Vsi bi svetlobo in toploto. Sveče pa nihče
Umetniško delovanje je samouničevanje, ki daje okolici toploto in luč. To vemo. Ampak v korak s tem spoznanjem ne postavimo samoumevnega plačila za umetniško delovanje.
Ko svet uvidi, da bo ustvarjalec delal, pisal, slikal, muziciral, tudi če za to ne bo plačan, stoji na vrhu zaletišča letalnice. Umetnik skakalec verjame, da okolica razume njegovo poslanstvo. A se seveda moti. Vse več ljudi okoli njega čuti priložnost za zaslužek in slavo na žuljih zasanjane kaskaderske ustvarjalnosti.
Kje je država in njeno razumevanje pomena avtohtonega in originalnega ustvarjanja, če se takšno početje tolerira? Še več. V vrsto tovrstnih »poslovnežev« se vse pogosteje uvršča celo Ona sama.
Srečala sem se z umetnico, ki jo v tujini razumejo in cenijo, kljub temu da ni večno prva. Doma je pa seveda še precej drugače. Mnogi so jo pohodili, izrabili njeno dobroto, jo zavrgli. Kljub takemu stanju in ob slabih obetih – dela naprej.
Iskren, avtorski in z videnji kaznovani umetnik ne odneha. Moja sogovornica vstane vedno znova in trmasto zasanjano ustvarja naprej. Sama. Sama proti vsem.
Senzibilna in prepoštena je šele pred kratkim prišla do informacije, da država res uspešnim in pronicljivim ustvarjalcem včasih odobri nekakšno državno štipendijo. V najboljšem primeru celo plača zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ker nekako (mora razumeti) in razume pomen ohranitve domače ustvarjalnosti. Za kulturo, za jezik, za razvoj in napredek. Popolnoma predana ustvarjalka bo na ministrstvu za kulturo prvič zaprosila za status slikarke.
Potrpežljivo nabira dokumentacijo o svojih dosežkih in upa, da bo njena prošnja uslišana, kot upamo številni drugi, ki nam ta pomoč ministrstva za kulturo hkrati vrača in jemlje ukradeno dostojanstvo. Gre za bizarni aksiom, ko se ustvarjalnost že stoletja mora rojevati v bedi, nevarnosti, nerazumevanju in uničenem zdravju.
Umetnica, ki gori za umetnost, prosi državo za razumevanje njenega nerentabilnega in velikokrat tudi nerazumljivega dela. Njene stvaritve ali kreacije ne najdejo poti do kupcev. Kar gre razumeti. V državi, ki mentalno hira in se usmerja v primarno potrošništvo, revni nimajo, povprečni kupujejo osnovne stvari in dobrine, novodobni bogataši pa umetnosti ne razumejo, ne cenijo in je zato tudi ne podpirajo.
Zoisov ni več. Država pa pri vsem razmetavanju denarja v res neumne in nerentabilne norosti špara pri dobrih štiristo evrov »mesečne štipendije«, ki bi vsaj delno razbremenila ustvarjalce, ki so vajeni živeti skromno. Perspektiva pa je jasna in že marsikje po svetu videna. Tudi če veliki met uspe le petim odstotkom financiranih, se bo državni vložek stokratno povrnil.
Lani je »dotična sveča« pregorela in zbolela na ščitnici. Slikarka, ki je še pred kratkim verjela v ljubezen in zvezde, zdaj verjame le še vase. V svoje dragoceno življenje. Ker kdo jo bo cenil, če sama sebe ne bo? Če bo drugim večno dajala prednost pred seboj? Dovolj je bilo. Za ustvarjanje ne potrebuje in noče več bolečih izkušenj. Čaša je polna pelina. Še vedno je prijazna oseba, le tečnobam se izogiba. Kot ptič Feniks, ki je preživel zaradi svetlobe v sebi.
