Tišina v belem

Čeprav se pogosto poudarja pomembnost stroke javnega zdravja kot enega ključnih stebrov sodobne družbe, se v času kriz, ki presegajo državne meje in zadevajo širše mednarodne interese, vloga te stroke pogosto skrči na tiho opazovanje. Še posebno to velja za kontekste vojnih katastrof in pozivanje k miru, pri čemer bi morala tudi ta stroka imeti jasno in javno vlogo – a pogosto ostane ujetnica lastne pasivnosti ali celo političnega oportunizma. V številnih državah se javno zdravje že dolgo razume kot moralna in družbena odgovornost, ne zgolj tehnična stroka – kar je pandemija covida-19 le še potrdila. A v kontekstu ene hujših zdravstvenih katastrof sedanjega časa, vojne v Gazi, slovenska stroka javnega zdravja ostaja pasivna, kot da je ta resničnost ne zadeva, čeprav bi jo morala: strokovno, etično in človeško.

Molk slovenskih institucij javnega zdravja ni le simptom neodzivnosti – je simptom krize identitete stroke. NIJZ, kot osrednja institucija pri varovanju zdravja prebivalstva, bi moral odigrati aktivno vlogo. Mandat stroke javnega zdravja namreč ni omejen zgolj na priporočila glede nalezljivih bolezni, duševnega zdravja ali življenjskega sloga, ampak vključuje tudi dolžnost odzivanja na razmere, v katerih sta zdravje in življenje ljudi sistemsko ter množično ogrožena – predvsem v primerih vojn in dejanj genocida, ki predstavljajo skrajno uničujočo grožnjo javnemu zdravju in človeškemu dostojanstvu. Prav stroka javnega zdravja s svojim multidisciplinarnim znanjem, orodji za analizo tveganj ter razumevanjem družbenih determinant zdravja bi se morala lotiti tudi širše razsežnosti politične ekonomije nasilja, nadzora in strukturiranega uničevanja prebivalstva – vključno z epidemiologijo genocida. Ko so bolnišnice bombardirane, ko zdravstveni delavci umirajo pri opravljanju svojega poklica, ko otroci stradajo in umirajo zaradi preprečene dostave zdravil – takrat mora stroka spregovoriti. Takrat mora jasno in nedvoumno povedati, da so bili preseženi vsi sprejemljivi pragovi človekovega dostojanstva in zdravstvene etike. Če tega ne naredi, potem zanika samo sebe.

Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS) je za žrtve vojne v Gazi sicer organizirala humanitarno pomoč, kar je pomembna gesta sočutja. A gesta ni dovolj. Stroka mora podati tudi jasno in glasno stališče: kot zdravniki, kot javnozdravstveni delavci, kot varuhi zdravja ne moremo privoliti v tiho toleranco sistematičnega uničevanja prebivalcev Palestine. Etična nevtralnost v takem primeru ne obstaja. Tudi nevtralnost je odločitev – in ta odločitev ima posledice. Slovenska stroka javnega zdravja je še vedno zaklenjena v domače razprave – o tem, koliko soli je v šolskih obrokih, koliko alkohola je preveč in ali je konoplja preveč svobodna. Vse to so pomembna vprašanja – a če izgubimo kompas v primeru, ko umira na tisoče otrok, potem izgubljamo celotno moralno osredotočenost stroke. Pri tem ne moremo prezreti pomenljivega dejstva: iste institucije, ki zdaj molčijo ob množičnem uničevanju zdravstvene infrastrukture in življenj v Gazi, so bile v preteklosti zelo glasne – včasih celo pretirano –, ko je šlo za teme, ki so bile politično zaželene.

Dr. Dušan Nolimal FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Med pandemijo covida-19 smo bili priča intenzivni in panični komunikaciji vodstva NIJZ ter nekaterih drugih zdravstvenih organizacij, ki so nenehno opozarjali na neodgovorno vedenje, izdajale množico priporočil in omejitev, pri tem pa pogosto prezrle družbene posledice teh ukrepov. A vsaj komunicirale so – četudi pogosto v korist korporativnih in političnih agend. Podobno usklajenost in mobilizacijo zdravstvene stroke smo lahko opazili tudi ob razpravah o morebitni legalizaciji konoplje za odrasle. V trenutku, ko je tema postala politično občutljiva, je NIJZ hitro oblikoval jasno odklonilno stališče in ga z intenzivno komunikacijo prenesel v javni prostor. NIJZ, zdravniška zbornica, fakultetni inštituti in različne interesne skupine so s presenetljivo usklajenostjo zavzeli enotno pozicijo. V javnih nastopih ni bilo dvoma: legalizacija pomeni povečano tveganje, grožnjo mladini in družbi nasploh. Ne glede na kompleksnost problematike in številne študije, ki kažejo drugačne učinke regulacije konoplje, je stroka nastopila skoraj monolitno – kar kaže na to, da zna poenoteno in javno nastopiti, kadar to od nje pričakuje politika – v nasprotju s primerom Gaze, kjer podobne enotnosti in javnega strokovnega odziva kljub humanitarni krizi ni bilo zaznati.

