(KOMENTAR) Nikoli ne bomo pozabili

Nikoli ne bomo pozabili. Nikoli ne bomo nehali deliti. S temi besedami Palestinci in Palestinke pošiljajo sporočila, fotografije in posnetke grozot, ki jih živijo in v katerih umirajo. Sporočilo je jasno. To, kar Izrael počne v Gazi, pa tudi na Zahodnem bregu, in kar aktivno ali pasivno podpira skoraj celoten politični svet, bo za večno vpisano v zgodovino. In Palestinci in Palestinke ne bodo o tem nikoli nehali pripovedovati.

V osmih mesecih izraelskega genocida je bilo ubitih skoraj 36.000 ljudi, več kot 70 odstotkov je otrok in žensk. Uničena je celotna infrastruktura, delujočih bolnic ni več. Zaradi izraelske blokade humanitarne pomoči ljudje umirajo zaradi lakote in ozdravljivih bolezni, Izrael strelja na sestradane ljudi, ki čakajo v vrsti za hrano, z bombami zažiga otroke. Razsežnosti uničevanja in trpljenja si je nemogoče zamisliti.

V znak nasprotovanja izraelskemu genocidu in dolgoletni kolonizaciji in apartheidu se je po svetu zgrnilo nešteto protestov. Priča smo zasedbam univerz, pozivom k prekinitvi sodelovanja z izraelskimi univerzami, ki igrajo pomembno vlogo pri ohranjanju izraelskega režima kolonizacije in apartheida. V osmih mesecih genocida smo prebrali nešteto pozivov k bojkotu, dezinvesticijam in sankcijam proti Izraelu, ki so jih posredovali organizacije, akademiki, kulturniki in uradniki z vsega sveta. Konec januarja je tudi Meddržavno sodišče odločilo, da Izrael v Gazi z veliko verjetnostjo izvaja genocid. Proti koncu maja je isto sodišče odločilo, da mora Izrael končati napade na mesto Rafa.

Politični odzivi teh pozivov niso upoštevali. Razen nekaj izjem so bili absurdni. Joe Biden, predsednik ZDA, izraelske večne zaveznice, občasno izrazi kakšno obžalovanje, a za pobijanje palestinskega prebivalstva Izraelu pošilja orožje v vrednosti več milijard dolarjev. Enako počne Nemčija, ki brez sramu poudarja, da je njeno mesto ob Izraelu, in je od začetka genocida vojaško pomoč povečala za desetkrat. Tudi večina drugih evropskih držav ni prenehala dobavljati orožja Izraelu. Avstrija in Češka sta konec decembra v ZN glasovali proti prekinitvi ognja, medtem ko se je kar osem evropskih držav glasovanja vzdržalo. Evropska unija je uvedla sankcije proti Hamasu, sankcij proti Izraelu pa ne omenja. Na začetku maja je evropska komisija na razpravo o boju proti rasizmu povabila izraelskega ministra za zunanje zadeve, Israela Katza, politika, ki je dejal, da Palestinci v Gazi ne bodo dobili kapljice vode, dokler ne izginejo s tega sveta.

Medtem ko po spletu gledamo brutalno uničevanje Gaze in pobijanje ljudi, politiki svojo podporo Izraelu zavijajo v skrajno absurdne izjave. Laburistično poslanko Liso Nandy, ki je na začetku januarja obiskala Gazo, so zgodbe tamkajšnjih prebivalcev prizadele, a vendar se ji je takrat zdelo, da pozivanje k takojšnjemu premirju ni najboljši način, kako končati nasilje. Britanski konservativni zunanji minister David Cameron in nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock (ta je del stranke Zelenih, ki naj bi se zavzemala za mir) sta decembra lani pozivala k trajni prekinitvi ognja, pri čemer sta pojasnila, da ne verjameta, da je prava smer splošno pozivanje k takojšnji prekinitvi ognja (izjave tudi v originalu ni mogoče zares razumeti). Cameron je že januarja izjavil, da je sicer zaskrbljen, ker Izrael krši mednarodno pravo, a zaradi tega ne bo ustavil izvoza orožja v Izrael.