Njen priimek v sanskrtu pomeni nebesa, nebo. Spretna je in praktična. Gibljiva v umu in duhu. Raziskuje nove likovne tehnike. Obožuje impresioniste. »Nezavedno vodi dialog z Monetom, Van Goghom, Joan Mitchell, Leonardom – vidi stvari, ki jih drugi ne vidijo. Je žrtev, posvečenka in izbranka paraidolije.«
Kamorkoli pride, karkoli vidi, sliši, čuti … se v njeni glavi že začne proces, kako bi kraj, prostor, tišino, star avto … oživila. Našla ali ustvarila obraze, dušo, smisel … Ker ona je prinašalka svetlobe. Ne teme. Ustvarja. Ne demolira.
To mora biti naporno, si mislim. Ampak k sreči pozna mostove, kjer ta njen svet lahko prečka pot med njeno domišljijo in resničnostjo. Všeč ji je tako. Ne ustvarja žalostna in razočarana. Svoj ustvarjalni tok odpre šele, ko se temne plati preobrazijo, očistijo, zjasnijo. Takrat je čas za njeno umetnost. Obožuje knjige in za slovenske avtorje je do danes ilustrirala štiriintrideset knjig. Inspiracijo išče in najde v osami. Sede v svojega spačka letnik 1987 in se odpelje po navdih. V naravo. Včasih na kako razstavo. In včasih tam sreča ali vidi mecene, ki ne iščejo navdiha, umetnika, ustvarjalca. Ti jih ne zanimajo. Celo zoprni so jim. Navdušujejo pa jih morda njihove že realizirane in visoko navdihnjene umetnije.
Pravi meceni so prej revni kot bogati. Problem so meceni z državno koncesijo. Umetniški producenti, ki delajo z javnim denarjem. Ti vozijo drage avtomobile. Spomnim se dogodka, ko sem v primorski gostilni, pred nekaj leti sedela ob bobičji juhi in za sosednjo mizo poslušala enega takih, ki je za običajno družinsko kosilo naročal jastoge. Tudi za otroke, ki so si želeli zgolj špagete in palačinke. Pa jih je oče – cenjeni kulturnik na državnem proračunu, izobraževal, kako naj živi in deluje ljubitelj umetnosti. Potem so se vsi skupaj odpeljali z velikim črnim avtomobilom s tristo konji in oslom za volanom.
Moja sogovornica vozi spačka. Sedemindvajset konjev. Kako pomenljivo. A je ponosna. Ker je snežno bel. Kot njena umetniška duša. Sedeže je preoblekla v blago z belimi in črnimi črtami, ki spominjajo na opremo gondoljerjev v Benetkah. Tam je diplomirala na beneški likovni akademiji (Accademia di Belle Arti di Venezia) pri znanem fotografu in umetniku dr. Guidu Cecereju. Guido je bil umetnik iz Barija, ki je leta 2019 nepričakovano umrl. Pred očmi javnosti izgorel kot sveča, ki sem jo omenila že na začetku. Njo je njegova svetloba in toplota naučila, kako polaroidne fotografije obdelati tako, da so videti kot impresionistične slike. Vredno ogleda! O nakupu ne bom špekulirala in vznemirjala.
Benetke so vedno bile mesto ustvarjalnosti. Klicale so jo in priklicale. Ključna je bila nona, ki je bila po vojni (leta 1945) varuška v Benetkah in si je vedno želela vrniti tja. Hrepenenje po tem mestu se je preneslo na vnukinjo, za katero je nona rada rekla: »Naša vnučka nam srečo prinaša, dom s smehom napolni in nam je vsem pri volji.« Te nonine besede je živela in jih še živi. Vsaj prvi del. Drugi del ji ni služil prav dobro.
Kdo je ona? Ime ji je Nataša. Pa niti ni pomembno ime. Ona je njeno delo, njena ustvarjalnost. Ona je šolski primer teptane ustvarjalnosti na domačem pragu.
