Figov top tudi v Washingtonu in Ljubljani

Donald Kramp je tisti 47. ameriški predsednik, ki je prejšnje dni izjavil, da bi se z veseljem žrtvoval in prevzel tudi funkcijo papeža. Dan pred praznikom dela (tega v ZDA nikakor in bognedaj ne slavijo) je priznal, da bo v ZDA zaradi njegovih ukrepov na trgovskih policah manj prodajnih artiklov, ki bodo tudi dražji. Kramp je položaj opisal takole: »Morda bodo imeli otroci na voljo samo dve punčki namesto tridesetih.«

Zanj trgovski položaj niti približno ne zbuja skrbi, saj mu punčk ne manjka. Tudi otroci bodo zdržali. Pomembneje je nekaj tretjega: »Carine bodo veliko bolj prizadele Kitajsko kot ZDA.« Logika ameriškega predsednika zelo spominja na znameniti figov top iz nikoli končane vojne med Izolo in Piranom. Pred davnimi leti so Pirančani zaradi zaostrenih razmer in izolskih provokacij na meji med mestoma svoj novi top tudi uporabili. Na piranskem obzidju je silovito počilo in se zakadilo, saj je smodnik povsem razcefral top, ob njem pa je obležalo deset piranskih vojakov. Piranski podestat (župan) je bil v izjavi, ki jo je občinski klicar objavil čez pol ure na Tartinijevem trgu, navdušen: »Če je že pri nas pet mrtvih in pet ranjenih, si mislite, koliko mrtvih je šele v Izoli!«

Figov top, s kakršnim so Pirančani streljali na Izolane, alipa j ebilo obratno. Foto Janez Mužič

Kakih 450 let po prvem strelu iz figovega topa zdaj Kramp ponavlja iskrico nekdanjega piranskega župana: »Nič ne de, če bosta na policah trgovin za otroke na voljo le dve punčki, pomislite samo, v kakšno revščino in bedo je carinski figov top spravil poldrugo milijardo Kitajcev!« Se pa Donaldu najlepše zahvaljujejo kanadski liberalci in avstralski laburisti, ki si niti v sanjah niso predstavljali, da jim bo Donald do te mere pomagal pri zmagi. Njegov nepozabni trud je bil za Kanadčane in Avstralce dobesedno čudodelen in zlata vreden.

(SATIRA) Sv. Janez blagoslovil sedemsto novih sodnikov

Prvega maja pred 80 leti so borci IX. korpusa skupaj s Titovimi partizani iz 4. armade in s Komando mesta Trst osvobodili večji del Trsta. Šele naslednjega dne so v mesto »prihiteli« britanski in novozelandski vojaki iz zavezniških enot. Padlo je več tisoč vojakov – sovražnih in osvoboditeljsko razpoloženih partizanov. Ali mislite, da tržaška oblast po tistih težkih časih partizanom priznava zasluge za osvoboditev Trsta? V mestu ne boste našli niti enega spomenika ali vsaj spominske plošče, ki bi pričala o junaškem partizanskem osvobajanju mesta. Tržaške oblasti štejejo Titove partizane za okupatorje, čeprav so ves čas druge svetovne vojne sodelovali in bili priznani del zavezniških sil. Za »nagrado« za partizanske žrtve so zavezniki od Titove armade zahtevali, da se po 40 dneh umakne iz Trsta. Tržačani pa so 75 let po koncu vojne (leta 2020) 12. junij določili za praznik osvoboditve izpod jugoslovanskih okupatorjev. Zgodovina pač rada zamenja vloge zmagovalcev in okupatorjev.

Italijani so zmagali v vseh vojnah v svoji bogati zgodovini. Celo v tistih, ki so jih zakuhali in so se potem v zadnjem hipu (last minute) prilepili na nasprotno zmagovalno plat. Po prvi svetovni vojni so bili nagrajeni z lepim kosom razpadlega avstrijskega cesarstva, dobili so tudi Trst, ki je več stoletij pripadal Avstrijcem. Zmagovalci so bili tudi po drugi svetovni vojni, čeprav so zasedli pol Slovenije in obkrožili Ljubljano z bodečo žico. Menda v dobro Ljubljančanov in ostalih Slovencev. Več desetletij po drugi svetovni vojni smo torej izvedeli, da so bili partizani okupatorji in poraženci. Če počakamo še nekaj let, bodo partizani krivi za vsa koncentracijska taborišča in iztrebljanja Judov, Romov in Slovanov hkrati.

Teden dni vnaprej vemo tudi, da bo kar mrgolelo zmagovalcev na nedeljskem nekulturnem referendumu. Že zgolj zaradi števila zmagovalcev lahko verjamemo, da ga je bilo koristno razpisati. Pobudniki referenduma so nas vnaprej prepričali, da bodo s svojo nedvomno zmago zagotovili bistveno višje penzije (vsaj trem drugim) upokojencem, saj jim bodo morda razdelili tiste grozne dodatke, ki bi jih Golob zapravil za umetnike dvomljivega Prešernovega slovesa. Če pa po kakšnem naključju s pokojninami ne nahranijo vseh lakotnikov, je 6,5 milijona referendumskih stroškov spet drobiž, saj prinaša predvsem dragoceno razodetje in potrditev že znanega dejstva o tem, kdo je največji junak v deželi tej (če kdo morda tega še ne ve). Zato z gotovostjo figovega topa trdimo, da bo po prihodnji nedelji v tej državi vse bistveno in povsem drugače. Lahko nam verjamete. Še po vsakem referendumu je bilo.