Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

O »trdih« pogajalcih, destruktivcih in modrecih

Nekateri odvetniki svoje stranke še posebno radi prepričujejo, naj nasprotne stranke čim prej tožijo in torej spravijo na sodišče.
Obstaja vrsta pravnikov oziroma odvetnikov, ki svoje delo razumejo širše od biznisa. FOTO: Blaž Samec
Obstaja vrsta pravnikov oziroma odvetnikov, ki svoje delo razumejo širše od biznisa. FOTO: Blaž Samec
16. 4. 2024 | 05:00
7:15

Pravniki nismo po juhi priplavali, ko je govor o pogajanjih, taktiki, (pravilno dozirani) agresivnosti, konfliktnosti, kooperativnosti in spravljivem tonu. Te zadeve moramo obvladati že po službeni dolžnosti. A tudi med nami obstajajo velike razlike glede tega, katero »orodje« od zgoraj navedenih uporabiti, če želimo doseči tisto, kar je najbolje za nas ali/in za naše stranke.      

Tistim, za katere je primarni motiv denar, je zelo blizu ustvarjanje konfliktnega ozračja. Nekateri odvetniki svoje stranke še posebno radi prepričujejo, naj nasprotne stranke čim prej tožijo in torej spravijo na sodišče, četudi je spor takšen, da bi ga bilo mogoče rešiti zunajsodno ali pravega spora celo sploh še ne bi bilo.

Pravniki oziroma odvetniki, ki do cekinčkov gojijo poseben ljubiteljski odnos (čeprav tega seveda nikoli ne bodo priznali), namreč hitro izračunajo, da jim bo pospešeno ustvarjanje sodnega konflikta zagotovilo redne prejemke od stranke. Prav za vsako storitev lahko stranki zaračunajo določen znesek. Pravni nasvet ena, pravni nasvet dva, tožba, pripravljalna vloga ena, pripravljalna vloga dva, udeležba na glavni obravnavi ena, udeležba na glavni obravnavi dva, pritožba in podobno.

Čeprav so ti postopki v nekaterih primerih upravičeni ali celo nujni (spomnimo: primarna dolžnost odvetnika je, da stranko zastopa po svojih najboljših močeh), so včasih nepotrebni in izsiljeni. Pooblaščenci takih strank namreč njihovo razdraženo emocionalno stanje izkoristijo za to, da jih nagovorijo k dragim in zamudnim sodnim postopkom, čeprav je njihov izid vse prej kot predvidljiv in je zanje lahko tudi negativen.

Obstaja pa še druga vrsta pravnikov oziroma odvetnikov, ki svoje delo razumejo širše od biznisa, ki ga znajo sicer vešče zapakirati v poslanstvo vestnega in požrtvovalnega zastopanja svojih klientov. Za te velja, da že tako ali tako zaslužijo dovolj in jim zato ni treba strank za vsako ceno nagovarjati k dolgotrajnim pravdam, ampak upoštevajo to, da poskušajo spor ali položaj, ki bo kmalu eskaliral v spor, rešiti miroljubno, s kompromisom, sporazumom ali mediacijo.

image_alt
Politika, mediji, maškare in prodane duše

S tem ubijejo dve muhi na en mah. V primeru uspešnega kompromisa svoji stranki koristijo, saj ta pridobi tako po materialni plati (zaradi nižjih stroškov) kot tudi po psihološki (ker se ji ni treba spustiti v izčrpavajoči spor na sodišču) in hkrati pripomorejo k bolj zdravim medosebnim odnosom (izboljšanje odnosov med strankama, ki bi bile v nasprotnem primeru verjetno skregani do smrti, boljše počutje njunih družinskih članov in podobno) ter posledično k bolj zdravi družbi v celoti.

Delujejo humanistično.

Boštjan J. Turk. FOTO: Osebni arhiv
Boštjan J. Turk. FOTO: Osebni arhiv

Pravno podlago za tako ravnanje ne nazadnje vsebuje tudi kodeks odvetniške poklicne etike, ki določa, da si mora odvetnik prizadevati za najbolj gospodarno rešitev zadeve ter stranki svetovati z namenom, da se doseže sporazum in/ali alternativna rešitev zadeve.

Razmere v naši stroki sem nekoliko podrobneje opisal zato, ker bi jih bilo mogoče zlahka preslikati tudi na širše odnose v družbi.

