Politika, mediji, maškare in prodane duše
Ko sem zadnjič gledal večerna poročila na eni od komercialnih televizij, sem se nepreklicno in dokončno odločil, da neham biti njen gledalec.
Ta odločitev je v meni sicer zorela že nekaj časa, pokrov pa mi je dvignil napovednik najbolj vročih novic dneva, ki so se zvrstile nekako takole: škandal v domu za ostarele, umor, zdravniška napaka, družinsko nasilje, prometna nesreča, na koncu pa »za razvedrilo« še nekaj o Britney Spears.
Tega dne je bila tudi znana odločitev, kateri film bo dobil glavno nagrado na prestižnem filmskem festivalu, in to je bil tudi dan, ko so ameriški znanstveniki dosegli nove izjemne uspehe pri odkrivanju vesolja.
Vsega tega seveda nisem izvedel na naši komercialni televiziji.
Ne razumite me napačno, vem, da so za nekatere zgoraj omenjene teme o umorih in škandalih zelo pomembne, morda je s tem tudi osebno prizadet, ne spadajo pa v koncept osrednjih novic dneva oziroma – povedano še bolj neposredno – gledalce poneumljajo in jih delajo še bolj zmedene in depresivne. In tako sem se odločil, da ker mi vodilni slovenski elektronski mediji preprosto ne zagotavljajo več dovolj informacij o tem, kaj zares pomembnega se dogaja po svetu, končno preklopim na BBC in CNN.
Vzroki za to, da so tudi tisti mediji, ki so nekoč veljali za kolikor toliko verodostojne, zdaj postali neprebavljivo populistični, so trije: gledanost, gledanost in gledanost. Gledanost je postala nova religija medijskega sveta, nov ultimativni cilj, novo merilo prestiža.
Z matematično logiko namreč privlači oglaševalce in tako prinaša denar, ki ga mediji potrebujejo za svoje delovanje. In to vodi v abotnosti, ki jim ni para: po tej logiki so mediji prisiljeni producirati in predstavljati vsebine, ki pred TV-zaslone prilepijo nezahtevnega Francija in Micko (denimo črno kroniko, različne škandale, poneumljajoče trendovske novice, dolgočasno življenje bogatašev), saj prav prisotnost več tisočev predstavlja jamstvo za visoko gledanost. Prav to pa je muzika, ki jo želijo slišati oglaševalci.
In tako dobimo čudaško formulo, v skladu s katero gledalci, ki – resnici na ljubo – nimata pojma o tem, kaj v življenju res šteje, katere vrednote je treba braniti, katere informacije imajo intelektualno širino, čustveno globino, verodostojnost in relevantnost, posredno odločata o tem, kakšne informativne, razvedrilne ali pogovorne oddaje, filme, nanizanke in druge vsebine bomo gledali na TV. Pri tem pa jih podpirajo proizvajalec pralnih praškov in ponudnik hitre hrane, zvesta financerja tovrstnih vsebin.
Smo res padli tako globoko oziroma ali sploh obstaja še kakšna druga pot?
Odgovora na obe vprašanji sta pozitivna. Dejstvo je, da smo v Sloveniji (in to ne zgolj v medijih, ampak, denimo, tudi v politiki, poslovnem svetu in podobno) brezprizivno prevzeli logiko, skladno s katero so le uporabniki (gledalci, volivci, kupci izdelkov) tisti, ki določajo, po katerih notah bomo igrali.
Medijski šefi in uredniki so postali usodno odvisni od (pogosto cenenega) javnega mnenja, pri tem pa so povsem pozabili na svoje osnovno, tradicionalno poslanstvo: da so prav oni tisti, ki ustvarjajo javno mnenje, da so oni tisti, ki odločajo, kaj bo šlo v eter, da so oni tisti, ki odločajo o tem, kaj je kakovost in kaj »šodr«, in da so oni tisti, ki morajo razsvetljevati svoje gledalce in ne obratno.
Nič kaj drugače ni tudi v politiki. Priznam, da mi gre pogosto na smeh, ko gledam, kaj vse počnejo naši ubogi pretendenti za politične stolčke samo zato, da bi se v predvolilnih kampanjah prikupili več tisoč Francijem in Mickam. Kosijo travo, se vozijo s skiroji, plešejo polko, angažirajo nerodno estetsko popravljene gospodične, ki jim delajo družbo na političnih soočenjih, se fotografirajo z lokalnimi posebneži.
Ves ta populistični marketing seveda prinaša določene rezultate v smislu višjih ratingov in političnih stolčkov, a to tragikomično guncanje afn pušča tudi neizbrisne posledice na osebnostih in imidžu takih akterjev. Padec lastnih meril in izgubo dostojanstva, pomilovanje v zahtevnejšem delu javnosti, izgubo ugleda v stroki, iz katere so izšli in podobno.
Je ta praksa vseobsežne prodaje duš za cekinčke in ratinge, ki je še posebno moteča prav v medijih in politiki, odsev novega časa, v katerem živimo, ali pa smo se malo zmotili glede tega, kdo bi pravzaprav moral postavljati pravila igre?
Obojega po malo. Nesporno dejstvo je, da je podivjani kapitalizem povzročil zmedo tudi glede tega, kaj vse je »na trgu«. Še ne tako dolgo tega je veljalo, da nekatere stvari preprosto niso naprodaj.
Denimo, človekovo dostojanstvo, zavezanost profesionalnim in etičnim standardom, lastna visoka merila, lojalnost delovnemu okolju in kolegom in podobno. Danes lahko vidimo, da je marsikdo za nekaj sto evrov višje plače pripravljen do jutri pozabiti na vse, kar je verjel še danes, poleg tega pa še izdati kolege in celo prijatelje.
Postavljanje pravil igre v medijih in politiki je vsekakor tema »par excellence«. V anglosaksonskem medijskem prostoru lahko lepo vidimo, kako je vsaj tistim uglednejšim medijem vešče uspelo ohraniti kakovost medijskih vsebin ne glede na čedalje bolj neizprosno konkurenco in vse bolj poneumljeno občinstvo. Zmagovita formula je bila sestavljena iz mešanice uredniške pokončnosti in menedžerske spretnosti pri iskanju virov financiranja (ki je postajalo vse manj odvisno od oglaševalcev).
Podobno velja za politike. V Sloveniji smo imeli nekaj politikov, ki so pokazali, kakšna drža se od njih pričakuje. Dostojanstvena, spoštljiva, profesionalna, z razumno distanco do državljanov, brez odvečne marketinške maškarade. Tak je bil pokojni Janez Drnovšek ter tudi Milan Kučan in Danilo Türk.
To, da politik zvišuje svoje ratinge tako, da želi na vsak način skočiti v »možgane« svojega povprečnega volivca, pa je katastrofa sama po sebi. Saj vendar ne prodaja paštete, ampak svojo osebnost z vsemi svojimi prepričanji in lestvico vrednot skupaj. Če si ljubitelj rockovske glasbe pač ne boš plesal polke, ali pač?
Duša ni naprodaj, še posebno ne za ceno priljubljenosti pri več tisoč Francijih in Mickah, kajne?
***
Boštjan J. Turk je magister pravnih znanosti, predavatelj na Fakulteti za management in pravo Ljubljana. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
