Pričakovanje
Prvi september je najbrž eden tistih datumov, ki kljub raznovrstnosti naših življenj v prav vsakem od nas, ne glede na starost, spol, status, narodnost, versko in politično pripadnost ustvarja prav poseben občutek vznemirjenega pričakovanja nečesa novega in velikega oziroma poplavo nostalgičnih spominov, povezanih z nekim obdobjem naših življenj, ko je mogoče bilo vse, vsaj za večino, preprosteje, bolj šolsko, bolj predvidljivo ...
Preteklo šolsko leto se je v anale zapisalo po številnih uspehih naših mladih in njihovih mentorjev, ki so velikokrat presegli meje slovenskega sveta, po majhnih zmagah otrok, mladostnikov in njihovih vzgojiteljev ter učiteljev, ki oblikujejo šolski vsakdan, pa jih (žal) ne omenjamo prav pogosto. Prevečkrat so bile izpostavljene napake, ki jih v našem šolskem prostoru naravnost preziramo, četudi gre za naravno posledico učenja, ki vodi v konkretno izkušnjo.
Zapomnili si ga bomo po še enem letu koronskih prilagoditev, po pomladanskih volitvah, poletnih požarih in žal tudi po 24. februarju, ko smo se zbudili v nov svet. Ta datum bo najbrž v zgodovinskih učbenikih zapisan kot vrhunec vsega nenormalnega, kar je uspelo človeštvu ustvariti v preteklih desetletjih, ko smo človečnost ponosno teptali zaradi udobja, ki to sploh ni. Prvega septembra 2022 bi tako najbrž bilo zelo utemeljeno vprašanje, ali smo morda popolnoma zgrešili, ko smo v šole pred stoletji uvrstili predmet zgodovina, saj se pri njem nismo prav ničesar naučili, in ali vendarle ne bi bilo bolje, da bi na urnike vseživljenjskega učenja raje uvrstili predmet, ki bi se imenoval prihodnost.
Na pragu šolskega leta 2022/2023 šolstvo tiho pričakuje odmevne dogodke, ki so pred nami. Veselje ob izjemnih velikih in malih zmagah slovenskih otrok, mladine in učiteljstva, se plaho umika strahu pred tistimi odjeki, ki tradicionalno polnijo naslovnice dnevnih novic. Če kaj, potem vemo, da sistem, ki navidezno sicer deluje, potrebuje temeljite spremembe. Ženejo ga zgolj številne izjemne pedagoginje in pedagogi, ki navdušeno sledijo (po)klicu, pri učečih iskrijo radovednost in željo po raziskovanju širin znanja ter pripravi lastnih predstav, mnenj, stališč in kritičnih misli o času in svetu, v katerem živimo.
Prvega septembra 2022 je slovensko šolstvo približno tam, kjer je bilo na prvi šolski dan lanskega leta. Lani je bilo približno na ravni predlanskega, predlani na ravni tistega iz leta pred njim in tako bi lahko naštevali še dobro dekado … Kot da smo se udomačili v misli, da je pač tako, kot je, in da drugače ne bo. Ujeti v primež storilnostno-industrijske, neoliberalne doktrine izpred desetletij, ki ji nikakor nočemo iskati alternativ, se od nje odmakniti ter naše misli in dejanja zamakniti s pogledom na tukaj in zdaj, kaj šele iskati možne poti za naprej. Znotraj šolstva je ta miselnost še posebno zanimiva, saj smo v času koronskih zaprtij naredili tektonske premike tam, kjer jih šolstvo najbolj potrebuje, to je v glavah zaposlenih. Ne ministric in ministrov, ki, če ne prej, pa pred volitvami, gotovo premikajo vse mogoče, če tako želi (usklajeno!) volilno telo. V obdobju med volitvami seveda vedno pride prav izgovor, da se sveta pač ne da spreminjati na hitro in počez …
Zadnji dve koronski leti sta postavili na veliko preizkušnjo vse tiste vrednote, ki so deklarativno ter v vseh mogočih tiskanih in elektronskih oblikah razglašene za človeške. Še pred tem, v desetletjih nebrzdanega napredka, ki nas je razčlovečeno popeljal v nenadzorovano in ceneno potrošništvo, smo odkrili udobje sistema – nepravega, ki duši, ki je krivičen, ki moralizira nemoralno, legitimira neetično. A naj poudarim, da v krikih obupa nad sistemom vedno znova pozabljamo, da smo sistem ljudje, zato ni treba spreminjati sistema, saj se bo ta spremenil sam, ko se bomo spremenili ljudje. Povedano drugače, bi morala biti temeljna premisa skupnosti, ki hlepi po novih družbenih pogodbah za vse mogoče podsisteme, ta, da bi si prizadevali za odgovornost – tisto brezkončno, ko ne le da sprejmemo posledice za naša dejanja, ampak smo pripravljeni spremeniti tudi naše vedenje takrat (in vedno!), ko naše odločitve (po)škodujejo.