Toda ko gre za nasilje, lakoto, zdravstveni kolaps in smrtne žrtve v neposrednem prenosu – ko gre za dejanski zlom osnovnih principov zdravstva in človečnosti – te iste ustanove izgubijo glas. Ko gre za vprašanja, ki zahtevajo ne le strokovno presojo, ampak tudi moralni pogum in etično držo, postanejo nevtralne, tihe, institucionalno umaknjene. Takšna selektivna angažiranost ni naključna – je posledica strahu pred političnim konfliktom, izgubo statusa ali sredstev, morebitno kontroverznostjo tematik. A stroka, ki deluje le znotraj varnih con, ni več stroka. Je odsev sistema, ki ne zna več razlikovati med strokovno integriteto in politično uporabnostjo znanja.

Zdravje in mir sta neločljivo povezana. Kljub temu NIJZ do zdaj ni izkazal nobenega odziva, na primer na Pobudo za globalno zdravje in mir (GHPI), ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) predstavila že leta 2019 kot odgovor na humanitarne in varnostne izzive sodobnega sveta. Cilj pobude je vključiti zdravstveni sektor v krepitev dialoga, socialne kohezije in odpornosti proti nasilju – tudi prek programov, občutljivih za konflikte – z namenom izboljšati možnosti za mir in zaščito zdravja v ranljivih okoljih. To niso politične parole, ampak strokovni in etični odzivi, ki mir in zdravje razumeta kot temeljni človekovi pravici.

Veš, zdravnik, svoj dolg?

Da bi se takšni premiki zgodili, pa je potreben pogum. Stroki ne manjka človeškega sočutja, ampak moralne odločnosti, da spregovori tudi takrat, ko to ni politično ali institucionalno udobno, ter občutljivosti, da prepozna trpljenje tudi onkraj meja, tam, kjer zdravstveni sistem ne obstaja več in ljudje umirajo brez pomoči. Stroka javnega zdravja ni nemočna – razpolaga z znanjem, orodji in institucijami, ki jih mora uporabiti tudi v kriznih razmerah, kot so vojne, humanitarne katastrofe ali sistemsko uničevanje civilne infrastrukture. Prvi korak je strokovna ocena razmer in posledic za javno zdravje. V Gazi so te posledice katastrofalne: množično umiranje civilistov – med njimi zelo veliko otrok –, razpad zdravstvenega sistema, huda podhranjenost, izbruhi nalezljivih bolezni, globoke duševne travme ter popolna izguba dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. V takšnih razmerah molk ni strokovna drža, ampak etični poraz.

Institucije, kot sta NIJZ in ZZS, bi morale jasno in javno nastopiti – ne s političnimi stališči, temveč v imenu zaščite življenja. Lahko pozovejo k zaščiti bolnišnic, zdravnikov in civilistov, opozorijo na dolgoročne zdravstvene posledice, pripravijo strokovne razprave, vključijo krizne vsebine v izobraževanja in se povežejo z evropskimi ter svetovnimi kolegi v skupnem pozivu za mir. Stroka javnega zdravja ni le zbir statistik in priporočil – je varuh skupnega dobrega. Če utihne ob rušenju porodnišnic in smrti otrok zaradi lakote in blokad, izgublja ne le verodostojnost, ampak svojo temeljno identiteto. Ko zna jasno nastopiti ob nevarnostih sladkih pijač, alkohola ali konoplje, ne sme ostati tiho ob militarizaciji, rasti vojaških proračunov in razgradnji osnovne oskrbe civilistov – kjerkoli na svetu. Molk v takšnih razmerah ni nevtralnost. Je opustitev dolžnosti. Če stroka ob množičnem trpljenju in sistemskih zločinih molči, ne postane le nema opazovalka – postane soudeleženka. In če odpove ravno takrat, ko jo najbolj potrebujemo, potem ni več varuh zdravja, ampak še en steber, ki je klonil pred močjo – namesto da bi se postavil na stran resnice, etike in življenja.

***

Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.