(KOMENTAR) Prišel je čas za modernizacijo zakonodaje o konoplji

Podpora modernizaciji politike o uporabi konoplje za odrasle v nekaterih državah EU še naprej pridobiva zagon, kar se je pokazalo tudi na nedavnih volitvah v naši državi. Volivci so potrdili referendumske predloge glede gojenja in uporabe konoplje v medicinske in osebne namene. Čeprav ta izida nista pravno zavezujoča, pošiljata jasno sporočilo zakonodajalcem.

Tudi v Nemčiji so aprila letos začeli veljati prvi elementi legalizacije konoplje za odrasle. Odrasli v Nemčiji lahko zdaj v svojih domovih gojijo do tri rastline. Konoplja je legalna za odrasle na Malti in v Luksemburgu, poleg tega v več predelih na Nizozemskem in v Švici potekajo pilotni poskusi prodaje konoplje za odrasle. V teh državah se poudarja potreba po uravnoteženem pristopu k regulaciji, ki upošteva tako koristi kot tveganja.

Prepoved konoplje izvira iz ZDA. Leta 1930 je Harry Anslinger prevzel vodenje Zveznega urada za narkotike. Na začetku uporabe konoplje ni dojemal kot problematične, vendar je kmalu ugotovil, da samo boj proti kokainu in heroinu za obstoj urada ne bo zadostoval. Da bi upravičil in povečal proračun urada, je moral razširiti obseg delovanja. Zato se je odločil, da bo preganjal vse droge, vključno s konopljo, kar je pripeljalo do uvedbe globalne prepovedi.

Gnala ga je osebna ambicija in želja po moči, saj je želel povečati vpliv in moč svojega urada. Večji obseg delovanja je pomenil tudi večji proračun, kar je omogočilo več zaposlovanja in virov, s čimer so bili zadovoljeni njegovi finančni interesi. Poleg tega je izkoristil rasne in druge predsodke ter stereotipe, da bi ustvaril moralno paniko glede uporabe konoplje in drugih drog, in tako deloval v skladu s političnimi interesi, ki so zahtevali strogo prepoved drog. Zanemaril je znanstvena dejstva in se zanašal na propagando, da bi utemeljil svoje trditve, ter ustvarjal povezavo med uporabo drog in kriminalom, kar je povečalo javno podporo za prepoved.

Za širjenje svojih sporočil in ustvarjanje strahu je uporabljal medije, ki so demonizirali uporabnike konoplje, kar je še dodatno povečalo podporo za prepoved. Spodbujal je sprejemanje zakonov, ki so omogočali stroge kazni za uporabnike drog, in sodeloval pri pripravi mednarodnih konvencij o drogah, kar je razširilo ameriški model prohibicije po vsem svetu. S temi ukrepi je zagotovil, da so bile njegove politike vključene v mednarodne pogodbe, kot je Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961. To je številne države prisililo, da sprejmejo podobne prohibicijske zakone. Tako je razširil prohibicijo konoplje po vsem svetu in utrdil globalno mrežo prohibicijske birokracije, ki ji države tudi danes namenjajo zelo veliko denarja.

Njegov vpliv je še danes očiten v stališčih mnogih politikov in strokovnjakov, ki podpirajo nadaljevanje prepovedi in represivnega nadzora. Njihova antipropaganda se opira na ideje iz vojne proti drogam v prejšnjem stoletju, ki nikoli niso bile podprte z znanostjo. Takšni prohibicionisti so aktivni tudi v slovenskem javnem, vladnem in nevladnem sektorju ter razpolagajo z obsežnimi finančnimi sredstvi. Zagovorniki legalizacije so slabše organizirani in nimajo primerljivih sredstev. Interes prohibicionistov je ohranjanje statusa quo, saj imajo koristi od veljavne prepovedi, kar se ujema z interesi močne povezane birokracije po vsem svetu.

To vključuje finančne koristi, ohranitev moči in vpliva ter nadaljnje financiranje iz javnih sredstev za programe, ki podpirajo prohibicijo. Poleg tega lahko ohranjanje prepovedi konoplje omogoča monopolizacijo trga z nadzorovanimi substancami in s tem povezano kriminalno dejavnostjo, kar koristi nekaterim interesnim skupinam. Kljub razkritju teh interesov in pozitivnim izidom referendumov so zagovorniki prepovedi vztrajni pri trditvah o škodljivosti liberalnejše regulacije konoplje, vključno s strašenjem pred povečanim kriminalom, duševnimi boleznimi in škodo za mlade. Njihovo zavajanje spominja na retoriko in politično manipulacijo iz zgodnjega obdobja prohibicije v ZDA. V ZDA je danes konoplja za medicinsko uporabo legalna v 38 od 50 zveznih držav. V 24 državah je dovoljena za osebno uporabo odraslih.

