Vsi otroci so naši otroci
Ali za prihodnjih nekaj tednov lahko pozabimo, kdo nam nalaga omejitve in ukrepe, ampak jih upoštevamo samo zato, da končno pomagamo drug drugemu zadihati?
Odpri galerijo
Pouk od doma v času koronavirusa. FOTO: Matej Družnik/Delo
»Vsi otroci so naši otroci, je rekel prijazni glas, vse frklje in smrklje in froci, vsi svetlih in temnih in kodrastih las … « je zapisal Tone Pavček. In nadaljeval: »Skupaj na tem svetu živimo, svet nam je skupna velika vas, kjer na srečo iščemo rimo in poslušamo božji glas, ki živeti in rasti veleva in biti odprtih rok za hudo, ki prizadeva vsak čas na milijone otrok!«
Pa niso prav nič naši. In ni prijaznega glasu, ki bi se trenutno zavzel zanje. Čepijo doma in čakajo, da se lahko vrnejo na vrtiljak otroštva in mladosti. Odrasli jim, kot družba, pri tem ne pomagamo dovolj, saj novi koronavirus vihari naokrog brez znakov vdaje. V mislih in potezah odločevalcev so otroci in mladostniki na zadnjem mestu.
Ko sem videla zadnji vladni načrt sproščanja ukrepov, sem mislila, da sanjam. Preden bodo otroci stopili v šole (kljub vsem zgledom iz tujine, domačim in tujim zdravstvenim poročilom in dokazom o tem, da šole niso glavni generator širjenja okužb), se bomo lahko vozili z javnim prometom, šli na pedikuro in k frizerju, v knjižnico. Če nam uspe, da bo število okuženih dovolj padlo, bodo imeli prednost otroci, stari do osem let, in tisti s posebnimi potrebami. Ti bodo lahko šli v šole. Pri tem se bo lahko deset oseb, vsaka iz svojega okolja, nemoteno srečevalo na zabavah (če bodo na mestu zabave prespali, ne bodo kršili prepovedi nočnega gibanja), nemoteno bomo lahko šli po nakupih, po oblačila in drugo. Vse to že vnaprej odvzame kakršnokoli možnost vsem drugim otrokom (ki so v načrtu omenjeni v zadnji fazi pred odpravo vseh omejitev), da pred pomladjo stopijo v šole – pa ne govorim o prvih zvončkih, ampak o maju, ko respiratorne okužbe popustijo, saj bo vse to samo poslabšalo stanje in pospešilo širjenje okužb s covidom-19 in kot zdaj vidimo so valovi dooooolgi. Ne verjamem, da lahko pridemo pod 600 okužb dnevno, kar je predlagana norma za odprtje šol v celoti.
Če prav razumem, bodo tako vsi devet- in desetletniki (in ostali starejši) po najslabšem, a zelo realnem scenariju, še pol leta sami doma in se šolali sami. Vsi »starejši« otroci iz slabše funkcionalnih družin, otroci z neenakimi možnostmi (veliko več kot si predstavljamo, je otrok, za katere je šola edino varno okolje, v katerem lahko preživijo vsaj del dneva) bodo doma. Vsi »starejši« otroci, ki imajo posebne potrebe in odločbe ter za zdrav razvoj in učenje potrebujejo posebej usposobljene strokovnjake, in vsi tisti, ki zaradi narave osnovne motnje potrebujejo stalne socialne stike, bodo doma.
