Poziv za Evropo kot demokratično silo
Drznimo si končno postaviti kulturo v središče našega evropskega znanja, da ponovno postane mednarodni kreativni center, ki bo privabljal najsijajnejše talente.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen/Delo
Evropejci imamo danes priložnost, da Evropsko unijo kot državljani zgradimo v vodilno svetovno, mednarodno usmerjeno, demokratično, večnacionalno in večjezično silo.
Ne zamudimo te priložnosti!
Kriza zaradi covida-19 nam je vsem dala vedeti, kako zelo krhki smo in kako zelo prepletene so naše usode. Opozorila nas je na pomen Evrope v novem multipolarnem svetu in na potrebo, da se združimo ob izjemnih ekoloških, socialnih, zdravstvenih in varnostnih izzivih, s katerimi se spopadajo naše družbe.
Dokazala je tudi enkratno naravo našega ekonomskega in socialnega modela.
V časih, kakršnih še ni bilo, se je EU kljub silnim, a iluzornim skušnjavam po zapiranju vase odločila za odkrito spopadanje s krizo in tako razkrila skrajno ničevost sebičnosti.
Med prvim valom pandemije smo Evropejci znali iznajti nove oblike solidarnosti in tako vzpostavili kolektivni sistem podpore za ogrožene posle in brezposelne državljane, kakor tudi zasnovali načrt okrevanja brez primere po obsegu, filozofiji in spoštovanju vladavine prava. Oblikovala se je Unija, ki se zna spopasti s krizami tako, da okrepi svojo odpornost in bolje zaščiti svoje državljane.
Če vse to vzbuja upanje, pa se hkrati še kako zavedamo, da bodo vsa ta dejanja in načrti ostali brez pomena, če ne bodo služili dolgoročnim interesom državljanom EU kot sestavni deli velikega evropskega projekta okrevanja.
Tveganja, da smo izpostavljeni neželenim pravilom in vsiljenim življenjskim slogom, so ogromna, še posebno v digitalni dobi, ki jo obvladuje le peščica sistemskih platform.
Kakšna je alternativa?
Predvsem zadostna sredstva za uspešno uresničitev evropskega načrta obnove, ob hkratni nadaljnji podpori podjetjem; zaposlitev in dohodek za vse kategorije delavcev, vključno s prekarnimi in nestandardnimi oblikami zaposlitve ter samozaposlenimi.
Obseg sredstev je že zdaj velikanski, toda resnični premislek o vrstah vlaganj, ki naj spodbudijo trajnostno in socialno vključujočo rast, se mora šele zgoditi.
Orisi nacionalnih načrtov okrevanja, posebno tistih, financiranih z evropskim denarjem, so še vedno videti prešibki, ko gre za okolje in digitalni sektor.
To usmeritev moramo popraviti in se bolj potruditi pri vključevanju socialnih partnerjev in državljanov v postopke odločanja in uresničitve, spodbujati pa naložbe na res evropski ravni, s kovanjem novega evropskega pakta in dovolj ambicioznega zelenega New Deala.
Uspeh tega načrta lahko končno prekine krog nezaupanja med »varčnimi« in »zapravljivimi« državami članicami in ustvari pogoje za trajen, resnično evropski proračun – ki lahko edini naredi iz Evrope ekonomsko in kulturno silo 21. stoletja.
Nadalje, Konferenco o prihodnosti Evrope je treba narediti za resnično participativno in demokratično izkušnjo za državljane. Ambicija te konference mora biti jasna: oblikovati drzno, napredno in skupno vizijo naše prihodnosti v prihodnjih desetletjih.
Eksperiment We Europeans, ki je dosegel kar 38 milijonov državljanov iz 27 držav in 24 jezikov, je dokazal resnično zanimanje za soudeležbo v določanju naše skupne prihodnosti z novimi oblikami trajne participativne in posvetovalne demokracije kot nujnega dopolnila naše predstavniške demokracije.
Samo ta nova demokratična energija, ki je sposobna spodbuditi resnično evropsko državljanstvo, lahko pripelje do Unije blaginje in miroljubnega soobstoja ter tako vzbudi upanje vsakomur med nami. Do Unije, ki bo z mobilizacijo državljanov, držav, socialnih partnerjev in kolektivov sposobna dati konkretne odgovore na vse večjo neenakost in nezaposlenost, prispevati k ohranitvi planeta in varovati temeljne vrednote enotnosti, svobode, solidarnosti in demokracije.