Primer je lahko kar zadnji stavkovni val, ki smo mu bili priča v preteklih mesecih in smo mu še vedno. Skoraj vsem »štrajkom«, pri čemer še posebej izpostavljam zdravniškega, je skupno to, da pogajalske strani trdno stojijo na svojih okopih in niso bliže doseganju sporazuma niti za milimieter. In pozor – to razumejo celo kot svojo vrlino!

Naj zato definiram vrlino. V enciklopediji je definirana kot krepost, kot moralna odličnost osebnosti. Nanaša se na nagnjenje in sposobnost umnega delovanja v skladu z etičnimi normami. Z drugimi besedami: gre za usposobljenost za izvrševanje tistega, kar je moralno dobro in prav. V krščanstvu, denimo, med štiri klasične vrline spadajo zmernost, razumnost, pogum in pravičnost.

Še zanimivejša je Aristotelova teorija o vrlini iz Nikomahove etike, ki še zdaj velja za najvplivnejšo. Veliki grški mislec je dejal, da vrlina označuje zadržanje, pravilen odnos med dvema skrajnostma oziroma zlato sredino, kot bi jo določil pameten, razumen človek.

Kar se vrlin tiče, vsi ugledni misleci v zgodovini stavijo na to zlato sredino, se pravi na doseganje pametnega kompromisa, pri čemer je še vedno boljši slab kompromis kot jalova nepopustljivost – vztrajanje na okopih brez konkretnega rezultata.

V nasprotju s to miselnostjo, ki je plod združenega znanja največjih veleumov v zgodovini človeštva, v naši dnevni politiki (in seveda tudi v preštevilnih stanovskih združenjih, pri katerih v zadnjem času prednjačijo tisti, ki bi jim morala biti znana vsaj osnovna načela etike in humanistike, kot so sodniki in zdravniki) še vedno verjamejo v to, da vrlino predstavljajo trda, destruktivna in jalova pogajanja, ki ne koristijo prav nikomur, še najmanj pa uporabnikom njihovih storitev, to je pacientom, strankam na sodnih obravnavah, obiskovalcem upravnih enot in podobno.

Vrlina je usposobljenost za izvrševanje tistega, kar je moralno dobro in prav. FOTO: Ammar Awad/Reuters
Vrlina je usposobljenost za izvrševanje tistega, kar je moralno dobro in prav. FOTO: Ammar Awad/Reuters

S tem seveda ne želim reči, da pogajanja včasih niso nujna in da stavka včasih ni utemeljena. Strogo formalnopravno gledano imajo tako zdravniki kot tudi sodniki za svoje stavkovne zahteve določene argumente (denimo neizpolnjene vladne obljube o plačah zdravnikov ali odločba ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske ureditve sodniških plač), a pri tem je vendarle treba gledati na celoten gozd, ne le posameznih dreves.

Skupni imenovalec obeh stavk je kaj pa drugega kot denar. Ekstra denar, ki predstavlja le nadgradnjo že sicer zelo solidnih zaslužkov, ki jih uživajo tako sodniki kot tudi zdravniki. Govorim o zaslužkih, ki dokazljivo omogočajo komfortno življenje. Prav nobenemu izmed njih ni treba gledati na vsak evro v trgovini, kaj šele, da bi zaradi tega trpel pomanjkanje.

A zaradi teh »finančnih« stavk državljanke in državljani ne morejo uresničevati svojih ustavno (!) zagotovljenih pravic do zdravstvenega in sodnega varstva. To pa so resne stvari, saj bodo posledice tega za nekatere izmed njih žal celo usodne. In kdo bo prevzel odgovornost za to? To je pravno in moralno vprašanje par excellence.

No, to je prava slika celotnega gozda, ki ga želijo nekateri prikazati le kot problem posameznih dreves, ki ga sestavljajo (odločba ustavnega sodišča, vladni dokument o ločenem stebru za zaposlene v zdravstvu in podobno).

Je pri pogajalcih za višje plače ostalo še kaj od zgoraj omenjenega humanizma, zmernosti, razuma, celo modrosti? Dokazujejo, da zelo malo.

A račun za tako pozo jim bodo državljanke in državljani v vsakem primeru izdali. In ta nikakor ne bo nizek.      

***

Boštjan J. Turk, magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine