Temna plat Talentov
V nedeljo, 17. decembra, se je na komercialni Pop TV končala še ena sezona razvedrilne oddaje Slovenija ima talent. Zmagal je simpatično tiho talentirani Domen Kljun, ki je okrog zimskega solsticija odganjal temo zadnjih decembrskih dni in s finalno pesmijo naznanil zmagoviti prihod pomladi.
Preden povemo o simpatičnem in redkobesednem Domnu kaj več, se najprej lotimo evalvacije televizijske vsebine, ki nekaj mesecev vsako nedeljo zvečer pred tv-zaslone največje komercialne televizije pritegne res velik avditorij gledalstva. Televizijsko iskanje talentov je licenčna oddaja, ki se snema in predvaja v mnogih državah sveta. Vsebina je podobna, prilagoditve na različne kulturne kontekste so majhne. Prej prepovedane kot dobrodošle. Kar pomeni dolgoročno in enotno izobraževanje in razvedrilo za globalno enakost. In ta enakost seveda ni nigerijska ali kazahstanska, pač pa angloameriška.
V več kot desetih sezonah produkcije te licenčne oddaje v Sloveniji smo med stotinami nastopajočih našli zgolj dva ali tri izstopajoče talente. V glavnem pevce. Morda omenimo Majo Keuc, Demetro Malalan, ki pravzaprav ni sodelovala v Talentih, ampak v precej podobnem formatu, X-faktor, in aktualnega zmagovalca Domna Kljuna. Veliko bolj smo se v desetih letih nagledali antitalentov. A tako pač je. Oddaje bazirajo na prepadu med talentom in antitalentom, na lovljenju posebnosti in posebnežev, na popolnoma evforičnem vodenju oddaje dveh voditeljev in žive publike ter ocenjevanju štiričlanske komisije, ki odloča, kdo je vreden nadaljevanja tekmovanja in kdo ne. Zmagovalca čaka nagrada v višini 50.000 evrov. Kar je seveda mamljiva vsota.
Projekt je, poslovno gledano, gotovo visoko rentabilen. Za ceno finančne uspešnosti največje slovenske televizije pa kot narod izgubljamo lastno ustvarjalnost, lastno kulturo, lasten jezik. Mladina se muči, da bi bila čim bolj internacionalna, saj vsi po vrsti sanjajo o velikih globalnih prebojih in temu primerno zgolj oponašajo znane pevce, plesalce, komedijante, čarovnike, plešoče stare mame in begunce. Zadnje sezone je v šovu moč čutiti tudi vsebinsko sugestibilnost kreatorjev oddaje, saj je pomanjkanje talentov že več kot očitno. In potem dobivamo na oder nekdanje zapornike, Palestince, vključene v katoliške humanitarne organizacije, premajhne otroke, uboge in zapuščene. Karkoli, kar omehča mehka slovenska srca. V času produkcije in predvajanja šova so zasloni polni zakulisja in osebnih zgodb nastopajočih. Ko pade zastor, se skorajda nihče več ne ozira po včerajšnjih zvezdah in talentih. Ko odrske luči ugasnejo, za šovom v resnici ostane pogorišče čustveno zmedenih in prevaranih mladenk in mladcev.
Sam osebno poznam dva primera, dva zmagovalca, ki sta zaradi sodelovanja v tovrstnih šovih doživela hude čustvene težave. Hiter skok na estradni Olimp in še hitrejši sestop sta za mlade ljudi lahko zelo problematično početje. Zdravljenje in celjenje dušnih ran, ko jih je medijski stroj najprej rabil, potem izrabil in na koncu zavrgel, pa je dolgotrajno. Ja, to je temna plat Talentov in mnogih drugih podobnih oddaj, ki na odru prikazujejo bleščavo, za odrom pa skrivajo temo.
Pri letošnjih Talentih bi veljalo opozoriti še na mlado harmonikarico, ki je presenetila z virtuoznim igranjem in na koncu pristala na nehvaležnem drugem mestu, praznih rok. Sistem je pač tak, da zmagovalec dobi vse, vsi drugi nič. Kar je še en skriti scenaristični trnek temne plati Talentov. Eden pijan od zmage in reflektorjev, vsi drugi žalostni, razočarani in v ledenem peklu.
Pa naj iz letošnjega nabora omenim še plešočega Palestinca Ahmeda. Bil je očitno slabši plesalec kot marsikdo drug, a se je znašel v finalu zaradi svoje zgodbe. V Sloveniji plešoči Palestinec, ki ima doma družino, ki trepeta za lastno življenje. Ahmed izjavi, da bi v primeru zmage denar namenil za nakup nove hiše v Palestini. Zase, za brate in sestre, za očeta in mamo. Gledalec se nekako ne more znebiti vtisa, da je fant pritisnil na čustvovanje Slovencev. Pa se na koncu plešoči televiziji, plešočim scenaristom tovrstni politični ples v razvedrilni oddaji nekako ni izšel po načrtih.