Vsi za zasloni, brez medvrstniških stikov (oziroma ne, saj res, lahko bodo šli na igrišče, se ukvarjali s športom in smučali, če si bodo to lahko privoščili). In bodo ocenjevani na daljavo, pri čemer si bodo nekateri v dokaz negoljufanja na telekonferencah po navodilu nekaterih učiteljev ob odgovarjanju prekrivali oči z rokami. S prijatelji se bodo še naprej družili po telefonu, nekateri bodo poleg svojega dela za šolo pomagali še mlajšim sorojencem, ki ne bodo zmogli sami, saj staršev ne bo doma. Še naprej bodo v nasprotju s svojimi tujimi vrstniki neenakopravno izključeni iz projektov in tekmovanj, na katere so se s trudom in vztrajnostjo pripravljali. Tudi če je vzrok za prednostno odpiranje frizerjev in manikur to, da se omogoči varnejše in nadzorovano okolje za njihovo delo, kot zdaj ko se ponekod brez nadzora opravljajo te storitve po zasebnih domovih, je to z vidika otrok strašansko sramotno. V enačbi sproščanja ukrepov mi je kot strokovnjakinji in državljanki nekaj neznank popolnoma nerazumljivih. Nehote pomislim, da bi bilo drugače, če bi otroci imeli volilno pravico in bi prispevali v davčno blagajno. Tako so pa samo – otroci.
Slovenija je izjemna dežela in Slovenci smo izjemni. Velikokrat nam je naša izjemnost v ponos. S ponosom se strastno združujemo pod uspehi naših izjemnih športnikov, ponašamo se z določenimi znanstvenimi dosežki, ki segajo v sam svetovni vrh, imamo varno, zdravo in izjemno lepo deželo, ki se uvršča med dežele z največjo kakovostjo bivanja.
Kar se epidemije covida-19 tiče, nam uspeva biti izjemni tudi v tem, da nam kljub najstrožjim in najbolj dolgotrajnim ukrepom ne uspe obvladati širjenja okužbe. Pa vendar gre pri nas za isti virus in istega gostitelja kot povsod drugje. Kljub večtedenskim strogim ukrepom imamo stopnjo okužb res visoko in kar noče upadati. Trenutno je stanje glede prostih bolnišničnih kapacitet še vedno grozljivo. Nihče si ne želi prisostvovati delu telefonskega koordinatorja, ki razporeja, kje bolniki še lahko dobijo čim bolj optimalno oskrbo. Nihče si ne želi biti v vlogi tistih družin z izkušnjo zdravljenja covida-19 v bolnišnici ali v vlogi zdravstvenih delavcev, ki delajo na oddelkih za covid-19. Tudi otroci lahko zelo hudo zbolijo zaradi covid-19 (tako hudo, da je vsak izmed njih preveč), in če je okužb na splošno veliko, so tudi otroci ogroženi. Zato si nikakor ne želim, da bi se šole odprle jutri ali prihodnji teden ali prej, ko bo za oskrbo najbolj bolnih malo več manevrskega prostora. Prej nas čaka na pogled nemogoča misija zmanjšanja prenosov virusa v družbi. Za odprtje šole sta potrebni zrelost in zaščitna drža zaposlenih v šoli in vseh staršev, s katerima bomo neposredno vplivali na prisotnost ali odsotnost otrok pri pouku.
Večina nas večino časa dosledno upošteva ukrepe (in smo od tega psihično izčrpani). Ampak očitno je to premalo. Narave ne moremo pretentati. Tu je pomemben vsak posameznik in vsa doslednost, ki jo premore. Kdaj bomo razumeli, da ukrepov ne bo konec, če jih ne bomo upoštevali? Pa naj vanje verjamemo ali ne. Ukrepi delujejo, če se jih držimo. Če se jih ne držimo, ne delujejo. Ni vmesne sive cone in kompromisov, ko bi delovali na pol. Maska je maska in dobro ščiti druge pred okužbo. Maska pod nosom, rutka namesto maske in dihanje v ovratnik, ne ščitijo dobro. Enako je s cepivom, ki se končno sveti kot žarek svetlobe v megli izčrpanosti od boja z epidemijo. Ne deluje, če je zapakiran v hladilniku. Rada bi verjela, da bo cepivo dostopno kmalu, da ga bo dovolj, da se bo cepil zadosten delež prebivalstva in bomo lahko spet počasi normalno zaživeli. Glede na sedanje stanje družbe, mite o čipiranju ljudi in o vseh drugih teorijah zarot o cepivih se mi ob tem sanjarjenju prikrade le grenak nasmeh.
