V nadaljevanju preberite: 

»Zakaj mladi ruski vojaki streljajo na nas? Kako lahko to počno? Gledali smo iste filme, poslušali smo isto glasbo, imeli smo isto mladost ...« S tem vprašanjem se je Marina odzvala na sliko nosečnice, ki jo nosijo na nosilih iz bombardirane porodnišnice v Mariupolju. Ženska z roko gladi svoj krvav trebuh, z obraza pa ji veje prestrašen pogled. Napis pod sliko razblini še zadnje upanje, ki nam ga daje podoba. Otrok ni preživel, kmalu za njim pa je zaradi poškodb umrla še mati ...

»Kako to lahko počno,« ponovi vprašanje, ob katerem sem le molčal. Zdelo se mi je, da ji prav nič ne bo pomagalo, če ji povem, da je prav to vprašanje zaznamovalo tudi balkansko morijo v devetdesetih. Včerajšnji prijatelji so čez noč postali del bratomorne vojne, v kateri so bili zagrešeni zločini, ki jih besede ne zmorejo opisati. Vprašanje nikoli ni dobilo povsem zadovoljivega odgovora, le nekaj racionaliziranih interpretacij o rušilni moči nacionalizmov in nekaj pretresljivih umetniških upodobitev, kot je tista iz filma Lepe vasi lepo gorijo. V opustošenem predoru, v katerem sta na nasprotnih straneh ujeta dovčerajšnja prijatelja, Srb in Bosanec, se zasliši uspešnica Indexov Bacila je sve niz rijeku. Besedilo pesmi poznajo na eni in drugi strani predora. Pred morijo je bila to pesem njihove mladosti. Iste mladosti, istih spominov.