Življenjske poti treh prijateljev iz otroštva

Moja vas Jelše (ali Jevša, kot ji rečemo sami) leži na južnem obrobju Krškega polja, med Krko in Savo, dve uri hoda do točke, kjer se obe reki pri Brežicah združita. Hiše v vasi so razporejene po levi in desni strani edine ceste. Proti severu, sedežu naše župnije Leskovec in občine Krško, kjer je most čez Savo, imamo pred seboj ravnino, v ozadju pa vinogradniško hribovje. Proti jugu se že na robu vasi začne hosta, ki se raztegne v pravi gozd z imenom Globelo, z zaključkom ob Krki, ki je iz Jevše oddaljen uro hoda. V tem gozdu smo nabirali jurčke, nikoli jih ni bilo preveč. Na drugi strani Krke pa se že kaže hribovit svet pod mogočnimi Gorjanci.

Tik pred drugo vojno, leta 1941, ko sem hodil v peti razred osnovne šole v Velikem Podlogu, ki je proti zahodu oddaljen le nekaj kilometrov, se je dogajalo marsikaj. V vasi je bilo takrat kar veliko otrok. Jeseni in čez zimo so nas vse izselili v različne kraje v Nemčijo. Česa takega od okupatorja nismo pričakovali. Po vojni, leta 1945 in tja do pozne jeseni, smo se iz pregnanstva vrnili skoraj vsi.

Delovna sila

Otroci smo v tem času odrasli v dekleta in fante. Ko smo bili spet doma, smo se mladi fantje zelo radi družili, pomagali pri obnovi vasi in se spraševali, kako naprej – kako nadomestiti zamujene šole, saj smo bili v izgnanstvu brez šolanja. Kot otroci smo bili zgolj delovna sila. Za dopolnjevanje osnovne šole smo bili zdaj prestari in vse drugo je bilo kakor zaprto.

Trije izmed nas vaških fantov, Stanko Martinčič, Zdenko Sevšek in jaz, smo bili med seboj posebej povezani in trudili smo se, da bi se na kakršenkoli način izšolali za to ali ono javno delovanje. Stanko je bil leto ali dve starejši od naju in se je hitro povezal s skojevsko (komunistično mladinsko) organizacijo v Krškem. Postal je šofer, prevažal politične funkcionarje, našel je poklic in v njem ostal. Nazadnje je vozil težke tovornjake po vsej Evropi.

Midva z Zdenkom pa sva želela nekaj več – revolucionarnemu nasilju nisva nasedla. Hotela sva nadomestiti šolski zaostanek in se usposobiti za kakšen poklic. Kmalu sva šla vsak v svojo smer.

Prvi dve leti sva ostala doma, prizadevala sva si, da bi se tudi v naši vasi kaj dogajalo. Ob nedeljah sva skupaj hodila k maši v štiri kilometre oddaljeni Leskovec. Ljudje so popravljali svoje hiše in gospodarska poslopja. Fantje pa smo na sosedovem podu (gospodarska lopa) prirejali gledališke igre, pač po svoje in na novo. Sami smo se jih domislili in igrali. Na predstave je prihajalo nekaj obiskovalcev, v glavnem kakšna mama in otročad.

Privrženci in oni drugi

Na splošno pa so se rojevale posebnosti. Revolucionarna oblast nas je razdeljevala na privržence partizanov in na one druge, ki naj bi bili zaostali in moteči za novo socialistično ureditev. Od tod nova razmerja med ljudmi. Vse manj smo razlikovali, kaj je dobro in kaj slabo. Takšni novi ureditvi se z Zdenkom nisva priključevala, večina vaščanov tudi ne. Potreba po nečem boljšem, po resnično demokratični družbi je bila velika. Občudovali smo nov, na krščanstvo naslonjen družbenopolitični razvoj v sosednjih državah, kar je bilo do neke mere vendar mogoče. Vprašanje, kako v naših razmerah naprej, je bilo nadvse pomembno.

Kako in kam sva se napotila s prijateljem Zdenkom? Sam sem se počasi dokopal do srednješolske izobrazbe, leta 1951 sem opravil maturo in dobil naziv vrtnarski tehnik. Sledila sta poklicno izpopolnjevanje v širšem evropskem prostoru in študij na Univerzi v Ljubljani, z zaključkom leta 1962. Javno poklicno delovanje sem začel v Arboretumu Volčji Potok, kjer se nisem najbolje počutil, kajti strokovni napredek je bil dokaj omejen. Zato sem po petih letih ustanovil lastno podjetje za urejanje vrtov in parkov. Ob delu sem dopolnil še specialistično univerzitetno stopnjo in se poklicno uveljavil v širšem evropskem in svetovnem merilu.

