Migranti preteklosti in prihodnosti

Mladi v vse večjem številu zapuščajo to okolje in iščejo priložnost(i) drugje. To je prvi alarmi, ki opozarja, da je za mlade treba narediti več kot »zgolj« ponujati lepo varno okolje.
Fotografija: FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo

Naključno srečanje. Poklicna znanca sta se v milijonskem mestu na vzhodu Evrope dobesedno zaletela drug v drugega na ulici ter se ob relativno skromni ponudbi usedla v bližnji lokal. Pisalo se je leto 1988. Medtem ko je prvi pripovedoval o razvoju svoje zgledne akademske kariere, družini in postopnem preboju v sam vrh nacionalne stroke, je bil drugi bolj neučakan. Sogovorniku je namreč želel sporočiti svoja dognanja iz enega najskrivnostnejših dogodkov tistega obdobja, jedrski nesreči na severu Ukrajine, ki je pustila občuten pečat na ozemlju več držav in milijonov ljudi.

O tem je znal povedati več kot zgolj (skromne) medijske novice. V 80. letih se je namreč specializiral za genetiko in raziskovanje za namen izboljšanja fizičnih sposobnosti športnikov. Z drugimi besedami, znanstveno se je ukvarjal z dopingom, ki je bil v tistih časih sestavni del športnih programov držav vzhodnega bloka. V tednih po jedrski nesreči je bil vpoklican iz drugih, ne povsem »športnih« razlogov – oblasti je zanimalo, kakšen vpliv na žive organizme ima jedrska nesreča v okolici največjega sevanja. Še podrobneje, zanimale so jih mutacije preprostih organizmov, kot so enoceličarji s kratkimi reprodukcijskimi cikli. In zato so zbrali ekipo raziskovalcev iz različnih znanstvenih strok.

Tisto, kar je videl in v kar mu je uspelo dobiti vpogled, ga je šokiralo – ne samo da je imelo radioaktivno sevanje uničujoče posledice na žive organizme in je marsikatere izmed njih ob povečani stopnji preprosto ubilo, vplivu je bilo mogoče slediti še v precej daljšem obdobju, kot zgolj, denimo, dveh, treh generacijah. S spremenjenimi genetskimi lastnostmi, seveda. Zaključek je bil kratek in enostaven: če je le mogoče, zapusti državo oziroma širšo regijo ter odpelji družino, saj bo vpliv dolgoročen. Sam je to že storil in si je ravno urejal administrativne papirje za selitev čez Atlantik.

Ob slovesu ni bilo zaznati posebnega veselja, prej zaskrbljenost. Še posebno tistega od dvojice, ki ni imel selitvenih načrtov. Povedati novico doma ali ne? Povzročiti še dodatno zaskrbljenost, strah ter morda tudi paniko ali ugotovitve raje zadržati zase? Pripravljati rezervni načrt ali upati na najboljše? Odločil se je, da bo s širitvijo informacij počakal. Kako dolgo še sam ni vedel. Vedel je samo, da potrebuje rezervni načrt. In to relativno hitro.

Prvo priložnost, ki se je v evropski državi pokazala že čez nekaj let, je takoj pograbil. Ponovno, brez posebnih vnaprejšnjih oznanil ali večmesečnih priprav. Ne glede na številne negotovosti glede prihodnosti je bil odločen, da je treba poskusiti. Vse premoženje v en avtomobil, nobenih selitvenih servisov, nobenih prihrankov.

FOTO: Igor Mali
FOTO: Igor Mali


Novo okolje ga je sprejelo z mešanimi odzivi, toplo-hladno, a vendarle je bilo več toplega. Četudi je občasno naletel na podtikanje polen (kar je najlažje početi prav v odnosu do tujcev, ki nimajo oziroma si ne morejo privoščiti socialne in pravne zaščite), so se vedno v bližini našli ljudje, ki so bili pripravljeni in so znali pomagati. Tudi z njihovo pomočjo je lahko nadaljeval in nadgrajeval svoje strokovno delo, zgradil mednarodno kariero, in kar je bilo zanj najpomembneje, družini je zagotovil odlične pogoje za življenje. Toda kar je bilo zanimivo, je to, da je kljub izjemnemu prispevku k razvoju stroke v novem okolju še desetletja pozneje ostal »tujec z novim potnim listom«. Ne vem, ali je to posebnost tega konkretnega okolja ali pa bi se podobno zgodilo tudi kje drugje.

Kako bi se stvari odvijale, če se ne bi zgodilo omenjeno srečanje na začetku zgodbe? Bi se bil v svojih prizadevanjih za iskanje priložnosti v tujini lotil drugače, precej previdneje in bolj postopno? Najbrž da, čeprav tega ne vemo zagotovo. Vemo pa, da staro okolje tudi desetletja po tem ne omogoča niti približno toliko priložnosti za ustvarjalno varno življenje, kot jo ponuja majhna država v centralni Evropi. Pa ne zgolj zaradi Černobila, ki je tako močno prizadel države nekdanje Sovjetske zveze in usode več milijonov ljudi. Kot je zaznamoval Belorusijo in življenjsko pot mojega očeta.

Ko to pišem, ne mislim zgolj na usode novih milijonov migrantov in beguncev, ki trkajo na (pri)prta vrata Evrope, temveč tudi na številne predstavnike mlajše generacije, ki v vse večjem številu zapuščajo to okolje in iščejo priložnost(i) drugje. Četudi nimamo domačega »Černobila«, na to tendenco ne gre gledati zviška. To je prvi alarmi, ki opozarja, da je za mlade treba narediti več kot »zgolj« ponujati lepo varno okolje. Predvsem razvojni potencial je tisti, ki ga iščejo – in to na številnih področjih – in ki ga (kot kaže), težko najdejo v Sloveniji. In iskanje odgovora bi se moralo začeti že včeraj.

Namesto tega pa vidimo, kako se sovražni antimigrantski diskurz iz gostilniških razprav seli v odvetniške in še kakšne druge vrste, za katere bi pričakovali, da zmorejo vzdrževati višjo kulturo strpnega dialoga, saj – če ne drugače – jim to zapoveduje poklicna etika. Zato je pravi čas, da naglas povemo, da smo vsi migranti. Preteklosti ali prihodnosti.

Komentarji: