Dobro jutro: Vladarica in sodnica
Pred sedemnajstimi leti je v jamo Ojstro vdrlo blato. Milijoni kubikov žitke mase so rušili vse pred seboj.
Odpri galerijo
Za pet rudarjev je bil v jami Ojstro usoden drugi sunek blata. FOTO: Marko Feist
Vilenica, Huda jama, Ojstro ali Tham Luang. Jama s kapniki, trupli, premogom ali ujetimi otroki – še vedno je jama. Vladarica in sodnica tistih, ki vstopajo vanjo. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo – podzemnih grozot ali lepot. Pekel, grob, smrt, izgubljena bitka s časom … vse, kar simbolizira bridki konec, je vezano nanjo. Čeprav zna biti jama tudi milostna. Ljudem zna nakloniti tudi srečo in jih vrniti soncu. To po sedemnajstih dneh v Tham Luangu najbolje vedo tajski dečki in že od nekdaj – rudarji.
Kdor je že kdaj od blizu doživel »vračanje« iz jame, razume čudež ponovnega rojstva.
Pred sedemnajstimi leti je v jamo Ojstro vdrlo blato. Milijoni kubikov žitke mase so rušili vse pred seboj – skupaj s pravilom, ki navadno velja za vdore, da je prvi najmočnejši, z vsakim naslednjim pa nekaj rušilne moči ugasne. Za pet rudarjev je bil usoden drugi sunek blata.
Po nesreči so se na rudniškem dvorišču začeli zbirati svojci pogrešanih, ki jim je upanje budila vsaka najmanjša podrobnost. A kadar ob nesreči ni reševalcev na nujni vožnji, kadar še zrak obmiruje in preživeli reče, da pozna vdovo, takrat je upanje mrtvo. Takrat jama ljudi vrne v krstah – brez čudeža ponovnega rojstva. In brez možnosti popravnega izpita, kjer bi »vdovo« lahko vzeli nazaj, »ženi« pa dali vsaj še tisoč minut upanja. Kajti vsaka minuta čakanja je ura. Svet je za tajske dečke in trenerja trepetal 24.480 minut.
Po nesreči v Ojstrem, ko je blato odteklo, so reševalci v jamo, na »pot tovarištva«, peljali novinarje. Pod nizkim obokom mi Tomo reče: »Tu, kjer stojiš, smo našli zadnjega. Na vrhu blata je bila lužica krvi, pa sem z roko segel pod njo …«
Kar se iz teme kot duh vzame snemalec, da posname mesto smrti. Tudi ob drami tajskih dečkov se je že oglasil Hollywood in milijoni posnetkov njihovega reševanja iz jame so napolnili družbena omrežja. Kdaj bo novodobnim lovcem na trpljenje, čeprav tokrat s srečnim koncem, jasno, kako odveč je njihova »empatija«, ko življenja visijo na nitkah?
Kdor je že kdaj od blizu doživel »vračanje« iz jame, razume čudež ponovnega rojstva.
Pred sedemnajstimi leti je v jamo Ojstro vdrlo blato. Milijoni kubikov žitke mase so rušili vse pred seboj – skupaj s pravilom, ki navadno velja za vdore, da je prvi najmočnejši, z vsakim naslednjim pa nekaj rušilne moči ugasne. Za pet rudarjev je bil usoden drugi sunek blata.
Po nesreči so se na rudniškem dvorišču začeli zbirati svojci pogrešanih, ki jim je upanje budila vsaka najmanjša podrobnost. A kadar ob nesreči ni reševalcev na nujni vožnji, kadar še zrak obmiruje in preživeli reče, da pozna vdovo, takrat je upanje mrtvo. Takrat jama ljudi vrne v krstah – brez čudeža ponovnega rojstva. In brez možnosti popravnega izpita, kjer bi »vdovo« lahko vzeli nazaj, »ženi« pa dali vsaj še tisoč minut upanja. Kajti vsaka minuta čakanja je ura. Svet je za tajske dečke in trenerja trepetal 24.480 minut.
Po nesreči v Ojstrem, ko je blato odteklo, so reševalci v jamo, na »pot tovarištva«, peljali novinarje. Pod nizkim obokom mi Tomo reče: »Tu, kjer stojiš, smo našli zadnjega. Na vrhu blata je bila lužica krvi, pa sem z roko segel pod njo …«
Kar se iz teme kot duh vzame snemalec, da posname mesto smrti. Tudi ob drami tajskih dečkov se je že oglasil Hollywood in milijoni posnetkov njihovega reševanja iz jame so napolnili družbena omrežja. Kdaj bo novodobnim lovcem na trpljenje, čeprav tokrat s srečnim koncem, jasno, kako odveč je njihova »empatija«, ko življenja visijo na nitkah?