Ker se ravnovesje moči na svetovnem odru hitro premika in spreminja, je res nujno treba zagotoviti sredstva za kar najlegitimnejši, najučinkovitejši in najhitrejši proces sprejemanja odločitev. Veljavni sporazumi v določenih okoliščinah že omogočajo premik od soglasnih odločitev k odločanju s kvalificirano večino. Kolikor mogoče hitro moramo načelo večine uporabiti za odločanje o vseh ukrepih in politikah EU. Od sistema krhkega sodelovanja se moramo premakniti k skupnemu projektu gradnje!
Četudi obžalujemo odhod naših britanskih prijateljev, smo prepričani, da bomo ohranili posebno in zelo tesno razmerje. A če se želimo česa naučiti iz njihovega članstva in odhoda, tedaj naj obvelja, da bolj ko sprejemamo izjeme za državo članico, manj ta država članica verjame v evropsko enotnost in solidarnost.
Nastopil je čas, ko moramo zares uresničiti enotnost naše Unije.
Povejmo naravnost: to bo mogoče le, če bomo zares cenili našo različnost in naše kulturne, gospodarske, socialne in zgodovinske posebnosti.
Drznimo si končno postaviti kulturo v središče našega evropskega znanja, da spet postane mednarodni kreativni center, ki bo privabljal najsijajnejše talente, kar jih premore svet.
Ponovimo: to bo mogoče doseči le, če bo sleherni državljan evropski projekt prepoznal kot svojega, z vzpostavitvijo trajne, pregledne, vključujoče in posvetovalne demokracije, ki bo zagotavljala konkretno uresničitev vseh odločitev.
To je bistveni pogoj, da Unija postane projekt vseh.
Četudi je okno priložnosti ozko, so okoliščine naklonjene tako na evropski kot na globalni ravni. Naša kolektivna odgovornost je ogromna. Združimo moči z milijoni pripravljenih in željnih državljanov z vseh koncev naše Unije, dokler je še čas.
***
Na pobudo sopredsednikov CIVICO Europa Guillauma Klossa, nekdanjega koordinatorja delovne skupine o prihodnosti Evrope (Evropski svet) in nekdanjega direktorja European Broadcasting Union, ter Francesce Ratti, nekdanje generalne sekretarke evropskega parlamenta, je poziv državljanom in voditeljem Evropske unije za Evropo kot demokratično silo podprlo več kot 50 podpisnikov, tudi iz Slovenije, izšel je že v Le Soiru, Figaroju, El Paísu, Gazeti Wyborzci ...
Ne zamudimo te priložnosti!
Kriza zaradi covida-19 nam je vsem dala vedeti, kako zelo krhki smo in kako zelo prepletene so naše usode. Opozorila nas je na pomen Evrope v novem multipolarnem svetu in na potrebo, da se združimo ob izjemnih ekoloških, socialnih, zdravstvenih in varnostnih izzivih, s katerimi se spopadajo naše družbe.
Dokazala je tudi enkratno naravo našega ekonomskega in socialnega modela.
V časih, kakršnih še ni bilo, se je EU kljub silnim, a iluzornim skušnjavam po zapiranju vase odločila za odkrito spopadanje s krizo in tako razkrila skrajno ničevost sebičnosti.
Med prvim valom pandemije smo Evropejci znali iznajti nove oblike solidarnosti in tako vzpostavili kolektivni sistem podpore za ogrožene posle in brezposelne državljane, kakor tudi zasnovali načrt okrevanja brez primere po obsegu, filozofiji in spoštovanju vladavine prava. Oblikovala se je Unija, ki se zna spopasti s krizami tako, da okrepi svojo odpornost in bolje zaščiti svoje državljane.
Če vse to vzbuja upanje, pa se hkrati še kako zavedamo, da bodo vsa ta dejanja in načrti ostali brez pomena, če ne bodo služili dolgoročnim interesom državljanom EU kot sestavni deli velikega evropskega projekta okrevanja.
Tveganja, da smo izpostavljeni neželenim pravilom in vsiljenim življenjskim slogom, so ogromna, še posebno v digitalni dobi, ki jo obvladuje le peščica sistemskih platform.
Kakšna je alternativa?
Predvsem zadostna sredstva za uspešno uresničitev evropskega načrta obnove, ob hkratni nadaljnji podpori podjetjem; zaposlitev in dohodek za vse kategorije delavcev, vključno s prekarnimi in nestandardnimi oblikami zaposlitve ter samozaposlenimi.
