V nadaljevanju preberite: 

Prejšnji konec tedna sem po Ljubljani vodil skupino študentov arhitekture iz Hannovra. Na poti po Balkanu so si za svojo prvo postajo izbrali Ljubljano – in že ta prva etapa ekskurzije se je začela z vprašanjem, ki je bilo vse prej kot arhitekturno: Zakaj je v Ljubljano tako težko priti – in iz nje tako težko oditi? Njihova ekskurzija temelji na potovanju z javnim prevozom, vendar je železniška dostopnost Ljubljane, ki naj bi bila evropska prestolnica v osrčju regije, bolj podobna slepemu tiru kot prometnemu vozlišču. Da so iz Nemčije prišli do Ljubljane, so potrebovali dvakrat več časa, kot bi ga za primerljivo pot drugje po Evropi. In ko so iskali povezave naprej, so ugotovili, da jim bo pot vzela več časa, kot so mislili. Tako se je naš pogovor o Ljubljani začel z javnim prometom. Seveda sem poskušal prikazati domači kraj v najlepši luči in sem pojasnil, da trenutno potekajo velike investicije za prenovo glavne železniške postaje in hkrati za nadgradnjo železniške infrastrukture. To pojasnilo jih je še bolj zmedlo. Zakaj se Ljubljana ni odločila poglobiti železnice, saj bi bil to prvi in resnični korak k spremembi mesta na bolje? Ta priložnost, smo se strinjali, je za vedno zamujena, in nadaljevali smo pot.