Če izbiramo, da se ukrepov ne držimo in se ne cepimo, si samo podaljšujemo to mučno stanje. Z lastnimi odločitvami ga podaljšujemo otrokom in vsem drugim, ki ne morejo izbirati. Epidemiološke razmere s svojim ravnanjem krojimo odrasli. Morda je zdaj čas, da se opomnimo na pregovor, da se naša svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Svoboda ranljivih skupin prebivalstva je v tem, da jih s svojimi svobodnimi odločitvami ne ogrožamo. Med te sodijo starejši (in ne toliko starejši) prebivalci, ki okužbo s sars-cov-2 lahko težje prebolijo ali je zanje večkrat smrtno nevarna. In med te sodijo otroci, ki za svoj zdravi celostni razvoj ne potrebujejo samo kopice podatkov, ampak pristne stike.
Ali se zavedamo »da z dolgotrajnim zapiranjem šol, za vse otroke brez izjem, nastopi nenadomestljiva izguba pridobivanja znanja in napredovanja v psihosocialnem razvoju«, kot je zapisano v mnenju stroke Združenja za pediatrijo, ki je bilo že pred časom poslano odločevalcem? Ali se zavedamo, kako se z vsakim tednom poglablja neenakost med otroki? Ali smo enaki, kot obupana afriška vas, in sadimo koruzo, ker bomo njene sadove v doglednem času želi, ne sadimo pa dreves (vlagamo v otroke), ker morda sami od njih ne bomo več imeli koristi? Ali za prihodnjih nekaj tednov lahko pozabimo na to, kdo nam nalaga omejitve in ukrepe, ampak se jih držimo samo zato, da končno pomagamo drug drugemu zadihati? Ali zmoremo vsaj polovico zanosa, s katerim mahamo športnikom, vložiti v družbeno odgovornost?
Ali odločevalci zmorete pri sproščanju ukrepov dati otrokom prednost pred družabnim življenjem, manikerji, smučarji, trgovinami ... in pri tem obdržite druge ukrepe veljavne do smiselne mere z namenom, da se obvladljivo stanje lahko vzdržuje? Ali lahko namesto potrošniških reklam med oddajami na televiziji kdaj zavrtite tudi reklamo za odgovorne družbene geste prebivalcev, osvetljene z blaginjo, ki jih prinašajo. Ali bi morda vseeno premislili o pogojih v šolstvu, pod katerimi bi pa lahko šli otroci v šole varneje prej?
Ali so torej po Pavčkovo lahko vsi otroci naši otroci? Ker zdaj so zares zadnji v vrsti.
***
Dr. Anja Radšel, dr. med. pediatrinja
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
Dr. Anja Radšel, dr. med., pediatrinja FOTO: Osebni arhiv
Ko sem videla zadnji vladni načrt sproščanja ukrepov, sem mislila, da sanjam. Preden bodo otroci stopili v šole (kljub vsem zgledom iz tujine, domačim in tujim zdravstvenim poročilom in dokazom o tem, da šole niso glavni generator širjenja okužb), se bomo lahko vozili z javnim prometom, šli na pedikuro in k frizerju, v knjižnico. Če nam uspe, da bo število okuženih dovolj padlo, bodo imeli prednost otroci, stari do osem let, in tisti s posebnimi potrebami. Ti bodo lahko šli v šole. Pri tem se bo lahko deset oseb, vsaka iz svojega okolja, nemoteno srečevalo na zabavah (če bodo na mestu zabave prespali, ne bodo kršili prepovedi nočnega gibanja), nemoteno bomo lahko šli po nakupih, po oblačila in drugo. Vse to že vnaprej odvzame kakršnokoli možnost vsem drugim otrokom (ki so v načrtu omenjeni v zadnji fazi pred odpravo vseh omejitev), da pred pomladjo stopijo v šole – pa ne govorim o prvih zvončkih, ampak o maju, ko respiratorne okužbe popustijo, saj bo vse to samo poslabšalo stanje in pospešilo širjenje okužb s covidom-19 in kot zdaj vidimo so valovi dooooolgi. Ne verjamem, da lahko pridemo pod 600 okužb dnevno, kar je predlagana norma za odprtje šol v celoti.
Če prav razumem, bodo tako vsi devet- in desetletniki (in ostali starejši) po najslabšem, a zelo realnem scenariju, še pol leta sami doma in se šolali sami. Vsi »starejši« otroci iz slabše funkcionalnih družin, otroci z neenakimi možnostmi (veliko več kot si predstavljamo, je otrok, za katere je šola edino varno okolje, v katerem lahko preživijo vsaj del dneva) bodo doma. Vsi »starejši« otroci, ki imajo posebne potrebe in odločbe ter za zdrav razvoj in učenje potrebujejo posebej usposobljene strokovnjake, in vsi tisti, ki zaradi narave osnovne motnje potrebujejo stalne socialne stike, bodo doma.
Vsi za zasloni, brez medvrstniških stikov (oziroma ne, saj res, lahko bodo šli na igrišče, se ukvarjali s športom in smučali, če si bodo to lahko privoščili). In bodo ocenjevani na daljavo, pri čemer si bodo nekateri v dokaz negoljufanja na telekonferencah po navodilu nekaterih učiteljev ob odgovarjanju prekrivali oči z rokami. S prijatelji se bodo še naprej družili po telefonu, nekateri bodo poleg svojega dela za šolo pomagali še mlajšim sorojencem, ki ne bodo zmogli sami, saj staršev ne bo doma. Še naprej bodo v nasprotju s svojimi tujimi vrstniki neenakopravno izključeni iz projektov in tekmovanj, na katere so se s trudom in vztrajnostjo pripravljali. Tudi če je vzrok za prednostno odpiranje frizerjev in manikur to, da se omogoči varnejše in nadzorovano okolje za njihovo delo, kot zdaj ko se ponekod brez nadzora opravljajo te storitve po zasebnih domovih, je to z vidika otrok strašansko sramotno. V enačbi sproščanja ukrepov mi je kot strokovnjakinji in državljanki nekaj neznank popolnoma nerazumljivih. Nehote pomislim, da bi bilo drugače, če bi otroci imeli volilno pravico in bi prispevali v davčno blagajno. Tako so pa samo – otroci.
Slovenija je izjemna dežela in Slovenci smo izjemni. Velikokrat nam je naša izjemnost v ponos. S ponosom se strastno združujemo pod uspehi naših izjemnih športnikov, ponašamo se z določenimi znanstvenimi dosežki, ki segajo v sam svetovni vrh, imamo varno, zdravo in izjemno lepo deželo, ki se uvršča med dežele z največjo kakovostjo bivanja.
Vsi za zasloni, brez medvrstniških stikov. FOTO: Leon Vidic/Delo
Kar se epidemije covida-19 tiče, nam uspeva biti izjemni tudi v tem, da nam kljub najstrožjim in najbolj dolgotrajnim ukrepom ne uspe obvladati širjenja okužbe. Pa vendar gre pri nas za isti virus in istega gostitelja kot povsod drugje. Kljub večtedenskim strogim ukrepom imamo stopnjo okužb res visoko in kar noče upadati. Trenutno je stanje glede prostih bolnišničnih kapacitet še vedno grozljivo. Nihče si ne želi prisostvovati delu telefonskega koordinatorja, ki razporeja, kje bolniki še lahko dobijo čim bolj optimalno oskrbo. Nihče si ne želi biti v vlogi tistih družin z izkušnjo zdravljenja covida-19 v bolnišnici ali v vlogi zdravstvenih delavcev, ki delajo na oddelkih za covid-19. Tudi otroci lahko zelo hudo zbolijo zaradi covid-19 (tako hudo, da je vsak izmed njih preveč), in če je okužb na splošno veliko, so tudi otroci ogroženi. Zato si nikakor ne želim, da bi se šole odprle jutri ali prihodnji teden ali prej, ko bo za oskrbo najbolj bolnih malo več manevrskega prostora. Prej nas čaka na pogled nemogoča misija zmanjšanja prenosov virusa v družbi. Za odprtje šole sta potrebni zrelost in zaščitna drža zaposlenih v šoli in vseh staršev, s katerima bomo neposredno vplivali na prisotnost ali odsotnost otrok pri pouku.
