposobljeni. Kot je duhovito, malce v šali predlagal profesorski kolega, bi morali uvesti izpit za volivce, ki pomeni pravico do glasovanja. To pomeni, da bi preverjeno poznali orodja, ki bi pomagala dovolj celoviti zajeti in vrednotiti ključne elemente predsedniškega okvira. Seveda ne moremo mimo zdrave mere razuma, ki je s pravili v celoti ni moč zajeti.
Ne nazadnje še o starostni meji in izobrazbi kandidatov. Razen meje 18 let omejitev ni. Z vsem spoštovanjem do tistih, ki so mlajši in morda niso imeli možnosti doseči ustrezne izobrazbe. Verjamem, da se tudi med takimi lahko najde vrhunske voditelje. Vendar je potreben razmislek o minimalnih formalnih vstopnih kriterijih. Tako na primer v Italiji za ključne funkcije velja starostna meja 40 oziroma 50 let, na Kitajskem omenjajo več kot 60 let. Pa ne mislim, da so leta edino pomembna. Še manj, da s starostjo linearno narašča tudi modrost. Dejstvo pa je, da določena »kilometrina« zagotavlja dodatne izkušnje in osebnostno zrelost, ki je nujna. Naj navedem še primer iz akademskega sveta; pot do rednega profesorja traja praviloma vsaj od 15 do 20 let po zaključku študija.
Nevidna roka volivcev
Ob tem bo morda kdo pomislil, da veliko volivcev omogoča izbiro najboljših oziroma da kvantiteta prinaša novo kvaliteto. Govorim o nekakšni »nevidni roki volivcev«, ki se ponuja kot vzporednica tako imenovani nevidni roki trga. Naj jo na kratko pojasnim. V 18. stoletju je škotski ekonomist A. Smith uvedel zanimiv pojem nevidne roke trga, ki je bil v zgodovini ničkolikokrat uporabljen in zlorabljen. Primer so podnebne spremembe kot posledica civilizacije. Nevidna roka trga naj bi z nekakšno samoregulacijo poskrbela za rešitev problema. Morda. A to lahko traja še dolga desetletja ali več z nepopravljivo škodo. Če pa pristopimo aktivno, lahko škodo omejimo in hitreje najdemo rešitev. Zakaj omenjam nevidno roko? Zato, ker se primerjava z odločanjem volivcev ponuja sama. Kar pomeni, da volivcem brez posebnega znanja prepustimo odločanje. Res je, na napakah se učimo. Če pa so te napake zelo boleče, se je smiselno vprašati o možnih alternativah. Menim, da v volilnem sistemu obstajajo. Verjamem, da bi predlagani sistem spodbudil kandidate k pripravi celovitejših predstavitev skozi predlagani predsedniški okvir. Morda bi kot zrcalo koga celo odvrnil od kandidature ali pa privabil še kakšnega odličnega kandidata, ki ga sedanji »volilni lonec« sicer ne zanima. Ob tem pa je treba vedeti, da samo nekaj odstotkov učinkovitejše delovanje lahko prinaša velike spremembe v družbi, ki bi Slovenijo dodatno približali najrazvitejšim. Če jih zbanaliziram – take, ki se merijo v milijardah evrov.
Si morda tega ne želimo?
***
Red. prof. dr. Borut Likar, Univerza na Primorskem in Univerza v Ljubljani.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