Obseg sredstev je že zdaj velikanski, toda resnični premislek o vrstah vlaganj, ki naj spodbudijo trajnostno in socialno vključujočo rast, se mora šele zgoditi.
Orisi nacionalnih načrtov okrevanja, posebno tistih, financiranih z evropskim denarjem, so še vedno videti prešibki, ko gre za okolje in digitalni sektor.
To usmeritev moramo popraviti in se bolj potruditi pri vključevanju socialnih partnerjev in državljanov v postopke odločanja in uresničitve, spodbujati pa naložbe na res evropski ravni, s kovanjem novega evropskega pakta in dovolj ambicioznega zelenega New Deala.
Uspeh tega načrta lahko končno prekine krog nezaupanja med »varčnimi« in »zapravljivimi« državami članicami in ustvari pogoje za trajen, resnično evropski proračun – ki lahko edini naredi iz Evrope ekonomsko in kulturno silo 21. stoletja.
Nadalje, Konferenco o prihodnosti Evrope je treba narediti za resnično participativno in demokratično izkušnjo za državljane. Ambicija te konference mora biti jasna: oblikovati drzno, napredno in skupno vizijo naše prihodnosti v prihodnjih desetletjih.
Eksperiment We Europeans, ki je dosegel kar 38 milijonov državljanov iz 27 držav in 24 jezikov, je dokazal resnično zanimanje za soudeležbo v določanju naše skupne prihodnosti z novimi oblikami trajne participativne in posvetovalne demokracije kot nujnega dopolnila naše predstavniške demokracije.
Samo ta nova demokratična energija, ki je sposobna spodbuditi resnično evropsko državljanstvo, lahko pripelje do Unije blaginje in miroljubnega soobstoja ter tako vzbudi upanje vsakomur med nami. Do Unije, ki bo z mobilizacijo državljanov, držav, socialnih partnerjev in kolektivov sposobna dati konkretne odgovore na vse večjo neenakost in nezaposlenost, prispevati k ohranitvi planeta in varovati temeljne vrednote enotnosti, svobode, solidarnosti in demokracije.
Ker se ravnovesje moči na svetovnem odru hitro premika in spreminja, je res nujno treba zagotoviti sredstva za kar najlegitimnejši, najučinkovitejši in najhitrejši proces sprejemanja odločitev. Veljavni sporazumi v določenih okoliščinah že omogočajo premik od soglasnih odločitev k odločanju s kvalificirano večino. Kolikor mogoče hitro moramo načelo večine uporabiti za odločanje o vseh ukrepih in politikah EU. Od sistema krhkega sodelovanja se moramo premakniti k skupnemu projektu gradnje!
Četudi obžalujemo odhod naših britanskih prijateljev, smo prepričani, da bomo ohranili posebno in zelo tesno razmerje. A če se želimo česa naučiti iz njihovega članstva in odhoda, tedaj naj obvelja, da bolj ko sprejemamo izjeme za državo članico, manj ta država članica verjame v evropsko enotnost in solidarnost.
Nastopil je čas, ko moramo zares uresničiti enotnost naše Unije.
Povejmo naravnost: to bo mogoče le, če bomo zares cenili našo različnost in naše kulturne, gospodarske, socialne in zgodovinske posebnosti.
Drznimo si končno postaviti kulturo v središče našega evropskega znanja, da spet postane mednarodni kreativni center, ki bo privabljal najsijajnejše talente, kar jih premore svet.
Ponovimo: to bo mogoče doseči le, če bo sleherni državljan evropski projekt prepoznal kot svojega, z vzpostavitvijo trajne, pregledne, vključujoče in posvetovalne demokracije, ki bo zagotavljala konkretno uresničitev vseh odločitev.
To je bistveni pogoj, da Unija postane projekt vseh.
Četudi je okno priložnosti ozko, so okoliščine naklonjene tako na evropski kot na globalni ravni. Naša kolektivna odgovornost je ogromna. Združimo moči z milijoni pripravljenih in željnih državljanov z vseh koncev naše Unije, dokler je še čas.
***
Na pobudo sopredsednikov CIVICO Europa Guillauma Klossa, nekdanjega koordinatorja delovne skupine o prihodnosti Evrope (Evropski svet) in nekdanjega direktorja European Broadcasting Union, ter Francesce Ratti, nekdanje generalne sekretarke evropskega parlamenta, je poziv državljanom in voditeljem Evropske unije za Evropo kot demokratično silo podprlo več kot 50 podpisnikov, tudi iz Slovenije, izšel je že v Le Soiru, Figaroju, El Paísu, Gazeti Wyborzci ...