V novih družbenopolitičnih razmerah, ob rojstvu nove države Slovenije, leta 1991, sem bil izvoljen za prvega župana Ljubljane, glavnega mesta Republike Slovenije. Po koncu mandata sem se upokojil.

Zdenko izgine

Prijatelj Zdenko je šel svojo pot. Najprej se je šolal v domačem okolju, potem v Ljubljani, kjer je končal srednjo ekonomsko šolo in se vpisal na univerzitetni študij na filozofski fakulteti, smer jeziki in prevajalstvo, vse to ga je posebej zanimalo. Že takrat je razumel več jezikov. Preden je v Ljubljani študij končal, se je odpravil v svet, v Francijo, in se domov ni več vračal. Nekaj let sva ostala povezana prek pisem, a videla se nisva več. Pogosto sem se ga spominjal in ugibal, kaj študira ali dela. Šele po njegovi smrti, leta 2018, so se stvari kakor na novo odprle. Oglasil se je Roman Sevšek, Zdenkov nečak, ki živi v Kopru, in sporočil, da je njegov stric Zdenko Sevšek umrl. Kje in kdaj, sem najprej vprašal. Odgovor: Na Švedskem in pod drugim imenom. Kako naj izvem še več?

Pri odkrivanju njegove poti sta mi bila v ljubeznivo pomoč njegov sin dr. Karl Engelsberg in njegova mama, to je Zdenkova soproga, zdaj vdova, ki živita na njihovem domu na Švedskem. Tudi zanju se je vse odkrilo šele zdaj, po njegovi smrti – do tedaj niso vedeli, da je bil Zdenko Slovenec.

Ko sem že bil ljubljanski župan (1990–1994), sem Zdenka še vedno iskal, tudi pri diplomatskih službah. Ameriški veleposlanik Alan Wendt o njem tudi ni ničesar vedel, kakor je izrecno trdil. Njegovo življenje in delovanje sta še naprej ostali skrivnost.

Ko so v Zdenkovi hiši po njegovi smrti v letu 2018 pregledovali njegovo zapuščino, so nekje na skrivnem mestu našli tudi moja pisma, ki jih je Zdenko ohranjal in skrival – nekaj jih je vendar ostalo. Našla sta jih njegova soproga in sin dr. Karl Engelsberg, na njihovem domu. Najdba je bila veliko presenečenje, najprej za njih, kajti o svojih krajih in ljudeh, kakor so mi pripovedovali, Zdenko tudi domačim ni veliko povedal. Govoril je, da je eden izmed preživelih otrok iz porušenega mesta Dresden.

Pot po daljši stezi

Ko je bil v Franciji in sva si še dopisovala, mi je povedal, da študira na neki ameriški univerzi. Njegovi domači pa vedo povedati, da je študiral tudi na Sorboni, kjer je spoznal svojo bodočo ženo, se oženil in se leta 1964 preselil na Švedsko ter tam študiral še na Univerzi v Lundu. Že v Ljubljani je slovel po znanju tujih jezikov, potem pa je to znanje izpopolnjeval, kot pripoveduje njegov sin Karl, še z dodatnim študijem na Danskem in Norveškem. Tudi v tem pogledu, znanju jezikov, je bil svetovljan.

Ko vse te reči na novo odkrivam ter o njih razmišljam in jih zapisujem, se moram zahvaliti najprej Zdenkovemu nečaku Romanu Sevšku, ki me je poiskal, obiskal ter pripovedoval o Zdenkovi smrti, o kateri so ga obvestili. Potem pa Zdenkovi soprogi in sinu dr. Karlu, ki živijo na svojem, to je Zdenkovem domu, na Švedskem – vsi so me nekajkrat obiskali in skupaj smo šli celo na ogled njegove rojstne hiše v vasi Jelše in se v prijateljskem duhu pogovarjali. Življenjska zgodba prijatelja Zdenka Sevška je za vse nas, ki smo ga poznali in z njim v mladosti živeli, nadvse zanimiva ter nenavadna. Za nas vaščane, ali Jevšane, kakor sami sebi pravimo, je veljalo, da smo do druge vojne in deloma še po njej živeli nekako odmaknjeno od sveta, zgolj v okviru starih navad in šeg preproste dolenjske vasi. Odkrita skrivnost našega Zdenka Sevška je zato za nas prava posebnost. Morali so priti vojna, izgnanstvo ter suženjsko delo v tujem svetu, ob vsem tem so se dogajale nenavadne reči.

Vojne razmere, skupaj z nasilnim pregnanstvom v tuje kraje in srečno vrnitvijo, pa so kljub raznoterim težavam rodile mladeniče, ki smo šli po daljših stezah in cestah še enkrat v širni svet, kjer smo iskali in dobili prijatelje ter veliko tistega, kar nas povezuje, plemeniti in uvršča na zemljevid sveta.

***

Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.