Večina nas večino časa dosledno upošteva ukrepe (in smo od tega psihično izčrpani). Ampak očitno je to premalo. Narave ne moremo pretentati. Tu je pomemben vsak posameznik in vsa doslednost, ki jo premore. Kdaj bomo razumeli, da ukrepov ne bo konec, če jih ne bomo upoštevali? Pa naj vanje verjamemo ali ne. Ukrepi delujejo, če se jih držimo. Če se jih ne držimo, ne delujejo. Ni vmesne sive cone in kompromisov, ko bi delovali na pol. Maska je maska in dobro ščiti druge pred okužbo. Maska pod nosom, rutka namesto maske in dihanje v ovratnik, ne ščitijo dobro. Enako je s cepivom, ki se končno sveti kot žarek svetlobe v megli izčrpanosti od boja z epidemijo. Ne deluje, če je zapakiran v hladilniku. Rada bi verjela, da bo cepivo dostopno kmalu, da ga bo dovolj, da se bo cepil zadosten delež prebivalstva in bomo lahko spet počasi normalno zaživeli. Glede na sedanje stanje družbe, mite o čipiranju ljudi in o vseh drugih teorijah zarot o cepivih se mi ob tem sanjarjenju prikrade le grenak nasmeh.
Če izbiramo, da se ukrepov ne držimo in se ne cepimo, si samo podaljšujemo to mučno stanje. Z lastnimi odločitvami ga podaljšujemo otrokom in vsem drugim, ki ne morejo izbirati. Epidemiološke razmere s svojim ravnanjem krojimo odrasli. Morda je zdaj čas, da se opomnimo na pregovor, da se naša svoboda konča tam, kjer se začne svoboda drugega. Svoboda ranljivih skupin prebivalstva je v tem, da jih s svojimi svobodnimi odločitvami ne ogrožamo. Med te sodijo starejši (in ne toliko starejši) prebivalci, ki okužbo s sars-cov-2 lahko težje prebolijo ali je zanje večkrat smrtno nevarna. In med te sodijo otroci, ki za svoj zdravi celostni razvoj ne potrebujejo samo kopice podatkov, ampak pristne stike.
Ali se zavedamo »da z dolgotrajnim zapiranjem šol, za vse otroke brez izjem, nastopi nenadomestljiva izguba pridobivanja znanja in napredovanja v psihosocialnem razvoju«, kot je zapisano v mnenju stroke Združenja za pediatrijo, ki je bilo že pred časom poslano odločevalcem? Ali se zavedamo, kako se z vsakim tednom poglablja neenakost med otroki? Ali smo enaki, kot obupana afriška vas, in sadimo koruzo, ker bomo njene sadove v doglednem času želi, ne sadimo pa dreves (vlagamo v otroke), ker morda sami od njih ne bomo več imeli koristi? Ali za prihodnjih nekaj tednov lahko pozabimo na to, kdo nam nalaga omejitve in ukrepe, ampak se jih držimo samo zato, da končno pomagamo drug drugemu zadihati? Ali zmoremo vsaj polovico zanosa, s katerim mahamo športnikom, vložiti v družbeno odgovornost?
Ali odločevalci zmorete pri sproščanju ukrepov dati otrokom prednost pred družabnim življenjem, manikerji, smučarji, trgovinami ... in pri tem obdržite druge ukrepe veljavne do smiselne mere z namenom, da se obvladljivo stanje lahko vzdržuje? Ali lahko namesto potrošniških reklam med oddajami na televiziji kdaj zavrtite tudi reklamo za odgovorne družbene geste prebivalcev, osvetljene z blaginjo, ki jih prinašajo. Ali bi morda vseeno premislili o pogojih v šolstvu, pod katerimi bi pa lahko šli otroci v šole varneje prej?
Ali so torej po Pavčkovo lahko vsi otroci naši otroci? Ker zdaj so zares zadnji v vrsti.
***
Dr. Anja Radšel, dr. med. pediatrinja
Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.