Zaživela je v nič koliko projektih. Izbrana je bila med številnimi prijavljenimi umetnicami na mednarodnem bienalu, ki časti žensko umetnost BID23ART in je še do 7. januarja odprt v Trstu, v starem pristanišču v Barkovljah, poleg morskega muzeja (Il Museo del Mare). Tam od Slovenk, ob Lučki Centa in Lei Culetto, razstavlja tudi Nataša s svojo belino, ki jo je prepoznala in vanjo vstopila v času teme.
Slovenski razstavni prostori so zanjo težje dostopni. A nič zato, pravi, gledamo širše v svet, iščemo priložnosti in ustvarjamo mostove. Stalno razstavo vendarle ima tudi v Sloveniji, in sicer v vinski kleti Ferdinand v Brdih, kjer so prepoznali njeno vrednost. Naslovila jo je Brezmejna čuječnost.
Za svoja dela prejema nagrade na tujem. Doma manj ali sploh ne. Eno od zadnjih tujih potrditev je prejela 25. septembra 2023 z nagrado Harmony for humanity: The Global Consciouness Art Prize, ki slavi umetnike, ki svojo ustvarjalnost uporabljajo za spodbujanje harmonije, razumevanja in pozitivnih družbenih sprememb. V svetu, ki tovrstnega delovanja ne podpira več, je to tista sveča, ki najde pot do srca tudi sredi dneva in v vročini.
V njej živi toliko zgodb, in čeprav se srečava zaradi nje, vsako bitje, ki nama prečka pot, vzbudi njeno pozornost in v njej se takoj prebudi potreba, kako bi drugim pomagala uresničiti njihovo zgodbo. Na svojo pozabi. Ker ona je sveča. Na to, da sva se srečali, da pišem o njeni ustvarjalnosti, njeni želji, da bi jo uvideli in uslišali tudi doma, tudi pozabi. Empatično se vživlja v moje težave, moje dileme, moje ovire, ki so precej podobne njenim tegobam. O njeni bolezni ščitnice, pri kateri ji zdravila, ki jih je dobila, ne pomagajo, celo škodijo, noče govoriti. V tišini išče naprej, z meditacijo in delom na sebi spoznava, da ji nonin stih, da je vsem na voljo, ni preveč v pomoč. Ona je sveča. Vsi bi svetlobo in toploto. Sveče pa nihče. To je realnost. In usoda ustvarjalnega v izvirni ustvarjalnosti.
Ko sediva na decembrskem soncu v edinem odprtem lokalu sredi tedna v pravljičnem kraju Šmartno, ob njeni zgodbi in spoznanjih obmolkneva. Je svet res tako površinsko brezčuten? Zreduciran na cenike. Koliko stane vodovodni inštalater, vemo. Koliko stane telefon, elektrika, bencin ali stanovanje tudi vemo. Kolikšna je cena belega spačka letnik 1987, je že težje določiti.
Koliko stane ena prelepa likovna umetnina, še težje. Koliko je vreden en dan umetnice, ki riše brezčasno? Slika našo zgodovino, sedanjost in prihodnost? Kdo zna ceniti pogon in vizijo? Koliko stane energija ustvarjalca, ki leta in leta životari, da bi svet prestavil za en milimeter na bolje? Ali, če hočete, koliko so vredne zavore na pobeglem vlaku, ki lahko iztiri in se raztrešči na tisoče koscev?
Dala sem svoj dan, dala je svoj dan, da skupaj sporočiva spoznanja sveta, ki beži mimo nas in hlepi zgolj po zaslužku. Tudi za ceno vojn, trpljenja in ponižanja. Obe delava z dušo, kot se reče. Občuteno. Z občutki, z veseljem in žalostjo. Lahko da sva sanjavo nerealni, ker delava in brskava po dušah družbe. Kar je necenjeno in slabo plačano delo. Včasih celo nezaželeno. Nisva neprištevni. Ker redno plačujeva davke državi, za katero upava in se tolaživa, da gotovo ve, kakšen bi bil svet golega zaslužkarstva. Obe upava na dvignjen palec.
***
Urška Krišelj Grubar, knjižna recenzentka