Volivci so uporabo konoplje v medicinske namene pričakovano podprli z dvetretjinsko večino glasov (66,54 odstotka). Izid posvetovalnega referenduma o konoplji za omejeno osebno rabo, na katerem je 51,53 odstotka volivcev glasovalo za, kaže, da je kljub zavajajoči kampanji, ki so jo vodili na NIJZ, druge zdravstvene organizacije in nekatere povezane nevladne organizacije, večina volivcev podprla zakonske spremembe.

Rezultati referenduma o legalizaciji konoplje je zato tudi zmagoslavje znanstvenih dokazov, pravičnosti in zmanjševanja škode. Hkrati je v smislu podpore modernizaciji politike do konoplje v nekaterih državah, tudi napoved o možnem prihodnjem načinu življenja nekaterih odraslih državljanov. Ta način življenja ne bo vsiljevan vsem prebivalcem, ampak omogoča tistim, ki bodo morda namesto alkohola občasno uporabili konopljo v podobne namene, da to storijo na varen in reguliran način.

Temu nasprotujejo prohibicionisti, ki prihajajo iz javnih institucij in te naj bi delovale v javnem interesu. Tako izkazujejo netoleranco in nestrpnost, saj zavračajo ideje in življenjske sloge, ki niso združljivi z njihovimi lastnimi. Prav tako se ne trudijo razumeti ali upoštevati perspektive tistih, ki se zavzemajo za legalizacijo, s čimer pripomorejo k oviranju napredka v zakonodaji, kar pomeni, da se še naprej povzroča škoda zaradi prohibicije. Kriminalne združbe še vedno izkoriščajo prepoved za lastne koristi, bolniki pa še vedno nimajo ustreznega dostopa do konoplje v medicinske namene.

Prohibicionisti nasprotujejo tudi rezultatom referenduma, ki naj ne bi bili kredibilni in legitimni. Vendar je izgovarjanje na majhen odstotek razlike med podporniki in nasprotniki legalizacije podcenjevanje in omalovaževanje večjega dela volivcev, saj so prav ti nasprotniki med kampanjo zavajali namesto informirali javnost ter financirali propagando z davkoplačevalskim denarjem.

Ob vsem tem je treba spet poudariti, da legalizacija konoplje za odrasle prinaša izzive glede zaščite mladih pred zlorabami. Po eni strani bolj regulirani trg omogoča boljši nadzor nad prodajo in distribucijo, s čimer lahko učinkoviteje preprečujemo dostop mladoletnim osebam. Po drugi strani pa se pojavljajo pomisleki, ali legalizacija ne bi spodbudila večje dostopnosti in normalizacije uporabe med mladimi. Vendar so raziskave v državah, v katerih so legalizirali konopljo za medicinsko in nemedicinsko uporabo, pokazale mešane rezultate glede vpliva legalizacije na uporabo med mladimi. Povsod pa so bile spremembe pospremljene s strogimi regulativnimi ukrepi in izobraževalnimi programi, ki mlade ozaveščajo o tveganjih ter zagotavljajo varno uporabo konoplje za odrasle, kar so nasprotniki sprememb zamolčali.

Ti strogi regulativni ukrepi in izobraževalni programi so se izkazali za precej boljše od razmer prepovedi, ko tovrstnih ukrepov ni bilo. V takšnih razmerah so bolniki in mladi prepuščeni črnemu trgu, kjer ni nadzora nad kakovostjo in varnostjo. Legalizacija s spremljajočimi ukrepi omogoča boljšo zaščito javnega zdravja in zmanjšuje tveganja, povezana z neurejenim trgom. Poleg tega regulirani trg ustvarja dodatne prihodke, ki jih je mogoče vložiti v programe preventive, izobraževanja in raziskovanja. S sodelovanjem skupnosti, šol in staršev je mogoče oblikovati celostne strategije za preprečevanje zlorab med mladimi. Zmanjšanje stigmatizacije uporabnikov konoplje omogoča odprto razpravo o varni uporabi in tveganjih ter razvoj programov zmanjševanja škode.

Nekatere dezinformacije in propaganda, ki so jih v preteklosti goreče širili zagovorniki preganjanja uporabnikov konoplje, so še vedno prisotne med nekaterimi politiki, uradniki in strokovnjaki. Te napačne informacije pogosto mešajo mite z dejstvi, kar otežuje sprejemanje znanstveno podprtih in racionalnih zakonodajnih odločitev. Propaganda iz Anslingerjeve dobe – stigmatiziranje, demoniziranje, zavajanje in zastraševanje – je ustvarila številne lažne predstave o konoplji.