A da ne bom krivičen. Ni tako črno za vse od drugega mesta navzdol. V zakulisju seveda talente opazuje kar nekaj estradnih producentov, ki na šovu iščejo svoje bodoče varovance. Glasbenike, pevce, plesalce, igralce, klovne in komedijante. Hišni producent ima verjetno v rokah prvi izbor na draftu. Ekskluzivo, da prvi izbere izstopajoče in jim ponudi možnost medijskega udejstvovanja. Mladi in še neizkušeni izvajalci se pustijo gnesti kot frišno kvašeno in vzhajano testo. Tovrstne zgodbe se praviloma končujejo kar usodno. O ranah, ki jih dobijo mladi talenti v tem kotlu, raje ne bi govoril. A dejstvo je, da iz tovrstnih sodelovanj izskočijo ali pa so izvrženi, ranjeni in hudo poškodovani. Prej omenjeni in drugi producenti so praviloma prototipski plagiatorji, ki ne gradijo novih obrazov upoštevajoč njihovo duševno strukturo, njihovo čustvovanje, pedigre in njihovo svežino ali drugačnost. Vsem se vsiljuje reprodukcija tujega, že videnega in slišanega. Skratka – pozabi, kdo in kaj si, tu imaš vlogo, ki jo moraš odigrati ali odpeti. Če ti je všeč ali ne! Vzemi ali pusti.
Upam, da se ne motim, da letošnjega zmagovalca ne bodo ujeli na takšno vabo. Zdi se mi, da je trden in skromno samosvoj in ni zastrupljen s težnjo po pozornosti. Domen je klen slovenski fant, je nekakšen estradniški Martin Krpan, ki je brez odvečnih besed odsekal glavo Pop TV. Nekako se je skozi celotno sezono čutilo, da napredno liberalni medijski monstrum favorizira in protežira bolj »international« forme. Celo skrajnosti in provokativnost. A na koncu se jim je zgodila reakcija, ko je ljudstvo izbralo konservativno normalnost. In pretežno tihi zmagovalec takoj po zmagi nad Brdavsom pove le to, da je Slovenija pokazala, da naravni talent lahko zmaga!
Domen je v finalni oddaji zapel Prihaja spet pomlad, ki jo sicer prepeva Oto Pestner. Postavil se je ob bok pevcu, ki je sinonim vrhunskega slovenskega izvajalca. Domen zapoje tako, da on sam, še manj pa gledalec ali poslušalec ne potrebujejo luči, šova, plesalk, ognja in groma. Njegov glas in on sam, ki zapoje o ljubezni, sta dovolj. V času glasbene norosti ponuja normalnost.
Fant je delaven. Gradi družino. Prevzema kmetijo. Poje na koru in je popolnoma sprijaznjen s samim seboj. In z dejstvom, da je Slovenec. Ne išče vzora po svetu, on je vzor. Je samozavesten kot Martin Krpan in z močjo svojega glasu obglavi Brdavse, ki Slovenijo onesnažujejo z ukradenimi identitetami. Ukradeno umetnostjo. Domen zapoje slovensko pesem. Preprosto in jasno. In hvala bogu, slovenski narod dokaže, da mu Pop TV-jeve učne ure norosti (v dobrih petindvajsetih letih) še niso popolnoma zameglile pameti.
Za sklep pa eksperiment in nagradno vprašanje.
Vse opisano zdaj oženimo z drugo glasbeno medijsko norostjo. Na javni RTV SLO skoraj v istem času producirajo izbor slovenskega predstavnika za pesem Evrovizije. Nekoč lokalni izbor Ema se je zadnji dve leti umaknil čisto enostavnemu komisijskemu izboru predstavnika Slovenije na Evrosongu. Ker ljudstvo v Sloveniji ni dovolj pametno, da bi izbiralo in izbralo svojega predstavnika, to postori internacionalna žirija, ki je za lansko tekmovanje iz rokava potegnila Jokerja. Joker Out je odličen band. Fantje so sporočilni, prodorni, samozavestni in slovenski. In bili so opaženi. Bojim se sicer, da so bili na Evrosongu opaženi kot objekt poželenja. Mladi, lepi, frišni fantje so na Evrosongu vsekakor vroča roba. Za punce in še bolj za nežne fante. Tudi če bi Jokerji prezentirali medlo in megleno skladbo, bi se kak skandinavski raper rad družil z njimi. Tam se namreč dogaja brezmejna ljubezen.
Za konec razmišljanja pa majhna provokacija. Kaj menite/menimo, da bi se zgodilo, ko bi na Evrosong poslali Domna Kljuna? Kako bi se odrezal naš glasbeni Martin Krpan, slovenski fant od fare, kmet, ljubitelj konj, gasilec v preprosti obleki in s skromnim scenskim nastopom, s svojo prezenco in drugačnostjo? Bi Domen pustil svoj pečat?
Bi Domnova drugačnost, nepozabni glas in analogno čustvena ustvarjalnost Sloveniji prinesli – dvanajst točk?
***
Tomaž Grubar, outfluencer
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