Seznam tovrstnih absurdnosti je neskončen, politiki pa se zatekajo k skrajnim retoričnim manevrom, s katerimi zagovarjajo svojo politično, vojaško in gospodarsko podporo Izraelu. »Izraelska pravica do samoobrambe« je odgovor na vse in v političnih krogih tega ne omaja prav nobeno grozodejstvo. O palestinski pravici do samoobrambe politiki, tudi v Evropi, ne govorijo; vse politične izjave – na primer izjave Evropske unije – poleg besed o zaskrbljenosti zaradi palestinskih žrtev poudarjajo »evropsko zavezanost varnosti Izraela«, »enake vrednote med Izraelom in EU« in »obsojajo dejanja Hamasa«. O zavezanosti varnosti Palestine ne govorijo, izraelska dejanja niso obsojena, beseda genocid ni omenjena, zamolčano pa tudi ostaja, da dogodki 7. oktobra niso točka nič, temveč so vpeti v 75-letno zgodovino izraelske kolonizacije, etničnega čiščenja in apartheida. V odzivu na zadnjo odločitev Meddržavnega sodišča so si drznili celo napisati, da ta sodba ne meri na pogumne ljudi v Izraelu, ki si zaslužijo živeti v miru.

Takšne odzive spremljamo že desetletja. Ne samo v ZDA, temveč tudi v Evropi, kjer politiki že leta »obžalujejo« in »so zaskrbljeni« zaradi izraelskih pobijanj, medtem ko izraelsko državo s političnimi, gospodarskimi, vojaškimi in akademskimi povezovanji nenehno nagrajujejo. Niti genocid takšne politične hinavščine ne spremeni. Nasprotno, podpora Izraelu, zavita v absurdne retorične manevre, je sprejemljiva politična izbira, genocid pa, kljub zgražanju, postaja vedno bolj normaliziran. V osmih mesecih masakra v Gazi, pa tudi nasilja na Zahodnem bregu, nobena država v Evropi – v svetu pa so takšne večinoma izjema – ni sprejela proti Izraelu niti enega ukrepa, čeprav jih k temu zavezujejo tudi odločitev Meddržavnega sodišča in druge mednarodne konvencije ter jih k temu nenehno pozivajo tudi strokovnjaki ZN.

Odzivi ob genocidu kažejo na dokončen moralni in politični propad evropskega političnega liberalnega razreda, samooklicanega branilca svobode, demokracije in človekovih pravic, ki nas že leta prepričuje, da je Izrael demokracija, da si zares prizadeva za mir, da gre med Izraelom in Palestino za nekakšen »konflikt«, in nas tudi danes še vedno prepričujejo, da je dogajanje v Gazi del izraelske pravice do samoobrambe, čeprav morebiti nekoliko pretirane. Z vztrajanjem pri tovrstnih odzivih, pri obžalovanju brez ukrepov – kot da so ob vsem tem popolnoma nemočni – so ti politiki, ki se kar naprej sklicujejo na človekove pravice in mednarodno pravo, izgubili še zadnji kanček kredibilnosti. Jasno je, da nimajo ne politične volje ne interesa, da ustavijo hudodelstva.

Pri tem so premnogi od njih pripravljeni tudi na krčenje svoboščin v svojih državah. Znotraj EU je tu v ospredju Nemčija pod kanclerjem Olafom Scholzem, članom SPD (ki naj bi se zavzemala za pravičnost), kjer smo od začetka genocida priča zatiranju propalestinskih protestov, cenzuri in aretacijam. Na propalestinskem berlinskem kongresu aprila so policisti nasilno aretirali tako palestinske kot judovske aktiviste; v istem času so palestinskemu zdravniku Ghassanu Abuju Sitti prepovedali vstop v državo, nato pa izdali prepoved vstopa v kar vse schengenske države. Policija prepoveduje dogodke v spomin na palestinsko nakbo, šole pa delijo letake, ki nakbo opisujejo kot mit. Nemčija ni osamljena. Nedavno poročilo organizacije European Civic Forum opozarja na omejevanje pravice do protestiranja v podporo Palestini v kar 12 evropskih državah, na uporabo policijskega nasilja na protestih v sedmih, opozarjajo pa tudi na razširjenost prepovedi uporabe palestinskih simbolov.

Pomembno vprašanje, ki ga poraja ta politična represija, ni le omejevanje svobode. Vprašanje je, da če se političnim voditeljem zdi nujno boriti se proti ljudem, ki nasprotujejo genocidu, pobijanju nedolžnih civilistov, pobijanju otrok, kakšne so potem temeljne vrednote, ki jih kot družbena politična skupnost zagovarjajo, in kakšno prihodnost želijo za vse nas krojiti?

V Sloveniji omejevanja izražanja solidarnosti s Palestino ni bilo. Od začetka genocida slišimo pomembne pozive k miru, k prekinitvi ognja in glasovanjem za resolucije ZN, ki se za to zavzemajo. A to je tudi vse. Predsednik vlade Robert Golob in ministrica Tanja Fajon nenehno ponavljata, da je Slovenija na pravi strani zgodovine, kar pa se v tem grozljivem trenutku zdi predvsem oholo, zakrije pa tudi to, da v vsem tem času vlada proti Izraelu ni sprejela enega konkretnega ukrepa. Nobenih gospodarskih sankcij, vojaškega embarga, Slovenija se ni pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem, niti izraelskega veleposlanika niso klicali na zagovor. Za slovensko diplomacijo je zadovoljivo, da je ministrica iz Izraela prišla s sporočilom, da so se z izraelskim političnim vodstvom strinjali, da se ne strinjajo – kot da ne bi govorili o največjem hudodelstvu proti človeštvu, ki ga izvaja Izrael nad palestinskim prebivalstvom. Vlada RS se je zdaj odločila za priznanje Palestine, vendar so se tudi tu sprva v Golobovem kabinetu odločili za zavlačevanje, priznanje pa se bo zdaj še dodatno zavleklo zaradi nesmiselne pobude SDS za posvetovalni referendum. A tudi ko bo priznanje le sprejeto, to ne bo dovolj, nujni so konkretni ukrepi proti Izraelu. V skladu z odločitvami Meddržavnega sodišča, v skladu z mednarodnimi pogodbami in v skladu z ohranjanjem mednarodnega prava in temeljnih vrednot in človečnosti je tudi Slovenija namreč dolžna narediti vse, da genocid prepreči, to pa zahteva veliko več, kot je doslej naredila.

Podporo Izraelu se zdi nemogoče omajati. Ne le v ZDA, večni izraelski podpornici in botrici številnih vojn, temveč tudi v Evropi. V luči izraelskega genocida je evropska politika – tako politika EU kot tudi njenih držav članic – popolnoma propadla. Evropa, ki je imela po drugi svetovni vojni možnost na temelju zmage nad fašizmom in nacizmom razvijati politike, ki bi gradile boljši svet za vse, je raje izbrala nadaljevanje svoje kolonialne, od ZDA vedno bolj odvisne imperialne politike. V vseh teh desetletjih so politični voditelji dokončno izpraznili besede pravičnosti, enakopravnosti in človekovih pravic, na katerih naj bi Evropa temeljila.

Genocid se nadaljuje. Zato moramo tudi vsi mi nadaljevati proteste, pozive, bojkote, peticije; tudi podjetja in akademske, športne, glasbene in kulturne institucije, ki se večkrat vidijo zunaj polja politike in med katerimi mnogi še naprej vzdržujejo poslovne odnose z izraelskimi institucijami, vpletenimi v hudodelstva proti človeštvu. Narediti moramo vse, da bodo politični voditelji ukrepali, kajti imajo pravno, politično in moralno dolžnost, da masaker Palestincev in Palestink končajo.

V solidarnosti s Palestinci in Palestinkami ter v boju za boljši svet za vse tudi mi namreč ne bomo nikoli pozabili.

***

Barbara Vodopivec, dr. kulturne in socialne antropologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.