Nekaj mesecev po volitvah in v smislu dogajanja ob izhodu iz krize zaradi covida-19 še vedno tiho upamo na optimistične politične napovedi zmagujoče koalicije o pokrpanju opustošenih podsistemov družbe, ki bi za šolnike, ki smo del družbene infrastrukture ter skrbimo za produkcijo in reprodukcijo različnih oblik kulturnega kapitala, lahko zapisali, da je skrajni čas, da sami strnemo moči in premislimo stanje, preizprašamo lastne poglede na mogoče različice prihodnosti, predvsem pa se usmerimo stran od drsenja v različne vrste prepadov. Med energetsko in prehransko krizo, v časih, ko je izprijena ekonomija trčila ob nepredvidljive in krute meje ekologije, ko desetletje zamujamo z zelenim prehodom, v času, ko demokracija neuspešno trka na vrata oblasti in ko se spopadamo s paradoksom, da ob vse večji aktivni vključenosti ljudi v javno življenje civilna družba in demokracija v velikem delu sveta izgubljata moč, v času, ko tehnologija, ki nas bolj kot kdajkoli povezuje, hkrati pripomore tudi k družbeni fragmentaciji, preprosto vemo, da so boljše, pravičnejše in kakovostnejše prihodnosti mogoče le s konkretnimi zamiki organiziranega izobraževanja. Vprašanje prihodnosti sistema vzgoje in izobraževanja je ob zapisanem odvisno predvsem od odgovora na vprašanje o prihodnosti dela in (prostega oziroma osebnega) časa ter o tem, kako, če sploh, bo mezdno delo krojilo življenje prihodnjih generacij.
Kako torej do cilja? Z novo »družbeno pogodbo za vzgojo in izobraževanje«, ki bo vključevala aktualna vprašanja sodobnosti, možne prihodnosti, pedagogiko sodelovanja in solidarnosti ter kurikul, ki bo razvijal skupnosti znanja in inovacij, za kar bomo morali stopiti na pot transformacije dela vzgojiteljstva in učiteljstva. To mora biti holistično zasnovan in vsevključujoči proces, ki vključuje stroko, civilno družbo in čigar rezultati morajo biti stvar široke javne razprave, kjer mora biti tokrat slišan tudi glas mladih. Proces, ki mora biti nasprotje znanih poskusov zamikov na področju edukacije v preteklih desetletjih, ko smo se novosti lotevali zelo projektno, parcialno, vezano na evropska sredstva in po sistemu »najprej streha, potem temelji hiše«. Do te nove pogodbe ni mogoče priti vzvratno, sploh pa ne tako, da preskočimo premislek sistemskih določil pravičnega ter kakovostnega sistema vzgoje in izobraževanja. Slovenija si take napake ne more in tudi ne sme privoščiti.
Vsem učečim, vzgojiteljstvu in učiteljstvu, staršem in vsem, ki verjamejo v moč znanja, vzgoje in izobraževanja, na začetku novega šolskega leta želim, da bi še naprej znali v sebi ohranjati iskrico, ki vzbuja željo po napredovanju, po osebnostni in profesionalni rasti ter nam daje moč, da (si) upamo in (se) spreminjamo. Iskreno nam želim tudi to, da se končno znebimo strahov pred sodelovanjem in spremembami. Želim nam, da začnemo odgovorne odločitve sprejemati takoj, ne šele takrat, ko res ne bomo imeli nobene druge možnosti več.
***
Prof. Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje - Center.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