Podobne dezinformacije smo slišali tudi od nasprotnikov legalizacije med predreferendumskim obdobjem. Pod pretvezo skrbi za javno zdravje in narodov blagor so poskušali nekateri uveljaviti svoje osebne interese in ideološke predsodke, ki izhajajo tudi iz neznanja, strahu ali zavestnega ignoriranja znanosti. Vprašanje regulacije konoplje se je ponovno izrabljalo v politične namene. V zadnjih letih so bila takšna ravnanja pogosta ob razpravah glede težav bolnikov pri dostopanju do medicinske konoplje in njene primerne regulacije, kar v Sloveniji še vedno ni urejeno. Zato je razkrivanje takšnih neetičnih ravnanj ter razlikovanje med miti in dejstvi ključno za oblikovanje politike, ki bo resnično služila uporabnikom in celotni skupnosti.

Odsotnost resne razlagalne kampanje pred referendumom pri predlagateljih in zadržanost predsednika največje koalicijske stranke bodeta v oči. Da bi dokazali, da referendumski vprašanji nista bili namenjeni zgolj povečevanju volilne udeležbe, so odgovorni politiki obljubili, da bo volja volivcev upoštevana. Trdili so, da je zakon o konoplji že pripravljen, vendar javnost še ni videla osnutka, ki ga menda imajo na ministrstvu za zdravje. Transparentnost pri pripravi zakonodaje je ključna. Če je zakon resnično pripravljen, bi ga morala vlada še pred referendumom javno predstaviti in omogočiti javno razpravo.

Volivci imajo pravico vedeti, kako bo zakonodaja vplivala na njihovo vsakdanje življenje. Zakonodajni postopek, ki ni javen, ustvarja dvome o resničnih namenih politikov. Brez transparentnosti in sodelovanja z javnostjo lahko pride do občutka izdaje in manipulacije. Volivci si glede konoplje zaslužijo zakonodajo, ki bo resnično v njihovo korist, ne le politično orodje za povečanje volilne udeležbe ali omejevanje človekovih pravic. Transparentnost in poštenost sta nujni, da se prepreči nadaljnje širjenje dezinformacij in zagotovi, da zakonodaja temelji na resničnih potrebah in blagostanju državljanov.

Če se zakonodajalec odloči za legalizacijo konoplje za odrasle, bo treba implementirati stroge regulative za njeno pridelavo, proizvodnjo, distribucijo in prodajo, kar naj zagotovi varnost in prepreči dostop mladoletnim osebam. Ministrstvo za zdravje naj podre izobraževanje zdravnikov in raziskovanje konoplje ter razvoj preventivnih programov za mlade. Ministrstvo lahko posebej podpira raziskave o konoplji, s poudarkom na njenih terapevtskih lastnostih, potencialnih neželenih učinkih, interakcijah z drugimi zdravili ter optimalnih načinih uporabe glede na specifične zdravstvene težave. Do zdaj je ministrstvo zaradi nazadnjaških stališč predstavljalo eno največjih ovir za razvoj.

Ministrstvo za kmetijstvo naj razvije in nadzira pravilnike za pridelavo konoplje ter zagotovi podporo kmetom. Ministrstvo za notranje zadeve naj poskrbi za učinkovito izvrševanje zakonodaje in boj proti nezakonitemu trgovanju. Ministrstvo za pravosodje naj prilagodi kazensko zakonodajo in zagotovi pravične postopke za tiste, ki so bili kaznovani zaradi zdaj še veljavnih zakonov. Ministrstvo za zunanje zadeve naj spremlja mednarodne trende in sodeluje z drugimi državami pri izmenjavi najboljših praks. Ministrstvo za finance naj zagotovi sredstva za raziskave, izobraževanje in regulacijo ter prouči davčne vidike legalizacije.

Vlada naj čim prej javno predstavi osnutke modernizirane zakonodaje, ki so domnevno že pripravljeni, ter omogoči javno razpravo. Politiki morajo pokazati svojo zavezanost volivcem s konkretnimi dejanji, ne le z obljubami.

Če vlada resnično želi slediti volji volivcev in graditi zaupanje, je ključno, da začne te korake izvajati takoj. Le s tem bo lahko dokazala svojo predanost demokratičnim procesom in prihodnosti, ki temelji na sodobnih in pravičnih pristopih.

***

Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.