Vučićevo velikonočno kosilo
Srbski predsednik Aleksandar Vučić rad pride k chefu Tomažu Kavčiču. Da rad dobro je, ni nikakršna skrivnost, da je zelo natančen zbiralec prestižnih evropskih in svetovnih vin, tudi ne. Na Zemono največkrat pride brez običajne najave slovenskim oblastem. Včeraj se mu je na kosilu pridružil slovenski predsednik Borut Pahor.
Vučić očitno potrebuje počitek. Nedavne parlamentarne in predsedniške volitve v Srbiji se niso končale po njegovih pričakovanjih. Obenem ve, da se bodo v prihodnjih mesecih začeli pri njem oglašati vsi, ki jim je v predvolilnem času veliko obljubljal. In ve, da danih obljub ni mogoče izpolniti.
To so bile volitve, na katerih je bil pomemben zgolj rezultat, ki ga bodo dosegle opozicijske stranke. Vse drugo je bilo vnaprej znano. Aleksandar Vučić je popolnoma obvladoval prav vse mehanizme, potrebne za volilno zmago. Volilno kampanjo je vodil že nekaj let. Imel je odprte prav vse medijske možnosti, ki si jih je želel. Dobesedno je oblikoval vsebino dogodkov, ki jih je sporočal javnosti. Realnost je bila lahko zgolj tista, ki jo je sam določil. Kot se je zgodilo na odprtju železniške povezave Beograda in Novega Sada, kjer je med vožnjo iz vagona mahajoč odzdravljal množici, ki naj bi ga pozdravljala ob poti. Toda te množice ni bilo. A prav vse televizije, ki imajo državno frekvenco, in imajo jo zato, ker so pod Vučićevim nadzorom, so objavljale zgolj njegovo navdušeno mahanje. Posnetke, da je mahal zraku, so objavile zgolj opozicijske televizije, omejene na zelo ozko gledanost. Opoziciji ni dopustil nastopa, na predsedniških volitvah je želel zmagati s 70-odstotno večino. Ob takšnih namerah ni več prostora za demokracijo. Vse mora biti podrejeno enemu. Zato je bilo že veliko presenečenje, da je dobil volilnega tekmeca. Upokojenega generala Zdravka Ponoša, ki ga je demokratični predsednik, liberalec, Boris Tadić decembra leta 2006 imenoval za načelnika generalštaba srbske vojske. Vučića so takoj pomirili, da Ponoš ne more dobiti več kot odstotek ali dva volilnih glasov. General je tudi volilno kampanjo vodil tako rekoč v popolni medijski tišini. Preprosto ga ni bilo, saj so ga izrezali iz dostopnega televizijskega in radijskega sveta. Kljub temu je dobil skoraj petino vseh glasov, Vučiću je odvzel skoraj 20 odstotkov volivcev.
Vučić je uvedel odnos, ko ga lahko vsi samo poslušajo. Tudi predsednica vlade ga mora nekajkrat nagovoriti in prositi za pozornost, da mu lahko pove, da je najboljši, in jo nato nagradi z nasmeškom. Vlade dejansko ni, saj so vse odločitve Vučićeve, in to rad poudarja. Parlament je namenjen zgolj poudarjanju njegove državniške jasnovidnosti, modrosti in ugleda, ki ga ima med največjimi svetovnimi voditelji. Ključne institucije države je že davno razsul. Saj je prav vse nepotrebno in zgolj trošenje denarja, ko pa prav o vsem v državi odloča sam.
Vučiću so pred desetimi leti pomagali na oblast tudi v ameriški in evropski administraciji. Tedaj je prevladovala ocena, da je državna stabilnost Srbije pomembnejša kot njena demokratičnost. Vučić je obljubil prav vse. Predvsem pa, da bo uredil odnose s Kosovom, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. Z začetkom gradnje svojega kulta je začel pozabljati tudi na svoje obljube. In prav tu je ključen paradoks. Demokrat dr. Zoran Đinđić, predsednik srbske reformske vlade, ki so ga ubili, je konec leta 2002 določil kot eno prednostnih nalog svoje vlade določitev državnih meja republike Srbije. To je pomenilo, da je želel urediti odprta mejna vprašanja Srbije s Kosovom. O tem mi je pripovedoval nekaj mesecev, preden so ga ubili. Vučić skoraj dvajset let kasneje ponovno obuja idejo srbskih ozemelj, nekakšne variacije velike Srbije s Kosovom, Črno goro in Republiko Srbsko v Bosni in Hercegovini.
Vučić izvrstno obvlada mehanizme vladanja. Pred volitvami je znal izkoristiti vojno v Ukrajini. Poudarjal je, da so Rusi in Putin veliki in neomajni srbski zavezniki. Dosledno je ponavljal, da v Ukrajini ni vojne, le pravična ruska zaščitna akcija, ki jo je treba razumeti in ji ne nasprotovati. Ter dodal, da je samo njega Putin odlikoval z najvišjim odlikovanjem, ordnom Aleksandra Nevskega. Kar pomeni še dodatno zavezo zvestobe ruskemu predsedniku. Vučiću je s tem v predvolilni kampanji uspelo ustaviti organizirana opozicijska ekološka in demokratična gibanja. Opozicijski liderji se znotraj tega niso znašli.
Opozicija je dobila institucionalno moč. Srbski parlament bo postal drugačen.
Pa vendar. Zadnje volitve so prinesle pomembne novosti.
Združena opozicija je postala druga parlamentarna skupina po moči. Opozicija je dobila institucionalno moč. Srbski parlament bo postal drugačen.
Prav tako je pomembno, da je Vučićeva koalicijska partnerica, ki jo vodi izmuzljivi Ivica Dačić, zdrsnila na tretje mesto po parlamentarni moči. In kot takšna bo postajala za Vučića odvečna. Želel jo bo ali prevzeti ali odstraniti.
Vučić tudi ni zmagal v Beogradu. To je zanj velika bolečina in še večji strah. Zato se je pred dnevi moral sestati z Draganom Đilasom, vodjem srbske opozicije, ki ga je pred tem označeval za najhujšega prestopnika in so ga Vučiću podrejeni mediji medijsko napadali in ubijali. O njem so si s pomočjo Vučićevega aparata izmišljali najbolj nemogoče zgodbe in jih sporočali srbski javnosti. Zdaj ga je moral sprejeti na pogovor o mirni rešitvi volilnega izida v Beogradu, mestu, v katerem sta si glasove razdelili oblast in opozicija. Vučić je tik pred odhodom na kosilo na Zemono sporočil, da sprejema Đilasove predloge in da bodo volitve v milijonskem Beogradu ponovljene v prihodnjih mesecih. Tako se je odločil tudi zato, ker se dobro spominja, kakšne so bile posledice, ko Slobodan Milošević ni hotel priznati uspeha takratne opozicije na beograjskih volitvah. To je bil začetek Miloševićevega konca.
***
Borut Šuklje je mednarodni svetovalec za Jugovzhodno Evropo in Zahodni Balkan.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
